Jože Dakskobler 26.11.2012 06:30 2131 0

Lepo sobotno dopoldne

Črna prst: V gore nad Baško grapo zahajam najraje in tako je bilo tudi preteklo soboto, v ne preveč obetavnem jutru. A sreča je na strani hrabrih ...

Gore so ustvarjene da jih obiskujemo, da jih ogledujemo, da jih obžujemo in jih spoštujemo. Če se nam posreči ujeti to sinergijo, smo lahko najbolj srečni ljudje na svetu. A ker je sreča opoteča moramo biti zadovoljni z vsakim trenutkom, ki nam ga je dano preživeti v gorah. Rad zahajam v gore še posebej so mi pri srcu moje graparske.

Niso bog ve kako visoke, so pa lepe in prijazne. Spomladi polne cvetja, ki te omamlja, poleti vroče in že skoraj prepolne ljudi v jeseni pa sanjske, ki te očarajo in ne puste domov. Zimske, zimske pa so tiste, ki mi ne dajo miru in o katerih sanjam že danes. Ni lepšega, kot s smučmi vleči samotno smučino proti Hohkowblu, Črni prsti, kraljici Rodici, Šavniku, Hoču, Poreznu ...
In ko se naužiješ vseh teh lepot in okrepčaš telo, takrat, takrat pa juhuhuhu navzdol, v lepih dolgih zavojih, čim širših, da nisi prehitro v dolini. Ko te gora, pa naj bo visoka ali nizka, spustik sebi, jo moraš z veliko spoštljivostjo tudi zapustiti.
Tudi danes sem obiskal Črno prst v prekrasnem vremenu, čeprav zjutraj ni ničesar obetalo. Hvaležen sem za vsak dih na strminah moje graparske gore. Še bom šel na vrh Baške grape, po široke razglede in ker le tako ostaneš tisti pravi zakrknjen Grapar.