Delo, Šport: ... V mesecu dni ogled štirih vrhov nad 8000 metri

Konec lanskega leta sta se iz Nepala vrnila Tone Škarja in Andrej Štremfelj, ki sta si v Himalaji ogledala možnosti za nove smeri
KRANJ - Tone Škarja in Andrej Štremfelj sta sredi oktobra lanskega leta odšla v Nepal z namenom, da si v stenah Šiša Pangme (8046 m), Čo Oja (8201 m), Anapurne (8091 m) in srednjega vrha Lotseja (8430 m), ogledata možnosti za prvenstvene smeri. Ti štirje osemtisočaki so med cilji jugoslovanskega alpinizma v prihodnjih letih.

VABLJIVA GORA – Edini kitajski osemtisočak Šiša Pangma (8046m), jugozahodna stena.
( Foto: Tone Škarja)

Srednji vrh Lotseja bo prvi na vrsti. Konec februarja bo v Himalajo odšla kamniška alpinistična odprava, ki si je za cilj izbrala vzhodni vrh Lotseja, Lotse Šar (8400 m). Ker je med njim in med glavnim vrhom Lotseja (8516 m) še vedno ne preplezani srednji vrh, bo imela ta odprava ugodno priložnost, da morebiti odpravi tudi ta vzpon. Zato je Komisija za odprave v tuja gorstva razpisala mesta za štiri alpiniste in zdravnika, ki naj bi okrepili kamniško odpravo. Namen letalskega ogleda, ki sta ga 18. oktobra lani opravila Škarja in Štremfelj, je bil fotografirati srednji vrh in obenem tudi celotni greben od Lotse Šara do glavnega vrha. Seveda s čim večje bližine in višine. Zaradi močnih vetrov se pilot ni upal dvigniti višje kot 6600 m visoko, vendar pa dovolj blizu za dober ogled. Rezultat ogleda so tudi odlične fotografije ostalih vrhov v Kumbuju, kakor tudi celotne južne stene Lotseja, ki je še vedno eden od največji izzivov Himalaje.
Potem je bila na vrsti Šiša Pangma, edini osemtisočak na Kitajskem. Ogledala sta si tako severno, kakor tudi JZ steno. Za Šiša Pangmo je značilno, da ima v primerjavi z ostalimi vrhovi izredno kratek dostop do baznega tabora. Do JZ stene je le tri dni, v bazo pod severno steno pa se kar pripelješ z avtomobilom. Na ta 8046 m visoki vrh vodita trenutno le dve smeri. Po SV pobočju so prvi prišli na vrh Kitajci in to smer uporabljajo skoraj vsi. Edino Angleži so leta 1984 izbrali pot z druge strani. Preplezali so prvenstveno smer v JZ steni. Dobre možnosti nudi severna stena, čeprav je še ne preplezana. Isto je z južno, pa tudi z vzhodno, ki pa je objektivno izredno nevarna. Če seštejemo vse skupaj, je najbolje organizirati večskupinsko odpravo, ki bi lahko naredila ob ugodnih razmerah zelo veliko. Z obeh strani seveda. Čas odprave naj bi bila zgodnja jesen 1989. Dostop je po cesti iz Nepala z vso hrano, opremo in pomožnim osebjem (kuharji, šerpe). Od Kitajcev bi zahtevali le najnujnejše (zvezni oficir, vozila s šoferji), od domačinov pa je možno kupiti sveže meso.
Potem sta odšla vsak na svoj konec. Škarja pod Čo Oju, Štremfelj pa pod Anapurno. Prehod proti Nangpa La pod Čo Oju-jem je dovoljen le za ekspedicije, zato se je bilo treba preusmeriti v dolino Gokia. Zaradi nedostopnosti je bilo mogoče videti le zgornjo polovico zahodne stene, ki je precej skalnata, vendar z obetavnimi prehodi. Druga možnost je vzpon z ledenika Sumna po južni steni do 7300 m, nato pa po južnem grebenu. Vendar je ta možnost pozimi, in za Čo Oju načrtujemo tudi zimski vzpon, manj ugodna, ker je greben nad 7300 m zelo izpostavljen vetru. Nepalci ponujajo Čo Oju iz Sumne za zimo 1987/88, Kitajci pa Z in S steno za leto 1988. Kitajce smo prosili, da sporoče finančne pogoje, Nepalce pa, da prestavijo sezono na pomlad ali jesen. Potem bi se odločili za ugodnejšo varianto.
Cilj izvidnice za Anapurno I je bil ogled zahodne stene za načrtovani vzpon pomladi 1989. Štremfelj si je bazni tabor pod severno steno gore izbral zato, ker je od tam (na podlagi izkušenj iz leta 1985, ko je bil v bazi pod zahodno steno) pričakoval najboljše razglede na celotno zahodno steno. Pričakovanja so se uresničila. Z najvišje točke (4550 m), dosežene v smeri tabora 1 na normalnem pristopu, je bil lepo viden zgornji del stene od strani in normalni pristop, za primer povratka z vrha. Z najvišje točke v smeri Nilgirijev (4650 m) pa je bil razgled na celotno zahodno steno, razen vstopa, ki pa se je videl iz baznega tabora pod zahodno steno. Na podlagi podatkov o dosedanjih štirih odpravah na zahodni strani Anapurne I je predlagana nova smer v zahodni ali SZ steni s sestopom po normalni smeri. Vzpon naj bi bil v čistem alpskem stilu, z dobro predhodno aklimatizacijo (morda po normalni smeri). V steno naj bi šli trije do štirje alpinisti.
Poglejmo si še dosedanje odprave v ta del desete najvišje gore na svetu. Pomladi 1984 je francoska odprava splezala novo smer v SZ strani, v rebru Neimenovanega vrha Anapurne 1 do višine 7200 m. Jeseni istega leta sta dva Švicarja splezala v zahodni steni novo smer in jo priključila na normalno. Na višini 7600 metrov sta morala 500 m pred vhodom obrniti zaradi ozeblin. Predhodno sta se aklimatizirala le do višine 6000 m na ogledih v sami steni. Imela sta tudi precej slabega vremena (megla in veter). Pomladi 1985 sta Messner in Kamerlander edina uspešno splezala steno in tudi dosegla vrh. Spodaj sta plezala po zahodni steni glavnega vrha, zgoraj pa po SZ steni in po rebru Neimenovanega vrha, zadnji del do vrha pa sta plezala po zahodnem grebenu. Naveza je sestopila po isti smeri, ki je bila opremljena do višine 6500 m. Jeseni lanskega leta so Francozi ponovno poskusili po smeri iz leta 1984. Zaradi sporov v odpravi so odnehali že prej kot dve leti poprej. Dva člana sta ostala še potem, ko je odprava že zapustila bazni tabor. V alpskem stilu sta preplezala novo smer po SZ steni in po rebru na Neimenovani vrh, pri poskusu proti glavnemu vrhu pa sta na zahodnem grebenu zaradi izčrpanosti odnehala.

TOMO ČESEN

Modec - Režkova v Rzeniku
Rado Nadvešnik, Bojan Pollak in Marko Prezelj (vsi AO Kamnik) so od 27. do 28. decembra lani opravili 2. zimsko ponovitev smeri Modec - Režek v Rzeniku (V in V+/IV+, 500 m). Prvega dne so preplezali šest raztežajev, od tega so bili trije raztežaji prečnice, tako da so se dvignili le za slabih sto metrov. Bivak so si uredili raztežaj pred tehničnim delom. Noč ni bila mrzla, le veter jih je zasipaval s sipkim snegom. Za vso smer so potrebovali 20 ur efektivnega plezanja. Razmere so imeli zelo slabe. Tanka ledena skorja in sipek sneg, razpoke so bile zalite z ledom, vsemu pa se je pridružil še veter. Na nekaj mestih je poleti trava, ki je bila sedaj zamrznjena in to jim je pri plezanju kar pomagalo.

Preko 900 vzponov AO Kozjak
Člani Alpinističnega odseka Kozjak so v preteklem letu v svoje vrste sprejeli dva alpinista. To sta Andrej Gliha in Viktor Hribar. Poleg njiju pa še 17 pripravnikov.
V letu 1986 so njihovi plezalci opravili 908 vzponov, od katerih jih je bilo 10 VII. stopnje, tistih z oceno VI. pa 135. In še sporočilo. Armand Polegek in Andrej Gliha sta novoletni dan preživela v Stari smeri v Ospu.

Slabe razmere v Raduhi
V soboto, 10. t. m., sta Marko Lukič in Sašo Prosenjak v 6 urah in pol kot prva pozimi splezala Marjanovo smer v Raduhi. Ocenjena je s V+, A1, V in je visoka 120 m. Kljub majhni višini vseeno ponudi tri raztežaje težkega plezanja. Največ težav sta imela v tretjem, krušljivem raztežaju. Ves čas je snežilo, tako da je bilo povsod veliko pršiča, poleg tega pa je pihal tudi močan veter. Tudi ostali člani odseka (vsi so AO TAM) so plezali. Dušan Habulin in Franci Topolovec sta v isti steni ponovila Originalno smer, Miro Kokol, Darinka Lečnik in Samo Žnidaršič pa so v Lanežu plezali Detektivsko grapo.

Dedec in Mala Rinka
Zadnji dan lanskega in prvi dan letošnjega leta sta Miha Peternel in Aleš Bjelčevič (oba AAO) opravila zimsko ponovitev Igličeve smeri (V-/ IV, 350 m) v Mali Rinki. Spodaj so bile razmere dobre, zgoraj pa se je izmenično menjal kložast sneg in pršič ter požled. Smer je bila prvič pozimi preplezana leta 1968.
Marko Belingar in Gorazd Zrimšek (oba AO Matica) pa sta 7. t. m. plezala v severni steni Dedca, ki je bila skoraj kopna, vendar je bilo zelo vetrovno in temu primerno tudi mraz. Preplezala sta Centralni steber Dedca (VI, A1, 140 m) in zanj porabila 7 ur.

Novi slapovi
Edo Kozorog je 27. decembra lani v Pologu splezal dva lažja. Oba sta ocenjena III, 50 do 75 stopinj. Dolga sta približno 100 metrov in potekata levo od Poloških slapov. Naslednjega dne je z Jožetom Šterbcem plezal slap nad vasjo Log v Trenti (Končni žleb). Zaradi slabih razmer sta splezala le prvih, lažjih 100 metrov. V najstrmejšem skoku je bila naklonina ledu od 60 do 75 stopinj. Slap je do konca preplezal Slavko Svetičič 7. t. m. Slap je dolg 250 m, zgornji, težji skok pa je strm do 85 stopinj. Dan za njim ga je splezal tudi Peter Podgornik, prav tako sam.
10. t. m. pa sta Kozorog in Ivan Rejc prva splezala slap pod planino Zapotok. Dolg je kar 200 m, od tega glavni slap 115 m. Ocena je V, 90°/ 75°-85°, 200 m, 5 ur. To je sicer poleti stalen slap in spada med daljše v Sloveniji. Pozimi pa zaledeni le takrat ko je manj vode.

Lidija med najboljšimi
Čeprav je že nekaj časa slišati, da je nekdanja članica Akademskega AO iz Ljubljane, ki sedaj živi v ZDA, ena vodilnih plezalk Nove celine, »uradnih« potrditev le ni bilo.
Morda bo skeptikom kaj pomagala vest, ki jo je mogoče prebrati v najbolj znani ameriški reviji Climbing (št. 97): V vzhodni steni Reed's Pinnacla sta Charles Cole in Lidija Painkiher preplezala novo smer Tooth or Consequences. Previsno poč, ki je široka za dlan, vodi pa levo od smeri Flatus. Tooth začenja na porasli polici 75 m nad The Rorp itd.

Neumorni Kukuczka
Poljski alpinist Jerzi Kukuczka, naj bi bil - po izjavah nekaterih - »najhujši nasprotnik« Reinholda Messnerja v »boju« za prvenstvo v pristopih na osemtisočake. Lani jeseni, ko je Messner že uspel, je imel Kukuczka za seboj »šele« 12 osemtisočakov in poskušal je priti na Manaslu. Imeli pa so izredno neugodne vremenske razmere (sicer pa so o tem pripovedovali že člani makedonske odprave, ki so bili z njim v stiku). Pa se niso dali in namesto prvenstvenega vzpona sta Kukuczka ter Artur Heiser 9. novembra na hitro opravila vsaj pristop po Klasični smeri. Za Anapurno, ki je naslednja na seznamu Jerzija, pa potem ni bilo več časa. Na to goro se bo zato poskusil z malo odpravo povzpeti že to zimo.

Iz delovanja AO SPDT
Mladi Ivo Kafol, član AO Slovenskega planinskega društva Trst, je s Aldom Michelinijem plezal v Dolomitih. 3. t. m. sta v neugodnih vremenskih razmerah preplezala raz Calun v Cimi della Madonna, dva dni kasneje pa še previsno poč (VII) visoko okoli 150 m v Pali di San Martino.

Je to nova »disciplina«?
Časopisne agencije poročajo o rekordni seriji vzponov Reinharda Patschederja (29) z Južne Tirolske. Severno steno Matterhorna je menda preplezal v vsega dveh urah in desetih minutah, Eigerjevo v petih ... Pred dnevi pa se je vrnil iz Patagonije, kjer sta z rojakom Kurtom Fritzem opravila vzpon in sestop na Fitz Roy v 25 urah; z ali brez bivaka (?), to vest ne razjasni.
Hitro plezanje je odlika dobrih plezalcev, nuja kadar je potrebno uiti vremenskemu preobratu, osnovna zahteva na hitrostnih tekmovanjih ... toda - da bi postalo kvaliteta alpskega plezanja oz. nova »alpinistična disciplina«, kot to nekateri komentirajo, najbrž še ni potrebe. Dovolj je še drugih možnosti.

F. S.

Tekmovanje tudi letos
Organizatorji našega prvega tekmovanja v športnem plezanju »Marjan 86«, so se odločili, da prireditev organizirajo tudi letos. Ker je nekaj časa veljalo, da ni (več) primernih terenov, so iskali in našli pečine, kjer je še mogoče speljati primerne smeri, v osnovi imajo rešena tudi finančna vprašanja itd. Celo za neposreden TV prenos se dogovarjajo. In - letošnje tekmovanje bo (tudi uradno) mednarodno, povabili bodo vsaj nekaj pomembnejših evropskih klubov. Le datum še nimajo dokončno določen, računajo pa, da bi bilo tekmovanje sredi aprila. Vodstvo splitskega AO Mosor tudi sporoča, da bodo že v kratkem vsem alpinističnim kolektivom v Jugoslaviji razposlali vabila s pravili.

ID

Razpis za zdravnika odprave
Ker je dosedanji zdravnik letošnje odprave na Lotse Šar in srednji vrh Lotseja, ki bo na pot odšla konec februarja, svojo udeležbo nepričakovano odpovedal, KOTG, pošilja nov razpis. Ker je časa malo, naj se kandidati prijavijo v čim krajšem času, rok za prijave je 31. januar.

Vikijeva sveča in Sinji slap – narisal Edo Kozorog

Vodniček: Zaledeneli slapovi
LJUBLJANA - Ker se je sezona plezanja v zaledenelih slapovih že začela, bo površni opazovalec ob napovedi skorajšnjega izida vodnička ZALEDENELI SLAPOVI, najbrže predvsem ugotavljal: spet kasnijo. Toda upoštevali velja, da bo to prva tovrstna edicija pri nas in da tudi po svetu še ni veliko podobnih.
Tudi novi vodniček bo - kot je pri nas sedaj že navada - formata A5, razmnožen z enostavno (ofset) tehniko in opremljen le s skicami: ker bo v bistvu le začasen, pa tudi zato, da bi bil kar najcenejši. Predstavil pa bo vse doslej preplezane slapove v Sloveniji, točneje – vse, za katere je bilo mogoče izvedeti vsaj osnovne podatke. Edo Kozorog, Franci Savenc in Igor Škamperle so s sodelavci že opravili zaključno redakcijo in - prve dni februarja naj bi bili vodnički na razpolago.