ŠAO Velenje - Maja Veithauser: Moram priznati, da sem zadnje dni pred načrtovanim odhodom v Paklenico tiho upala na potrditev termina in zato dnevno pregledovala različne vremenske napovedi. Seveda sem zaupala napovedi, ki je bila tisti trenutek najbolj sončna in optimistična.
In res se je uresničilo – napoved sicer ne, je bil pa zato vsaj odhod v Paklenico potrjen.
V službi sem delala pospešeno, da bi uredila vse potrebno za pravočasni odhod. Doma hitro in veselo pakirala in preverjala, da ne bi kaj pozabila – kakor se je izkazalo kasneje, bi lahko dodala še kakšno debelo jakno več.
In končno: Avto, meja, morje. Lepo je biti ob morju, tudi če ni poletje. Vse diši drugače. Konec dneva smo tako dobro razpoloženi že kramljali v kampu, postavljali šotore in kot poslušni tečajniki ubogali napotila inštruktorjev ter se zavili v spalke in šotore še pred naslednjim dnem.
Noč je bila vseeno kratka – ne zaradi ponočevanja pač pa je imel marsikdo od pričakovanja naše prve prave alpinistične izkušnje bolj rahel spanec. Morda je k temu pripomogla tudi dokaj mrzla noč (kljub temu, da smo med tečajniki sami utrjeni predstavniki).
Sobotno jutro smo tako zajtrkovali v prijetnem pričakovanju – čakal nas je dan poln novih informacij, utrjevanja že osvojenega znanja in predvsem – naša prva prava alpinistična smer! Jupiiiiii.
Inštruktorji ste nam skozi celoten dan znanje predajali preko tematskih delavnic. Razdeljeni v manjše skupine smo se postopoma učili novih tehnik in preverjali že pridobljeno znanje. Naša mini skupinica je začela s spoznavanjem raznolikih pripomočkov, ki služijo za vmesno varovanje. Z veseljem smo iskali razpoke in nameščali metuljčke, kline, katerih zven nas pritegnil do te mere, da smo jih navdušeno posejali po celotni skali. Lahko bi rekli, da smo vsaj to delavnico opravili z odliko, saj je imel celo izkušen Pavli težave z odstranjevanjem nameščenih varoval.
Sledilo je učenje tehnike spusta po vrvi, kjer se moram vsaj v svojem imenu zahvaliti Sergeju za njegovo potrpežljivost. Žal zaradi vremena naša skupina tokrat ni uspela ponoviti samoreševanja. Kljub temu nismo bili prikrajšani za najboljše: plezanje in naš prvi alpinistični podvig – Oprosti mi pape (4a, 100 m+, 3 raztežaji), v vseh vremenskih razmerah: dež, veter, megla.
Vzpon je vsakdo doživljal po svoje. Sama sem imela priložnost plezati v navezi s Sergejem in zase lahko rečem, da sem komaj čakala njegov klic, da je pripravljen in varuje. Tam zgoraj se namreč počutim krasno – tišina, skala, čudoviti razgledi, svež zrak, fizični napor – vse kar me sprošča in osrečuje. Tokrat na vrhu sicer ni bilo tišine, saj smo veselo klepetali ob zaključku prve alpinistične smeri, tudi megla je zakrila vse razglede pa vendar so bili občutki noro dobri. Res super občutek, ko se sprostiš, začneš zaupati varovanju in se počutiš svobodnega – lahko bi bila cel dan v steni. Če nas seveda ne bi zalival dež.
Pri vrnitvi v kamp so nekatere pričakali premočeni šotori pa vendar je bil dan čudovit. Zaključili smo ga namreč pri Dinku legendi, z najboljšimi ribami, prijetnim vzdušjem, od koder se nikomur kljub napovedanemu zgodnjemu bujenju, ni mudilo nazaj v kamp. Tudi zato, ker nas je čakala mrzla in nekatere tudi mokra noč – k sreči nisem bila med njimi, saj sem imela toplo zavetje pri Mijotu (velika hvala še enkrat, sicer bi bila zjutraj skoraj zagotovo kocka). Jutro žal ni obetalo nič dobrega, nevihta na nevihto, z vedno krajšimi vmesnimi presledki in po dveh urah čakanja, odločitev, da tokrat ne gremo v steno. Pa drugič. V stene se zagotovo še vrnemo, saj dajo posebno energijo.
Inštruktorji – vem, da zagotovo že veste ampak vseeno. Do sedaj ste nas namreč naučili, da je utrjevanje in ponavljanje zelo pomembno.
Vaša potrpežljivost, izkazana dobra volja, pripravljenost pojasnjevati in podajati navodila in vedno znova in znova, čut za stiske posameznikov, posluh … poskrbeli ste, da smo se med vami počutili varno in prijetno. Podali ste nam snov, zdaj je na nas, da znanje utrdimo. Potrebno bo še precej ponovitev, prakse, da se bomo vsega pridobljenega znanja spomnili tudi tam, kjer ga potrebujemo: na 1000 m+. Vreme nas je sicer prikrajšalo za dodaten dan plezanja hkrati pa smo na ta način spoznali, da se lahko razmere v gorah hitro spremenijo in da je potrebno pristopati spoštljivo, previdno in v skladu s svojimi zmožnostmi in sposobnostmi - le tako bomo lahko vedno znova osvajali nove vrhove in se z njih tudi varno vračali.
V alpinistično šolo smo se vpisali z različnimi razlogi in cilji: nekatere je privabil adrenalin, druge preizkušanje nečesa novega, spet tretje premagovanje in soočanje z lastnimi strahovi. Osebno sem se pridružila zaradi dolgoletne ljubezni do gora, saj bi si želela znati varno gibati v gorah tudi v zimskem času. Kmalu po zaključku letošnje sezone sem namreč spoznala, da nikakor ne bom mogla gora celotno zimo samo opazovati. Alpinistična Šola je bila za vse nas torej edina prava izbira, ki se z vsakim srečanjem samo potrjuje (mimogrede: našega petka se družno veselimo že z začetkom novega tedna).
Po preživetem skupnem vikendu v Paklenici se tako pojavlja utemeljen sum, da nam bo alpinizem zagotovo zlezel pod kožo in se bomo v Paklenico še vračali. Ne samo zaradi čudovitih gora pač pa tudi vezi, ki so se počasi že začele prepletati med nami. In Dinko – ja, tudi mi se še vidimo.
tečajnica Maja Veithauser