Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Poldnik - 24.11.2012

četrtek, 29. november 2012, ob 05:29, Helena Plahuta, ogledov: 1491

Majda Gašperin: Kopa - Picco di Mezzodi, koliko imen, tudi lepo slovensko Poldnik …

Sobota je, že čez dan uredim vse potrebno, za vsak primer. Potem čakam. Popoldne se že nagiba k večeru, pa še vedno nič. Noč že krepko zaziblje zemljico našo, že skoraj obupam. Pa zazvoni telefon ob pol devetih zvečer. Kliče sestra. »Na Goličico gremo. Greš zraven?« reče. Malo premislim, hitro izračunam, koliko časa me ne bo, in ji sporočim, da grem tudi jaz. Končno.

Ko se zjutraj malo pred šesto zbašemo v avto, sprememba načrta. »Ne gremo na Goličico, ampak na Poldnik,« reče glavni. Sem čisto tiho, nič pripomb, samo da gremo. Ima dobre zamisli ta naš vodja. Nato smo izvedeli, da smo bili enkrat že gor, pa se nihče nič ne spomni. "Sigurno me ni bilo takrat zraven", si mislim.
Peljemo se skozi Rateče in v dolino Belopeških jezer. Parkiramo. Kaj pa zdaj Tema je še, nekateri bi radi še malo podremuckali, pa hitro nadenemo tri naglavne lučke in brž v temo. Pa niso bile dolgo potrebne, saj se je kmalu zdanilo.

Hodimo nekaj časa po gozdni cesti, potem pa se začne pot kar strmo vzpenjati. Steza je lepa, dolgo časa speljana skozi gozd.
Moti nas samo megla, ker se nikamor ne vidi. Ves čas sledimo markacijam, ki so kar pogoste. Nad gozdno mejo postaja še bolj strmo. Med ruševjem opazim stezico za Remšendol, kot sem kasneje prebrala. Tooo! Ko pridemo na sedlo Col Rotondo, so meglice že pod nami. Kot pajčolan se ovijajo okoli gora. Prekrasen pogled. Že vidim greben mogočnih gora, od Ponc do Mangarta. Saj nekaj mi je znanih, vsa pa tudi drugim niso. Ugibajo, kje vse so že bili.
Malo pred vrhom pa poslastica, skale. Me sprašujejo, če bo šlo. »Ja, seveda, ni problem,« jim odvrnem. Sneg je poprhan že od sedla naprej, tudi po skalah. Na nekaterih mestih je malo pomrznjen, zato je treba ves čas paziti. Nevarnosti za zdrs ravno ni, lahko pa se kaj poškoduješ. Je že bolje gledati pod noge, kam stopaš.

Vrh. Čudovit razgled na verigo Rateških Ponc, ostenja Vevnice in Mangarta, na sosednje osamljene roglje nad Remšendolom, na Kaninsko pogorje, Viševo in Montaževo skupino, na Karnijce, pa vse tja do Visokih Tur. Kako lepo je to opisal Andrej Stritar. Oja, tudi Karavanke se lepo vidijo, vse od Tromeje pa tja do Kepe. Lepo zavite v meglice kot darilo. Saj skoraj ne moreš opisati vseh lepot, ki jih doživiš na tak dan tam na gori. Za nagrado pa nas počasti še Glorija, okrogla mavrica, v kateri vidiš svoj odsev. Po senci sklepamo,da je bila pod Mangagartomin, saj nas ni bilo videti v njej.
Lepo je, vendar moramo nazaj v dolino. Pa se meglice razpodijo in pokažejo se Belopeška jezera. Čudovito!

Še čez Jezersko planino in kmalu smo pri avtu. Se je pa jezero kar dobro povečalo ob teh padavinah. Ograja je kar daleč v vodi. Drugače pa sosedje bolje skrbijo za gozdne ceste, kakor pri nas. Imajo zanimivo odvodnjavanje - debele cevi pod cesto in jarke. Pa cesta je tako nasuta, da ima pravi greben, da se voda lepo odteče in ne dela nepotrebnih lukenj.
Lep dan je bil, pa SREČNO!

Majda Gašperin
 

eXTReMe Tracker