AO Črnuče - Tanja Metličar: ... ali Gotof je! »Čelka obvezno, čelada obvezno, pas obvezno, vponka matičarka obvezno, reverso zaželjeno, vrv bom jaz vzel, vsak naj ima še eno pomožno vrvico« … »tale tura nm bo pa kr izziv,« pravi Jurij.
Ob prebujanju dneva se nas peterica (Jurif, Simon, Jurij, Dean in mua) s kombijem prigunca do osamele struge in krene na pot. Strm klanec se vleče najprej skozi gozd, nato pa se nam pogled odpre na Matkovo okno in ... tja kamor moramo. V Matkovi krnici nas pričaka podrt pastirski stan, kjer pustimo nahrbtnike in pičimo proti Matkovi Kopi. Potka nas vodi do strme in krušljive grape, kjer Jurif in Simon izstrelita par skalot in skoraj ubujeta Deana, zaradi česar Jurij vse nas nap...i. Gremo skozi tri iglice ruševja pa vse do izjemno razglednega vrha.
Dan je bil d best, jasen, videlo se je pa izjemno daleč ... tudi do grebena, ki se vije levo od Matkovega okna, sej so se nam kar malo sline zacedile. Simon zvije in skadi kar pač že ima s sabo in gasa dol, ker nas Jurij že priganja - očitno nismo glih gamsi, se pa blazno trudimo to postati. Nazaj pri stanu poberemo prtljago in gasa po strmem melišču do sedelca, kjer se gre zares. Preplezamo krajši, a izjemno izpostavljen plezalni del, pazi prepisujem: 30 m, II, zelo krušljivo. Preko skalnega grebenčka priplezamo na vrh Krničke gore, kjer v zavetju dveh (!!) križev (en za privabit strele, drug za taborni ogenj) napademo hrano, ribe,tuno ... in krenemo naprej po grebenu v smeri Mrzle gore, v borbo z ruševjem, kaj pa drugega. Kmalu menjamo stran in stopimo na strmo pobočje, kjer moramo najti komaj vidno stečino, ki bi nas popeljala do Latvice.
Stečino totalno sfalimo, Jurij pa šiba naprej, kajti soncu so začele jenjati energije. Simon poskusi stečino vseeno najti, ampak očitno smo šli že preveč naprej. Pade ukaz in vsi, že malo utrujeni, sledimo Juriju, gazimo po strmem skrotju pod nekimi stenami, kjer si niti travce niso uspele izboriti več kot par zaplatic. Ko pade drugi ukaz, naj se opremimo s plezalnimi pasovi, me prešine samo eno: če bom zdej morala abzajlat in jutri dobim mail, da sem abzajl na izpitu padla, me en malo nateguje! Simon suvereno sledi šefu, Jurif se dela pogumnega, jaz sem malo zaskrbljena, Dean pa flegma slika pokrajino. Tedaj pade tretji ukaz, da je slikanja dovolj in gremo dol-ZDEJ.
Eden po eden se spustimo v grapco, jo v razkorakih preplezamo, se še malo podrajsamo po skrotju skalotju in pičimo proti tej presneti Latvici, kjer nas čaka serpentinasta markirana pot. Sonce zapre škure, ampak je bilo tako dobro, da je počakalo, da smo izpod stene. V nič časa si oddahnemo, nadenemo čelke in pičimo skozi Matkov kot vse do konca. 12 ur je trajala odisejada, ki je Juriju dodobra posrkala energijo. Ker nam Tina ni bila pripravljena skuhat večerje, smo se morali ustaviti v neki zabačeni oštariji ... Kar smo uspeli pospravit vase, smo.
Gremo domov, v toplem kombiju si ob Depeche Mode vsi želimo postelje. Vožnja Jurija zaziba v globok spanec in takrat se preostali štrije, budni kot sove, vsi strinjamo ... gams pa tak! Gotof je!!!
Tanja Metličar