tibetanski osemtisočak: predavanje v okviru IMFFD - nagovor Toneta Škarje - Fotozgodba iz predverja
Mednarodni festival gorniškega filma
Pavle Kozjek: Cho Oyu - tibetanski osemtisočak
Cankarjev dom, Linhartova dvorana, četrtek, 8. februarja 2007, ob 19. uri
Po uradni predstavitvi predavanja
je o Pavletu in njegovi aktivnosti spregovoril njegov plezalski tovariš Miha Lampreht.
Za njim pa načelnik KOTG Tone Škarja:
Vsebinsko bogato in smiselno je govoriti o Pavletu Kozjeku in o gori Čo Oju. Ob tem se mi porodi vprašanje: »Kje je rdeča nit, stična točka obojega?«
Po nekem vzponu je Pavle zapisal: »Vedno je tako, da mora preteči nekaj časa, da se vtisi umirijo in najdejo svoje mesto med ostalimi. Ostane bistvo, jedro: tisto, na kar se spomniš najprej, kadar te misli vrnejo v minulo dogajanje. Pri vzponu na Siulo so bili to trenutki negotovosti in odločitve pod vrhom. Trenutki, ki ločijo pustolovščino od rutine, doživetje od dogodka, praznik od vsakdanjika.«
Nedavno sem prelistal njegovo alpinistično »kariero«. Čeprav ga poznam že dobre četrt stoletja, me je presenetilo dvoje. Najprej moja lastna površnost, podleganje času in vplivu medijev, na drugi strani pa njegova nenehna vrhunskost, pa naj bo v skali in ledu Alp, himalajskih višinah ali varljivih stenah Andov. Ob vsem tem namreč nikoli ni bilo kakega posebnega hrupa. Nikoli ga niso nosili na ramah ali poklekali pred njim. Nikoli ni v Slovenijo priletela kaka velika mednarodna zvezda, da bi nam povedala, kako dobrega alpinista imamo. Zaradi nezaupanja vase, namreč verjamemo najprej drugim. Tudi sam se ni delal nobenega zvezdnika. Skop v kretnjah in besedah se zares odpre šele v strokovnem pogovoru ali intervjuju. Malokdaj je bil v velikih odpravah. Največ je plezal sam ali v navezi s prijatelji. Že prvič v Himalaji – leta 1983 – je prišel po prvenstveni smeri na 7455 m visoko Gangapurno. Kot ga uspehi niso iztirili, ga tudi neuspehi niso potrli. Ko je leta 1989 (skupaj z Andrejem Štremfljem) preplezal do takrat svojo najtežjo smer v Himalaji – Slovenski steber v jugozahodni steni Šiša Pangme – in pri tem pomrznil, se je preusmeril v Ande. Zagotovo je naš najuspešpnejši andinist. Težki prvenstveni vzponi – solo in v navezi – v Chacraraju, Huascaranu, Huandoyu, Chopicalquiju, Ranrapalci, Siuli Grande, Cerro Torreju in drugih so bili drugod precej bolj opaženi kot doma. Eden redkih je, ki mu tisočmetrski granit Severne Amerike leži enako dobro kot tisočmetrske ledene stene ali redek zrak osemtisočakov.
Njegova vrnitev v Himalajo je bila na moč zanimiva: leta 1997 je priplezal po Severnem grebenu na Everest brez dodatnega kisika. Še vedno je edini Slovenec, ki je bil na tem vrhu brez tega višinskega pomagala. Njegov lanski vzpon na Čo Oju lepo združuje značilnosti njegovih dosedanjih vzponov. Čo Oju je sicer za Slovence zanimiva gora. Že odprava leta 1988 – sploh naša prva odprava v Tibet – je imela v načrtu vzpon po zahodni steni, takrat še nepreplezani. Zaradi odpovedi takratnega našega najboljšega alpinista je potem mlada ekipa priplezala na vrh po še nepreplezani in še vedno neponovljeni severni steni. Druge odprave na Čo Oju so bile rutinske – po najvarnejši smeri prvopristopnikov, tako kot 99,9 odstodkov drugih alpinistov. V ledeniški kotel pod zahodno ostenje zaide le malo alpinistov. Med temi redkimi je bila slovenska odprava leta 2006, katere član je bil tudi Pavle Kozjek. Odprava je bila kot večina naših zadnjih 20 let: skupna baza in oskrba, sicer pa s samostojnimi vzponi. Pavle si je izbral levi del, jugozahodno steno, preplezal prvenstveno Slovensko smer in nadaljeval do vrha, vse v enem dnevu. Verjetno je prav ta vzpon najbližje idealu – vstopiti, preplezati in se vrniti v enem zamahu, brez posebne opreme; kot bi šel na navadno goro le z nahrbtnikom za en dan. Ko so v Grenoblu pred desetimi dnevi tehtali, komu nagrada za naj-naj alpinistični dosežek leta 2006, je bila odločitev zanimiva. Strokovna žirija je dala Zlati cepin slovenski navezi Prezelj-Lorenčič za vzpon na Čomolhari, občinstvo pa je svoje priznanje namenilo Pavletu Kozjeku za njegov solo-prvenstveni-enodnevni vzpon na himalajski osemtisočak. Zagotovo so ga ocenili za resnično viteško dejanje.
Viteška je bila tudi osvetlitev temne kitajske zgodbe s tibetanskimi begunci. Tudi pri nas so plahutala vprašanja in bojazen, češ, kako nas bodo zdaj Kitajci obravnavali, ko je naš alpinist spravil v svet posnetke njihovega uboja mlade Tibetanke na meji. A resnico o zločinu je treba povedati. Tudi to je viteštvo, najmanj enakovredno alpinističnemu. In morda je bilo to priznanje mednarodnega alpinističnega občinstva namenjeno Pavletu tudi za to viteštvo, tako redko v tem našem neusklajenem svetu? Za oboje Pavletu Kozjeku iskrena zahvala in čestitke.
Besedilo Tone Škarja
fotografiji Dejan Ogrinec
Predstavlja udeležence odprave Čo Oju 2006