Delo, Šport: ... V Manangu tudi tujci, žal ne v naši organizaciji

V »našo« šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu bodo odslej hodili tudi tuji planinci, vendar bodo njihovo »šolanje« vodili drugi
KRANJ - V prelepi dolini pod Anapurnami stoji šola za nepalske gorske vodnike. Tokrat ne bomo govorili o tečajih, ki jih tam vodimo, niti o težavah s katerimi se srečujemo pri tem, ampak o tem, kako Nepalci rešujejo svoj problem z vzdrževanjem zgradbe.
V šoli bo letos mednarodni tabor, ki pa ga organizirajo Švicarji. Upamo lahko le, da bo nepalska planinska organizacija vsaj del sredstev, ki jih bodo ob tem dobili, porabila za vzdrževanje propadajoče zgradbe. V Nepalu veljajo povsem posebni zakoni glede mednarodne pomoči, ki jo dobijo. Javna skrivnost je, da se kar 40% vse tuje pomoči v Nepalu preprosto izgubi. Ko so pedantni zahodnjaki to odkrili, so hoteli napraviti red s svojimi nadzorniki pri uporabi denarja, ki ga namenjajo Nepalu. Zagrozili so, da bodo sicer zaprli svoje denarne pipe. To pa so izvedeli tudi agresivni Japonci in bili takoj pripravljeni sami nadomestiti morebitni izpadli kapital. Take izgube denarnega in s tem povezanega političnega vpliva pa si zahodnjaki seveda niso mogli privoščiti in vse gre spet po starem. Tako je v Nepalu: če odpoveš ti, te je vedno pripravljen nadomestiti kdo drug.
Šola je bila namenoma postavljena ob drugo najpopularnejšo treking pot, ki vodi okrog Anapurn. Poleg tečajev za Nepalce naj bi bili v njej tudi tečaji za izkušene planince, ki bi radi kaj več izvedeli o varni hoji po visokogorju in se ob tem povzpeli še na nekaj bližnjih šesttisočakov. Ti tečaji naj bi podaljšali čas obratovanja šole, ki je sedaj zasedena le dva meseca, to pa je za ekonomsko izkoriščanje mnogo premalo. Šola mora živeti vsaj pol leta. Do sedaj je bila povsem neizkoriščena pomladanska sezona od marca do junija, pa tudi jeseni bi se dalo organizirati še kakšen tečaj. Te ideje so stare prav toliko kot tista o tečajih za nepalske visokogorske nosače. Del izkupička bi dobili Nepalci za vzdrževanje zgradbe, ki je sedaj njihova last, del pa mi za financiranje naših inštruktorjev, ki vodijo tečaje za Nepalce. Tako bi rešili propadajočo zgradbo in odpravili vsakoletno prosjačenje pri nas doma za nekaj deviz, ki omogočajo našim inštruktorjem, da pomagajo Nepalcem. Pripravili smo ponudbo in jo poslali v Nepal in nekaterim tujim alpinističnim revijam. Stroški štiridesetdnevnega bivanja v Nepalu, v katere so vključeni alpinistična šola in vzponi na šesttisočake so po naši ponudbi znašali 2000 ameriških dolarjev. Veliko za naše razmere, konkurenčno za tujce. Vsaki skupini bi priključili tudi nekaj naših zagnanih planincev.
Takih ponudb je v tujini več. Angleži zahtevajo 3000 dolarjev za mesec dni, Nemci pa kar 3900 dolarjev za 42 dni. Poleg konkurenčne cene imamo pred vsemi temi še eno prednost - lahko uporabljamo šolo v Manangu, saj smo zato z NMA (nepalska planinska zveza) podpisali ustrezno pogodbo. Našli smo celo agencijo, ki naj bi prevzela trženje v tujini. Mi bi nudili le strokovno vodenje tečajev in tako vsaj delno izkoristili naše, doma povsem neizkoriščene gorske vodnike. Dogovorili smo se z nepalsko agencijo, ki bi tam preskrbela vse potrebno za izvedbo tečaja. Zaradi slabe prodornosti naše ponudbe v tujino za lanski tečaj ni bilo dovolj prijav. Tu pa nastopijo Švicarji. Dogovorili so se z Nemci glede uporabe šole, sestavili ponudbo in jo poslali planinskim zvezam po svetu. Pripravili so dve varianti. Za 35 dni v Nepalu, z vzponom na dva vrhova, je treba odšteti 2400 dolarjev, tisti, ki bodo ostali teden dni dlje in se povzpeli še na en vrh, pa bodo plačali 2600 dolarjev. Največja parodija pa je v tem, da bodo mednarodni tabor vodili nepalski gorski vodniki, ki imajo bogate izkušnje s številnih odprav in veliko tehničnega znanja, ki so ga pridobili na naših tečajih. Mi smo jih naučili alpinizma, Švicarji so dodali svojo poslovnost in uspeh je zagotovljen.
Kaj pa sedaj? Vsem argumentom, ki govorijo, da moramo s tečaji za Nepalce vsekakor ohranjati našo prisotnost v tem, za nas še kako zanimivem okolju, se je letos pridružil še eden. Nepalci so pripravili posebno novoletno presenečenje: Čez nekaj let nameravajo za celo desetletje preprosto zapreti območji okrog Everesta in Anapurne za vse trekinge in odprave. Vzrok je prevelika onesnaženost in pretirano izkoriščanje okolja. Odprave in izletniki porabijo velike količine lesa za kurjavo in gozdovi se vztrajno krčijo. Če nam bo kljub vsem finančnim kalvarijam uspelo še naprej pošiljati naše inštruktorje v Nepal, bomo gotovo kmalu edini tujci, ki jim bo dovoljen vstop v svetišče Anapuren. Če priložnosti, ki jo imamo, ne bomo znali izkoristiti, jo bodo izkoristili drugi, ki se bolj zavedajo, kaj pomeni v takem primeru prisotnost v sicer zaprtem kraljestvu gora.

PETER MARKIČ

Čigave so propadajoče gore?
Pod gornjim naslovom je PV št. 1 / 87 objavil prispevek Alenke Bizjak s katerim avtorica opozarja na ekološke probleme v naših gorah, ki ga je 26. januarja povzelo tudi Delo. Pri tem dvomi o upravičenosti povečanja koče pri Triglavskih jezerih in nasprotuje sanitarijam na vodno splakovanje na Kredarici. Opozarjanje Alenke na onesnaževanje narave, nekoristno in sebično uporabo prostora, plodnih zemljišč, obale morja in gorskih bogastev je upravičeno in potrebno. Tudi za male onesnaževalce ni izgovora. Neka planinska postojanka s trimesečnim oskrbovanjem pa ne bi smela biti večja spotika kakor stotine vikendov.
Gore morajo tudi v Triglavskem narodnem parku biti dostopne ljudem. Tega so se že v devetnajstem stoletju zavedali naši predniki, ko so na stežaj odpirali kraljestvo zlatoroga. Koča pri Triglavskih jezerih slavi že 107- letnico kar pomeni, da je njena lokacija že dolgo določena, postojanka pa že večkrat povečana. Obisk doline Triglavskih jezer je tako narastel, da je bilo nujno nekaj ukreniti. V koči z zmogljivostjo sto ležišč se je v visoki sezoni stiskalo tudi po 300 obiskovalcev. Planinsko društvo Ljubljana Matica je po daljšem odlaganju na občnem zboru 27. marca 1985 končno sprejelo investicijsko nalogo, da se postojanka poveča za 75 ležišč, sočasno urede zimski prostori s 50 ležišči in prenovi stari del postojanke. Idejni projekt je v obliki podaljška za 8 m proti severu izdelal inž. arh. Jože Bizjak. O tem projektu je Delo prvič seznanilo javnost 6. januarja 1986. Poleg upravnega odbora društva je 10. aprila 1985 soglasje k projektu izdala tudi strokovna skupina gospodarske komisije Planinske zveze Slovenije s pripombo, da morajo ležišča biti skupna, višina strehe pa zaradi zunanje podobe znižana na višino južnega dela stavbe.
Vse pripombe PZS so bile pri izdelavi glavnega projekta upoštevane, podaljšek pa skrajšan na 6 m. Lokacijsko dovoljenje je SO Radovljica izdala dne 23. aprila 1985, gradbeno dovoljenje pa 6. februarja 1986. Kot najboljši ponudnik je delo prevzelo SGP Gradbinec Kranj, ki je 2. julija 1986 odprlo gradbišče. Prve dni oktobra so bila gradbena dela končana, oskrbovalni del postojanke je bil zaprt, v podaljšku pa so bili kot zimski del odprti prostori s 50 ležišči. Za leto 1987 je ostala še prenova starega dela postojanke.
Za gradnjo koče pri Dvojnem jezeru je bilo torej vsemu zadoščeno. Tudi na dilemo, ali ne bi bilo umestneje povečanje zmogljivosti gorskih postojank reševati z gradnjo novih postojank na drugih lokacijah, smo se z vprašanjem 17. januarja 1986 obrnili na Triglavski narodni park in dobili odgovor, da je dovoljenje za povečanje in prenovo koče pri Triglavskih jezerih dokončno. Gradnja dodatnih zmogljivosti na novi lokaciji zaradi visokih investicijskih stroškov ne bi bila dosegljiva, povečali pa bi se tudi stroški oskrbovanja.
Za preprečevanje Onesnaževanja voda je bila, kakor na Kredarici, pri koči zgrajena dodatna triprekatna greznica, za pranje rjuh pa bodo uporabljali le biološko razgradljiva čistilna sredstva. Poskus, da bi odstranjevanje fekalij rešili z vplinjevanjem, se nam še ni posrečil, smo pa v stiku z JLA, ki to rešuje.
Urejevanje koče pri Triglavskih jezerih je v prvi vrsti namenjeno izboljšanju razmer za prenočevanje in omogočanju zimskih obiskov za planince in turne smučarje, ne bo pa pomembno, ali temu pravimo posodobitev postojanke ali prenova. Pomembnejše bodo samo urejenejše razmere za bivanje, k čemur sodijo tudi sanitarije.
V triglavskih postojankah bomo v prihodnje še z večjo vnemo odstranjevali odpadke in preprečevali vsako onesnaževanje površinskih in podtalnih voda. Le upamo lahko, da bodo enako ravnali tudi porabniki voda v dolini, ob jezerih in potokih.

GREGOR KLANČNIK

Česen razširil sodelovanje
LJUBLJANA - Pred dnevi je Tomo Česen v prostorih Slovenijašporta podpisal pomembno pogodbo. Kot tehničnega sodelavca ga bo avstrijska tovarna Stubai opremljala s svojimi najnovejšimi izdelki (od klinov in vponk, do derez, cepinov itd.). Podjetje Edelweiss, prav tako iz Avstrije, ga bo opremljalo z vrvno opremo, med katero seveda sodijo tudi plezalni pasovi, pomožne vrvice in podobno. Slovenijašport, kot zastopnik obeh in Adidasa, pa je prispeval še izdelke slednjega.
Čeprav je Slovenijašport že dosedaj dobro sodeloval s PZS, predvsem s Komisijo za odprave v tuja gorstva in pri opremljanju odprav, pomeni ta pogodba nov korak v medsebojnih stikih. Tomo Česen, ki je zadnje čase najpogosteje omenjan jugoslovanski alpinist v tujih revijah, je s tem dobil novo priznanje, saj so take pogodbe zelo redke.
Na sliki (z leve): ob podpisu pogodbe, direktor Stubaia dr. Hans Neuschmidt, Tomo Česen in generalni direktor Slovenijašport Miloš Končar.

Alpinisti Matice uspešno v 1986
Lansko leto je alpinistični odsek štel 69 članov, med njimi so imeli 5 gorskih vodnikov, 11 alpinističnih inštruktorjev in 25 alpinistov. Spet se je število opravljenih vzponov dvignilo nad številko tisoč, točneje 1146. Štirje vzponi so bili ocenjeni z X stopnjo, 6 jih je imelo oceno IX, 40 je bilo takih, ki imajo težave VIII stopnje, potem 88 z oceno VII, tistih z oceno VI pa že kar 249. Med temi so osvojili tudi dva osemtisočaka, Broad Peak in Gašerbrum II.
Na odseku še vedno opažajo naraščanje zanimanja za športno prosto plezanje. Plezalno šolo je obiskovalo 33 tečajnikov, jesenske izpite pa jih je opravilo 12 in tako so dobili naziv mlajši pripravnik. Med starejše pripravnike so sprejeli 15 kandidatov, 8 pa jih je dobilo naziv alpinist. Nekateri so opravljali še izpite za alpinistične inštruktorje, opravili so jih trije. Skupno so sodelovali na šestih različnih odpravah. V svojih vrstah imajo tudi kategorizirane alpiniste, med katerimi Pavle Kozjek podaljšuje mednarodni razred.
Letošnja plezalna šola že poteka, obiskuje pa jo kar 42 tečajnikov. Zanimanja za alpinizem je torej v Ljubljani kar dovolj. Alpinistični odsek Ljubljana Matica bo še naprej vodil Tomaž Willenpart.

Različne razmere v slapovih
Andrej Petrovčič in Gorazd Zrimšek sta 24. januarja preplezala v Peklu prvi, drugi in tretji slap. Razmere sta imela zelo slabe, najslabše v tretjem.
Istega dne sta Matjaž Slapnik in Matej Banič v Logarski dolini ponovila Skriti slap in Kristal, naslednji dan pa se jima je pridružil še Silvo Babič. Skupaj so splezali prvi skok Sulice, kjer je bilo zelo malo ledu, medtem ko se je drugi skok celo podrl. Skupaj so potem ponovili še Solzo.
Filip Bertoncelj in Igor Kalan sta imela v Tamarju dosti boljši led. V soboto, 24. januarja sta ponovila Svečo, potem pa oba samostojno še Desni slap, Bertoncelj pa še Slap mimo votline. Potem sta se preselila kar v Osp, kjer je Bertoncelj z Andrejem Prinčičem splezal Staro, Kalan pa s Petro Vencelj Italijansko.
Člani Šaleškega odseka so nekaj slapov splezali že pred novim letom 24. januarja pa potem še Skriti slap in Kristal. Prvega Aleš Lipnik, Igor Medvešek in Rok Preložnik, drugega pa le zadnja dva. Preložnik in Dani Urbanc sta konec lanskega leta v 4 urah ponovila Kovačevo (V+, Al/V) v Mali Raduhi. Andreja Atanasov je z Danijem Tičem (AO Impol) preplezala Vzhodno smer v Mali Rinki, s Silvom Babičem (AO TAM) pa Tschadovo smer v Turski gori.

Slaba sezona za Američane
Ameriški alpinisti so bili jesensko sezono v najvišjih gorah na svetu neuspešni. Poleg odprave na Everest iz severa (prišli so do 7900 m) so iz severa naskakovali tudi drugi najvišji vrh, K2. Že pri dostopu so imeli velike težave. S kamelami so jim prinesli opremo do mesta, ki je še 35 km oddaljen od baze. Tam pa ni bilo mogoče dobiti nosačev. Do konca so jim stvari potem znosili ameriški prostovoljci, med katerimi so bili v glavnem pravniki, zdravniki, profesorji itd. Tabor 3 so postavili 6. julija na višini 7400 m, toda kmalu zatem se je vreme spremenilo. Alex Lowe in Steve Swenson sta 4. avgusta poskušala z vzponom na vrh, toda zelo globok sneg na vršnjem pobočju ju je prisilil k povratku. Na povratku bi morala nekje bivakirati in na 8100 m sta se obrnila.
Poleg teh dveh odprav so Američani imeli še sedem skupin v tem delu sveta. Uspešna je bila samo ena. Vzpon na Julong Šan je preprečilo zelo slabo vreme. Na Kongur so plezale ženske. Skušale so ponoviti Angleško smer iz leta 1981. Postavile so le dva tabora, zadnji od obeh je stal na višini 6400 m.
Skupaj z Indijci so pripravili odpravo na Sia Kangri. Tako kot tudi na Meru in Thalay Sagar, so bili neuspešni.
Poskušali so tudi v skupini Trango Towers v Pakistanu. Izbrali so si stolp brez imena, in sicer vzpon, ki so ga že pred njim začeli Kurtyka in dva Japonca. Greg Child, Tom Hargis in avstralska naveza Maccartney - Snape so po uspešnem vzponu na Gašerbrun IV dvakrat poskusili v steni. Prvič jih je zavrnilo slabo vreme. Drugič, 16. julija, so dosegli 5800 m (400 m pred vrhom), potem pa so se odločili za umik, padajoče kamenje in led, tako so presodili, je bilo preveč nevarno.

Zaledeneli slapovi
Vodniček ZALEDENELI SLAPOVI bo predvidoma mogoče dobiti že v nekaj dneh (če ne bo nepredvidenih zamud, takoj po 9. februarju). Avtorji Edo Kozorog, Franci Savenc in Igor Škamperle, pripravljajo tudi že predstavitev (z diapozitivi), ki bo v Študentskem naselju v Rožni dolini.
Vodniček bo standardne velikosti (A5), imel bo 88 strani, predstavlja pa skoraj 150 (doslej preplezanih) slapov pri nas, 68 od njih tudi z risbami. Lažja orientacija na terenu pa bo z 23 preglednimi kartami.
Znana je tudi že cena - 1000 din. Tisti, ki jih bodo naročali v večji količini, več kot deset kosov, bodo seveda upravičeni do popusta.

ID