Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Triglavske strmine


Jutro/G-L: Film "Triglavske strmine" teče ...

G-L, 22.03.2006: Triglavske strmine 

 

nedelja, 18. december 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1494

Življenje in svet (1932) - Fr. Škodlar: Metod Badiura je ime, ki v našem filmskem svetu že veliko pomeni. Da, v našem filmskem svetu, če smem tako imenovati dosedanje skromne poizkuse za ustvarjanja domačega filmskega traku.

Ni mogoče trditi, da pri nas ni zanimanja za film, prav toliko ga je, kot v vsakem drugem večjem mestu. Vendar gre to zanimanje le za tujimi filmi, ki se pri nas igrajo. Za domače filme do nedavna seveda ni bilo mogoče zbujati zanimanja, ker jih ni bilo. Če pa pričakujemo, da bomo tudi v tem pogledu napredovali in se pričeli osamosvajati, gre velika zasluga prav Metodu Badiuri, ki je bil pri nas med prvimi, ki so pričeli samostojno ustvarjati domače filme.

Precej let je že, odkar je zavrtel svoj prvi film: odkritje spomenika kralju Petru Osvoboditelju v Kranju. In vsa ta leta do danes ni počival. Izgotovil je več žurnalov, ki so jih večinoma vrteli tudi pri nas. Seveda pa je s svojim zadnjim filmom »Triglavske strmine« prekosil vse dosedanje svoje in sploh, kar so jih tudi drugi naši amaterji izgotovili.

Ko gledaš »Triglavske strmine«, opaziš predvsem nekaj, kar bi bilo tudi za vsakega poklicnega operaterja laskavo: tehnika filmske fotografije je pri Badiuri tako popolna, kakor smo je vajeni le pri velikih filmskih podjetjih. Vse slike in prizori v filmu so čisti, plastika pokrajine presenetljiva, zračna perspektiva slikovita in tudi kompozicija pokrajin kakor žanrov kaže ustvarjalca s povsem umetniškim hotenjem.

»Triglavske strmine« niso film, kakor so podobni alpinski filmi nemškega porekla, ki običajno ne kažejo značaja krajev, kjer so bili filmani, vse več so pesem lepoti, ki je ni nikjer drugod kakor v tem nepopisnem koščku najzahodnejšega dela naše države: Martuljkovi skupini, dolini Vrata in Triglavski skupini. Kje drugod so še taki kozolci, taki nageljni, ponosne gorenjske hiše, brhke žanjice in tako zlato klasje, za vsem tem pa slikovite skupine naših orjaških varovancev — naših planin.

Da je bilo vse to mogoče zajeti na filmski trak, je bilo treba oči, ki vidijo in so vajene piti vso to lepoto v vseh njenih odtenkih.
Badiura in njegov pomagač dr. St. Tominšek, ki je filmal prizore v severni triglavski steni, sta dokazala, da poznata vse značilne lepote naših planin, v katere sta nas popeljala v filmu.
Pisatelj Janez Jalen je za film napisal libreto. Njegovemu prvemu tovrstnemu poizkusu ni odrekati sposobnosti, čeprav ni rečeno, da je pisati besedilo za film isto kakor pisati gledališko dramo. Badiurova misel, svoj alpski film poživeti z dejanjem, je najboljša in je film zanimivejši, čim več dramatičnega dejanja vsebuje, ker film samih pokrajinskih slik, pa najsi bodo še tako lepe, sčasoma utrudi. Če bi bilo dramatično dejanje v »Triglavskih strminah« še mestoma stopnjevano, bi bilo filmu le v korist. Igralci so seveda storili, kar jim je tekst dovoljeval, preko tega okvira pa niso mogli. In vsi so igrali prvikrat za film.

Film so posneli v avgustu v dobrih dveh tednih. Igralci so ostajali v planinah po 2 do 3 dini, kakor јim je čas in vreme dopuščalo. Za ta čas pa, je film res mojstrsko izdelan.
Badiura sam ve, kaj se zmore s filmom. Za zdaj tudi »Triglavskih strmin« ne smatra za popolno delo, temveč le za poizkus, v zanimivem dejanju pokazati lepote in značilnosti naših Alp. Koliko se mu je to posrečilo, prepušča seveda kritiki gledalcev.
Njegova lastna kritika in dosedanji uspeh pa je dokaz, da smemo od njega pričakovati slovenski film, ki bo tudi zanj v vseh pogledih popoln. Morda se ne varamo, če vidimo v »Triglavskih strminah« začetek dela v širše zasnovani zajednici, ki bo pričela z organiziranim delom za filmsko propagando naših lepih krajev.

Fr. Škodlar
Življenje in svet 18. december 1932 

eXTReMe Tracker