Novi glas - Suzi Pertot: Hudournik, najlepši razglednik na Primorskem
V samem srcu jeseni smo, v tistem času, ko so sicer dnevi izjemno kratki, a je narava polna lepote in barvitosti. Če obenem pomislimo, da je sončnih dni v tem obdobju vse manj, je kot na dlani, da moramo izkoristiti vsako priložnost za izlet in razgibavanje v naravi. Seveda kje blizu, saj je v novembru in decembru kaj kmalu tema in čas ni primeren za dolge ture in za visokogorje.
Eden izmed najlepših izletov za to obdobje, pa tudi za pomlad, ki nas bo, konec koncev, kaj kmalu razveselila, se začenja čisto na koncu Trebuše, tam, na prelazu s prelepim imenom Oblakov vrh.
Trebuša, dolina, pravzaprav sklop treh dolin med Vojskarsko planoto in dolino Soče, je marsikomu nepoznana. Škoda, kajti to je kotiček, ki je poln tišine, divje lepote in raznolikosti. To je dolina, ki je popolnoma neokrnjena in kjer nam hitenje in stres vsakdanjega življenja ne moreta do živega. Začne se za Mostom na Soči in izginja med obronki Trnovskega gozda, pod Poldanovcem in v žuborenju kristalno čiste, a ledeno mrzle rečice. O Trebuši, ki je dekansko sestavljena iz treh naselij, Dolenje, Gorenje in nekdaj Srednje Trebuše, vedo zgodovina in zgodovinarji veliko povedati. Že glede imena se ne morejo zediniti, eni pravijo, da ima ime celo italijanski izvor, “tre buchi”, tri luknje, tri doline. Drugi razlagajo, da je tu prebival možakar trebušnik, tretji spet, da so oglarji nekje v okolici izgubili tri “buše”, tri telice. Tolminski zgodovinar Simon Rutar vidi v imenu celo staroslovanski izvor “treba”, ki pomeni darovanje, torej kraj darovanja. Ugibali bi lahko še in še, dejstvo je, da je Trebuša lepa, polna privlačnih zanimivosti, ozka asfaltna cesta, ki pelje skoznjo proti Kanomlji, pa doseže najvišjo točko na prelepem Oblakovem vrhu.
Tudi o izvoru tega imena vemo le malo, morda se prelaz tako imenuje po kakem kmetu, ki je nosil ta priimek, morda, ker so se tu ob grden vremenu vedno zadrževali oblaki. Meni daje tale kraj občutek neskončne svobode in prostranosti, tu doživiš tisti trenutek, ko se iz ozke doline dvigneš visoko k nebu, nekako med oblake. Zato mislim, da so ga naši predniki poimenovali Oblakov vrh.
Prav tu, med pašniki, bežečimi oblaki in zelenimi odtenki neokrnjenih gozdov, se začenja naš izlet v modrino. Avto lahko parkiramo kar na prelazu, ali pa se z njim še za nekaj metrov povzpnemo po jugozahodni makadamski, neoznačeni poti, ki nas bo nato vodila do cilja. Pot je široka, le deloma razgledna, saj smo sredi listnatega in mešanega gozda, dolge serpentine nas počasi vodijo po pobočju navzgor proti samemu robu obširne Vojskarske planote. Na vrhu nas že razveselijo razgledi, v objemu neba in bohinjskih vršacev pa pridemo do križišča, kjer gremo levo navzgor, do kmetije, ki ji pravijo pri Medvedu in ki je trenutno opuščena. Pa čeprav bi se mi, ob pogledu na vso to lepoto, z vsem srcem takoj preselili tja. Od Gačnika in Vojskega pelje sem markirana pešpot, mi se ji priključimo in sledimo smerokazu za Hudournik. Gremo najprej po gozdu, nato nas travnato pobočje sprejme v svoj zeleni objem in nas polno obljub pelje navzgor do mize s klopcami. Smo na 1148m visokem vrhu, ki na prvi pogled spominja na prostrano trato, neba je veliko, vendar se takoj vprašamo po razgledih, ki so nam jih vodniki obljubljali. Če smo pozorni, ne bomo prezrli stezice, ki pelje od mize naprej, samo nekaj korakov in zastane nam sapa. Smo na skalnatem robu, kjer je tudi skrinjica z žigom, pobočje pod nami pada strmo navzdol do doline, kot bi leteli, pa se vse okoli nas odpira razgled na Golake, Poldanovec, Trebušo in celotno Cerkljansko hribovje, pod nami domačije, pašniki, doline in gozdovi, na obzorju pa bohinjske gore, Julijske Alpe in slutnja daljnih vršacev.
Hudournik je lep, da ti zastane dih, tišina je taka, da bi jo stisnil med utrujene dlani, nebo je blizu, da je do njega samo korak, samota poživlja telo in duha, srce pa je tako polno vsega, da bi človek obstal in sanjal … Ure in ure, brez občutka minevanja, kajti lepota Hudournika je večna.
Tako lepih in samotnih razglednikov je okoli nas malo. Gora za sladokusce in za tiste, ki ne stopajo na pot zaradi hrane in popivanja, ampak zato, da si spočijejo dušo in naužijejo lepote. In v samoti razmislijo o smislu svojih poti.
Suzi Pertot