Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jubilejno leto slovenskega planinstva

Jlib.si

sreda, 21. januar 1953, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1021

Železar (1953): 50 let uspešnega dela gorenjskega planinstva.

Bohinjski rudarji in fužinarji so zaorali prvo ledino poznejšega slovenskega planinstva. Utrli so klasično pot iz Bohinja na vrh Triglava. Že leta 1777 so štirje srčni možje skušali priti na teme Triglava, dosegli pa so le mali Triglav.
25. avgusta 1778 pa so dosegli tudi vrh samega Triglava. Ta datum je rojstni dan slovenskega planinstva. Bohinjci so nadalje gojili ljubezen do gora in l. 1871 je Ivan Žvan z najbolj navdušenimi planinci v Bohinju ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Ti so postavili prvo slovensko planinsko postojanko na Ledinah »Triglavski tempelj«, kjer danes stoji planinski dom »Planika«. Zgradili so tudi prvo zavarovano pot na Triglav skozi Stopce. Njim so kmalu sledili še pastirji in drvarji iz Gornje Savske doline in postavili prve temelje našemu planinstvu. Svoj delež pa so k našemu planinstvu prispevali tudi naši razumniki, ki so se v društvu »Piparji« odločno zoperstavili Nemcem, ki so si lastili naše gore in preko njih hoteli zgraditi nemški most k Jadranu.

Trije navdušeni Piparji so ob veličastnem pogledu na našo zemljo in gore z vrha Stola 23. junija 1892 sklenili, da ne odnehajo preje, dokler Slovenci ne dobimo svojega planinskega društva . In res, 27. februarja 1893, točno 60 let je od tedaj, je bil ustanovni občni zbor SPD v Ljubljani, še istega leta ustanovijo kamniški planinci svoje društvo in leta 1895 se prebudijo Radovljičani. Prebujena narodna zavest je dobila svoj izraz prav v planinski organizaciji. Nemškim postojankam na naših gorah so bile na vkljub postavljene nove slovenske, Spodnji koči na Golic i v obrambo Karavank Kadilnikova koč a l. 1905, nemški Valvazorjevi pod Stolom v posmeh na vrhu Stola Prešernova koča l. 1910, Deschmanhause za sosedo so Kredarico l. 1896, Vossovi  koči na vkljub pa ponosen Tičarjev dom na Vršiču l. 1911. Vrh Triglava pa smo zasedli položaje z Aljaževim stolpom že l. 1895. Vsepovsod je bil postavljen obrambni zid proti vsem, ki so si nasilno lastili pravico do našega planinskega sveta.19. aprila 1903 je bila ustanovljena podružnica SPD na Jesenicah. Iz dokumentov je razvidno, da je na ta dan imelo ustanovljeno planinsko društvo na Jesenicah 92 članov, ki so stalno pritekali. Tudi Jeseničane je prevzela ljubezen do slovenskih gora in z vsemi silami so se lotili dela za dograditev koče na vrhu Golice. Vsi »dolinski« planinci so združili svoje sile in dosegai lepe uspehe. Leta 1909 so priredili veliko narodno slavje — Kmečko ohcet, ki je bila mogočna manifestacija slovenstva.

Svetovna morija je sicer močno zavrla delo planincev, toda po njej so se takoj lotili dela s še večjo ljubeznijo. Leta 1921 je bilo ustanovljeno Turistično društvo »Skala« v Ljubljani, l. 1923 pa na Jesenicah in l. 1924 je bil ustanovni občni zbor jeseniške podružnice SPD. Tako so prav jeseniški fužinarji, martinarji, plavžarji in valjavci kljub težkim pogojem v stari Jugoslaviji, uspešno pisali zgodovino planinstva na skrajnem severu naše domovine. Slovenske planine pa so dale v času največje narodne preizkušnje zavetje svojim sinovom v borbi proti divjemu osvajalcu. S teh planin in gozdov smo si pod vodstvom naše Partije zbojevali tudi svobodo in zaceli pisati novo svetlejšo zgodovino narodov Jugoslavije.


Skozi dež

Skozi dež, ki enakomerno udarja na šotor, prodirajo moje misli, zasanjano blodijo po okolici, ustavijo se ob neznatnem spominu in dalje. Kam? Ali imajo cilj? Da. V duhu sem že v moji otožno lepi Dragi. Vse je mračno, sivo; nizki oblaki se pošastno dotikajo razvalin grada. Šumenje Begunjščice dopolnjuje rahlo, enakomerno pesem dežja. Sedaj je zagrmelo, počasi grom potuje po dolini, dokler se ne izgubi nekje onstran Begunjščice. Sem že pri grobu, ki je s svojim ovenelim, mokrim cvetjem videti zelo zapuščen. Dež pada, pada …»Ata slišiš, jaz sem tu! Daj zbudi se! Prisluhni divji pesmi prirode, ki Ti bo vedno pela! Toda ti si mrtev, Ti ki si vse življenje ljubil pesem lepote, pesem življenja ... Ali si slutil, da bo ravno na tem kraju, kjer si prvič nastopla s svojimi pevci, Tvoja pesem onemela? Toda kaj je to? Ali ne poje nek glas? Da, moje srce poje njegovo najljubšo pesem. Tam med nageljni.« Izza pretrganih oblakov je pokukalo sonce in čudovito obsijalo leseni križ z napisom: »Iz krvi rdeče ...« Zakaj sem bila tako žalostna, saj so vendar dali za nas življenje, da mi lahko sedaj taborimo in se veselimo.»Bodočnost je vera — kdor zanjo umira, se dviga v življenje, ko pade v smrt!«

Župančič
Železar, januar – februar 1953, št. 1
 

eXTReMe Tracker