Nova doba (1930), Podlistek (4) - Skobé: ... Ko sem se približal koči, je že veselo prasketal ogenj na ognjišču. Prijetno je dišalo po smoli pritličnega borovca in po soparčini zavretega mleka. Stari oskrbnik Krašovec je kuhal večerjo.
Prijazno sva se pozdravila kot stara znanca iz doline. Pred leti sem mu poslikal končnice na panjih. Ustvaril sem mu bil z oljnatimi barvami prave bisere podzavestnega dadaizma, da jih je bil čebelar vesel in njegove »muhe«. Smelo lahko trdim, da segajo korenine tistega poznejšega drevesa povojne slikarske umetnosti do njegovega čebelnjaka. Škoda, da nisem pravočasno zaprosil za patent!
Krog široke mize je v sobi sedela vsa družba in pridno obirala in prigrizovala s sabo prinešene dobrote. Kocbek se je razgovarjal z rejenim turistom, tovarnarjem iz Hamburga, ki je bil pred dobro uro primahal s svojim planinskim vodnikom iz Solčave. Ta človek je bil specijalist, turist posebne sorte. V naše gore ga je prignala strast, da bi odrobil od najvišje skale vrh Ojstrice kamenček in ga — opremljenega s primerno etiketo — shranil v svoji interesantni zbirki »gorskih vrhuncev«. Ker mu ni bilo dosti do Iepih razgledov, je lazil po hribih tudi ob slabem vremenu.
»!mam nepremočljivo obleko«, je dejal, »ali pa grem tak, kakršnega me je Bog ustvaril, kar je še posebna slast za živčno bolnega človeka«. Govoril je kakor bi voda brbotala v pretesnem žlebu. Ni bilo lahko razumeti njegove blebetave nemščine.
»Torej se pa pridružite jutri naši ekspediciji«, ga je povabil naš vodnik.
»Saj imamo isto pot. In dobro je radi kontrole, da nam ne razbijete vsega vrha«.
V dveh ogromnih skledah — kakor mlatičem — je prinesel oskrbnik specijaliteto nocojšnjega večernega lista: povojene ajdove žgance z mlekom.
»Kod pa nosi vrag tistega prismodeta«, je zagodrnjal.
»Teden dni me že mori tista dunajska pokora ... Nikdar ne prisede k mizi v pravem času«.
Kocbek je odprl knjigo in čital: »Moritz von Knoblauchstein«.
»Ta pa ni žid!« smo se zakrohotali.
»Ne veste, kako smešen je ta ded! Jaz sem slab in koščen kakor obrana riba, pa vendar sem Martin Krpan v primeri ž njim. Predstavljajte si metlišče v dveh hlačnicah.«
»Pa ga ne morete naučiti hišnega reda?« »Boš naučil zlodja frdamenega, če ga pa nikdar ne vidiš! Navsezgodaj, ko še ležim, začne rogoviliti po hiši, izpije lonček mleka, pa gre čarovnije uganjat.«
»Čarovnije?«
»Nekakšne vilice ima — menda so iz jekla, pa klati z njimi kakor norec po zraku. Pravi, da bo našel rudo — zlato in živo srebro. Pa bi bilo bolj potrebno, da bi našel krščanskega človeka, ki bi ga prav po nekrščansko namlatil.«
»Wünschelrute!« je vzkliknil Arnošt Vesel. «Ta mož me pa zanima!«
»Mene tudi,« se je oglasil Štefan Rantež, ki je bil ta dan proti svoji navadi molčeč in zamišljen. »Jaz sam sem že tudi poskušal z rogovilasto leskovo palico —.«
»Pa ste kaj našli?« mu seže Janez Klobasa v besedo.
»Sem! — Nafto!«
Bučen smeh je odmeval po prijazni planinski hišici, bledi mladenič je pa resno zrl predse, le zdaj pa zdaj je kakega posebno glasnega veseljaka ošinil s pomilovalnim pogledom.
»Da! Nafto sem našel, če hočete vedeti,« je dejal s kljubovalnim poudarkom.
»To je pa zelo razveseljiva novica, za nas in za ves naš mili narod slovenski,« se je pošalil Kocbek. »Jutri si kupim avtomobil.« »Pa zakaj se ne pobrigate, da bi pričeli z vrtanjem?« je hotel vedeti Vesel.
»Mogoče je vse«, je pripomnila gospodična Monika, »jaz verujem v Wünschelrute, ker sem že veliko čitala o skrivnostih radioaktivnosti. Saj sloni čarobna palica rudosled, na tej prečudni vedi bodočnosti, jelite, gospod Štefan?«
V tem trenutku smo zaslišali iz veže ropot in trudne, drsajoče korake. Odprle so se duri — in vstopil je star, sivolas gospod. Bil je suh in tanek kakor egiptovska mumija iz dvanajste dinastije.
»To je tisti norec,« je pošepetal oskrbnik.
Moritz von Knoblachstein je molče nagnil glavo v pozdrav in je sedel na klop pri nasprotnem oknu.
Štefan Rantež je postal nemiren. Nervozno se je oziral proti čudaškemu tujcu. Zdajci pa je vstal, stopil predenj, se predstavil in prisedel. Kmalu sta bila v živahnem razgovoru. Slišali smo, kako je starcu pripovedoval: »Ich habe ein Gefühl gehabt, ich bin vollkommen imprägniert mit Naphta. Und drei Tage hat alles, was ich gegessen habe, nach Petroleum geschmeckt.«
S široko odprtimi očmi je stari Dunajčan strmel vanj in ponosno vzkliknil: »Junger Mensch, Sie sind ja im höchsten Grade rutenfähig!«
»No, servus«, je pomežiknil Kocbek, »sedaj je pa našel mojster svojega »učenca«.
Z velikim zanimanjem smo vlekli na ušesa, kako je »mojster« govoril o tajnostih »vede bodočnosti,« ki se žal sedaj še nahaja v povojih novorojenčka in ima še jako malo prijateljev in še manj sposobnih Ijutii. Odkrito je omenil človeškemu zdravju škodljive vplive skrivnostnega izžarjevanja rudnin. Bridko se je pritoževal, da si je na ta način nakopal pri rudoslovstvu srčno hibo, revmatizem, vnetje ledvic in vidovico (sv. Vida ples). Shujšal je pa baje v enem letu za 32 kg, kar bi mu človek prav rad verjel.
»Das ist alles für die Katz«, je zagodrnjal hamburžan. Ogrnil je suknjič in se šel pred kočo hladit.
(Dalje)
Skobé
Nova doba, 29. avgust 1930