Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planika

 

nedelja, 11. december 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1157

Jutro (1932) - Branko Sodnik: Kakor v ognju so žarele planine tisti večer. S planin so se vračale črede. Kravji zvonci so odmevali od hriba do hriba.

Tine je čakal Franco pri prvih stanovih. Dolgo je ni bilo. Potem je prihitela s hriba, vsa zasopla in rdeča v lica.

Lep šopek planik je imela v roki.
»Kje si jih dobila?« jo je vprašal.
»Ti mi jih nisi dal,« je rekla nekam užaljeno. »Še nikoli mi jih nisi prinesel, čeprav veš, kako rada jih imam. Drugi mi jih morajo na brati ...«
»Jutri ti jih prinesem,« je rekel, ko sta se razhajala. »Že na vse zgodaj pojdem na Debeli vrh. Tam so najlepše. Ali boš kaj mislila name, ko bom plezal po skalah? Ali me imaš kaj rada?«
»Rada?« je zateglo odvrnila. »Rada te imam, le ti me nimaš. Nikoli se me ne spomniš ...«

Mraz je bil še, ko je zlezel iz sena. Stopil je pred vrata in se pretegnil. Široke prsi so vsrknile gorski zrak. Nekje od daleč je vstajala zora. Počasi je šel mimo stanov. Nekateri so bili že živi. Čul je planšarice, ki so bile že v hlevu in pripravljale živino za pašo. Franca je še spala. Zaukal je pod njenim oknom, toda ni se odprlo
Šel je dalje. V hrib. Krhko kamenje se mu je drobilo pod težkimi koraki. Daleč za njim je že bila planina.
»Skozi sotesko pojdem,« si je dejal. »Potem splezam na steno Gori so največje. Prinesem jih, da bo vesela ...«
Dobro uro nato je bil že v skalah. Izza hribov je že pogledalo sonce. Žgalo ga je v hrbet, ko je jel plezati. Nikjer ni bilo oblačka. Nebo je bilo kakor višnjev biser, kakor bi ga bili čez noč angeli umili. Čedalje strmejše so postajale skale. Dobro je poznal pot. Vedel je: še pol ure, potem bo zagledal planike, tiste velike, ki jih je bil Franci namenil.
Zdaj je na najbolj nevarnem mestu. Malo bolj na levo je padel s stene turist. Pred nekaj leti. Tri dni so ga iskali. Potem ga je on odkril doli v žlebu. Streslo ga je, ko se je spomnil krvavega obraza.
»Zakaj je šel v steno, ko je ni poznal!« si je rekel, kakor bi hotel v sebi ubiti spomin. Toda ni ga mogel ... Vedel je, da mora ohraniti trdne živce. Ta stena je ena najbolj nevarnih. Zato ne hodi nihče po planike, ki rasejo na vrhu ...
Pot mu je zalival obraz. Roke so mu drhtele. Razpokane so bile. Kaplje krvi so polzele proti zapestju, toda bolečin ni čutil.

»Še ta kamin!«
Vedel je, da je zdaj na najnevarnejšem delu poti.
»Nazaj bo pot lahka,« se je tolažil.
Strm previs mu je zaprl pot. Premagal ga je z voljo, ne z močjo. Sam ni vedel, kako se mu je to posrečilo.
»Še dvajset metrov,« si je šepetal, »še petnajst, še deset.« Potem bo pod vrhom. Tam je široka planota. Planike rasejo tam. Prišel je do njih. Trgal jih je skoraj v šopih, toliko jih je bilo. Še nižje je zagledal nove, še večje.
»Še teh ji prinesem,« si je dejal.
In plezal je dalje. Tam izza skale je rasla največja, kar jih je kdaj videl.
»Ta je kraljica. To ji moram dati. Nihče ji še ni take dal.« Le nekaj prijemov in pri njej bo.
Mišice so se spet napele, kakor bi bile iz jekla. Žile na rokah so bile kakor debela mreža. Čutil je na sencih, kako mu razbija srce.
Pognal se je. Z levico se je prijel skale, z desnico segel po planiki.
Tedaj pa je kriknil. Skala je popustila. Čutil je, kako pada v globino.
»Franca!«

Zvečer ga ni bilo. Čakala ga je, toda ni hotel priti. Pri srcu ji je postalo tesno. Slutila je, kaj se je moralo zgoditi.
Drugi dan so ga našli v kaminu. Mrtvega. In čudno. Niti najmanjše rane ni imel na obrazu. Smehljal se je, kakor bi hotel reči:
»Najlepših sem ti prinesel, Franca ...«

Branko Sodnik
Jutro, 11. december 1932
 

eXTReMe Tracker