GRS Kamnik: ... vlivamo in vračamo upanje - Želja pomagati je bil naslov svečanosti ob 90-letnici organiziranega gorskega rešavanja na Kamniškem, ki je bil v Domu kulture v Kamniku 24. novembra.
Ob tej priložnosti se je okoli 250 obiskovalcev: organizacije in podjetja, ki sodelujejo z GRS Kamnik, podporniki in sodelavci društva, gorski reševalci in njihovi svojci, kolegi reševalcev iz drugih društev in postaj po državi, pa tudi vrsta drugih posameznikov, seznanilo z bogato dejavnostjo Društva GRS Kamnik.
Deset let po prvi organizirani gorski reševalni službi na slovenskih tleh (1912) se je uradno začelo tudi reševanje na Kamniškem. Že precej pred tem so v gorah reševali domačini, lovci, gorski vodniki, gozdarji, oskrbniki in drugi izkušeni gorjani. Letos torej mineva 90 let, odkar se je na Kamniškem začela tradicija nesebične pripravljenosti pomagati vsem tistim, ki so v gorah potrebovali pomoč in to človekoljubno držo je gojila vrsta generacij vse do današnje.
Celotna objava na Društvo GRS Kamnik >>>
Poleg dveh filmov, ki jih je posnel in zmontiral gorski reševalec Boštjan Griljc, so o delu postaje, oz. po novem društva, spregovorili trije bivši načelniki in sedanji predsednik.
Tone Škarja, ki je postajo vodil deset let (od leta 1968 do 1978), se je v svojem nagovoru spomnil svojega predhodnika Pavla Kemperla, ki ga šteje za enega največjih mož kamniškega alpinizma in tudi gorskega reševanja. Kemperle je bil tisti, ki je imel idejo, da mora biti kamniška GRS na vrhu. Škarja je povedal, da je bila postaja pod njegovim vodstvom v dobri formi in da jo je »očistil«, da je ostalo delovno moštvo in so skupaj dobro delali 10 let. Izpostavil je tri poudarke njegovega obdobja: prvo, da so imeli veliko tehnično zahtevnih reševanj, tudi zimskih v Rzeniku, drugo, da so postavili bivak na Legarjih, ki je bil prvenstveno namenjen za zaščito človeka, ne pa alpinistom in je že prvi teden po postavitvi prišel prav trem planinkam, in tretje, da jim žal helikopter ni preveč pomagal, saj so večino reševanj opravili v slabem vremenu. Ker je bil Škarja leta 1978 izbran za vodjo odprave na Everest, je prepustil vodenje postaje Cenetu Griljcu. Škarja je zaključil z mislijo, da brez moštva noben načelnik ni nič »vreden«.
Cene Griljc, ki je kamniško postajo vodil kar 17 let (od 1978 do 1995), se je se spomnil svojega prvega srečanja z reševalci, član pa je postal leta 1958. Kot je povedal, se raje spominja veselih reševanj. Táko je reševanje ponesrečene planinke na Veliki planini, ki je »pregloboko pogledala v kozarec« na sveti večer in je ves čas nošenja od pastirskega naselja do žičnice veselo prepevala božične pesmi, med drugim tudi pesem Glej zvezdice božje. Spomnil se je tudi praznovanja 50-letnice GRS v Vratih, ko sta bila s kolegom Cirilom Pračkom zadolžena za raketomet na vrhu Triglava, svečan dogodek pa naj bi bil viden iz Vrat. Ker pa je bila tam gosta megla, se žal ni videlo nič. Obudil je tudi lepe spomine na Čopovega Jožo. Končal je z mislijo, da je ponosen na mlade kamniške gorske reševalce.
Janez Podjed je načelništvo postaje prevzel leta 1995 in jo vodil do leta 2007. V svojem nagovoru se je spomnil predvsem, kako se je spoprijemal z velikimi organizacijskimi in tehničnimi spremembami. Podjed si je želel službo postaviti na boljše temelje. V ta namen je speljal nakup terenskega vozila, čeprav na razpolago ni bilo veliko denarja. Ravno zapleti v zvezi z avtom so ga utrdili v prepričanju, da se morajo gorski reševalci organizirati kot samostojna služba, kar je potem tudi pomagal izpeljati. Iz prostorov društva se je moštvo preselilo na veterinarsko postajo. Poudaril je tudi, da večjih zapletov pri reševanju ni bilo, saj v Kamniku vsak reševalec zna vse. Vsa reševanja so uspešno izpeljali, največ pa jih je bilo na Veliki planini, kjer so bile tudi po tri akcije na dan. Zaključil je z mislijo, da bo društvo GRS vedno pripravljeno in sposobno izpeljati vse naloge.
Odkar gore obstajajo, so se v njih dogajale tudi nesreče in ves ta čas živijo pod gorami ljudje, ki imajo v sebi plemenito željo – željo pomagati – željo, ki že 90 let nepretrgoma druži plemenite ljudi. S temi besedami je svoj nagovor začel Franc Miš, sedanji predsednik in nadaljeval: »Ta želja je bila skupna bratom Erjavšek, Maksu Koželju in še nekaterim, ko so pred 90-timi leti v Stahovici ustanovili 2. slovensko rešilno postajo. Ta želja je bila skupna vsem našim bivšim članom, in je skupna vsem nam, članom Društva gorska reševalna služba Kamnik. Želja pomagati, želja, ki postane življenjsko vodilo je tista, ki nas reševalce žene, da se poleg vsakodnevnih obveznosti zbiramo in družimo z namenom, da smo vedno pripravljeni in usposobljeni oditi na pomoč, ko nas pokličejo. Je želja, ki nas žene, da nikdar, pa naj so razmere še tako nemogoče, niti za trenutek ne razmišljamo in ne odlašamo, temveč takoj odhitimo na pomoč. Želja, ki nam da dodatno energijo, ko jo v trenutkih napornih reševanj še kako potrebujemo. Želja, ki je tako močna – včasih celo premočna, da pozabimo celo na lastno varnost. Zaradi te želje, nam je reševalcem samoumevno, da je največja vrednota človekoljubnost. Je tista, zaradi katere 
po opravljenem delu nikdar ne pričakujemo plačila.«
Miš je prepričan, da se za varnost v gorah nad Kamnikom tudi v prihodnje ni bati, saj so pri intervencijah večinoma uspešni. S ponosom je povedal, da so rešili že mnogo življenj, to pa je največje plačilo in nagrada za opravljeno delo. »Obstaja še eno plačilo, ki smo ga reševalci velikokrat deležni. To plačilo je iskreno izrečen ali zapisan hvala. Hvala, ki ga nam izrečejo rešeni in njihovi svojci. Preprosta beseda, ki izzveni drugače kot običajno,« je sklenil Miš.
V nadaljevanji je zbrane pozdravil predsednik GRZS Igor Potočnik in predal društvu GRS Kamnik plezalno vrv.
Župan Občine Kamnik, Marjan Šarec, je začel z mislijo, da je 90 let dolga doba, lahko pa tudi kratka, kajti v tem času se je verjetno reševalcem zgodilo toliko, da se danes sploh ne zavedajo, kdaj so ta leta minila. »Gore čudovita stvaritev narave, Slovenci pa jih imamo v izobilju. Gore so naravna danost, so lahko lepe, lahko pa tudi strašne, lahko tudi terjajo življenja, če jih ne spoštujemo. Naravo pa je vedno potrebno spoštovati, kajti vsako nespoštovanje se lahko vrne v takšni ali drugačni obliki. Gore lahko človeka zastrupijo, zasvojijo. Le tisti, ki ste zastrupljeni, lahko razumete, kaj vas žene v gore kljub težkim razmeram, kljub morda preživeti nesreči, ampak še vedno vam klikne iskra, ki človeka kar naprej vabi tja gor. 
Sam tega nikoli nisem prav dobro razumel, lahko pa razumem kako je, če človek poslanstvo opravlja z dušo in srcem.
Tako kot je v medicini strup, ki mu sledi protistrup, tako so gore strup in protistrup pa ste vi, gorske reševalke in reševalci, 54 srčnih članov. Ko se zgodi nesreča, najpogosteje v težkih trenutkih, ko so razmere neugodne za odhod v hribe, vas poziv pokliče in zberete se v najkrajšem možnem času ter greste na pot. Ne veste, kaj vas čaka, ne kje, ne veste ali je človek sploh še živ. Za to je treba posebno dušo. Ljudje, ki se sprašujejo za plačilo, ljudje ki se sprašujejo, kaj bodo od tega imeli, taki seveda ne morejo biti gorski reševalci, jih to niti ne zanima. Gorski reševalec je lahko le tisti, ki ima rad ljudi, ki ima rad naravo, ki je pripravljen priskočiti na pomoč, ne zato, da ga bodo opevali kot heroja, pač pa zato, da bo nekomu vrnil nasmeh, bodisi družini rešenega, bodisi drugim sorodnikom in da bo spet prižgal upanje. Vi vlivate in vračate upanje. Tudi če gremo nepremišljeno v gore ali neopremljeni, tudi če nas preseneti, imamo upanje, da bo nekdo prišel za nami in nas prinesel v dolino. To je tisto, kar je treba ceniti,« je zaključil Šarec.
V nadaljevanju so organizacije in podjetja, ki sodelujejo z GRS Kamnik, podporniki in sodelavcem društva in vsi gorski reševalci prejeli jubilejno priznanje. Za kulturni del programa je poskrbel moški pevski zbor Solidarnost.
Mojca Volkar Trobevšek, ki je vodila svečanost, je svečanost sklenila z naslednjimi mislimi:
Biti gorski reševalec pomeni biti na razpolago – prostovoljno, brezplačno, rade volje. Tudi takrat, ko bi bil raje z družino, na toplem in varnem, največkrat zvečer, ponoči, ob koncu tedna, za praznike. Biti gorski reševalec je lepo, ko rešiš življenje, ko nekomu prihraniš bolečino, ko slišiš besedo hvala, ko dobiš priznanje, ko so ljudje ponosni nate. Biti gorski reševalec pa je težko, ko v negotovosti bediš celo noč, ko grizeš kolena in ne veš, če je čas na tvoji strani, ko sredi noči zapustiš prijetno družinsko gnezdo, ko pustiš za sabo otroke in bližnje. Biti gorski reševalec je način življenja, je poslanstvo, je poklic v pravem pomenu besede, čeprav ga možje in žene, fantje in dekleta opravljajo brezplačno.
Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan