Boris Štupar 23.11.2012 06:29 1966 0

Aiguille du Chardonnet (3824 m)

Rado Kočevar - Iz dnevnika (1950—2012): ... Pet let kasneje. Chamonix se je počasi spreminjal. Zgrajena je bila žičniška povezava med Francijo in Italijo čez ledenik Geant med Aiguille du Midi in kočo Torino. Nekaj še za današnje čase edinstvenega. Začeli so tudi vrtati predor pod Mont Blancom. Bila so to tudi zadnja leta mojega alpinističnega delovanja.

S Tonetom Jegličem sva bila gosta ENSA (ecole nationale de ski et alpinisme). Sem so povabili alpiniste iz raznih dežel (prišli so celo iz Indije, Japonske in drugod). Vabila so bila poslana nacionalnim planinskim organizacijam. Naša PZS pa je tja poslala naju s Tonetom.

Pred odhodom, zjutraj, zadaj Gouter Aiguille du Chardonneta 3824 in greben Forbes (levo). Prvi najin cilj. Sestopila sva po strmem snežišču (desno).

Stanovali smo v domu (za nami na fotografiji), kjer smo imeli tudi prehrano. Vzpone smo izbirali sami, pred odhodom smo v posebno knjigo vpisali natančni načrt. Midva s Tonetom sva imela v načrtu najprej nekaj klasičnih pristopov, potem pa bova videla,kako in kaj. Tone je bil prijeten soplezalec. Plezala sva 1952 v Ojstrici in leto dni kasneje v Wilder Kaiser in Wettersteinu na Tirolskem. Po postavi visok, suh. Čudovito je premagoval previse, res sva se lepo ujemala.

Bilo je izredno lepo, mestoma zelo izpostavljeno, v glavnem pa lahko plezanje s čudovitimi pogledi. To je bil res pravi plezalni užitek v kompaktnem granitu. Do koče sva iz postaje Argentiere rabila približno tri ure in pol. Naslednji dan do vstopa na greben pa dobro uro. Dereze sva snela le krajši čas v grebenu. Snežišče pri sestopu pa je bilo precej strmo. Spominjalo me je na zimski vzpon na Skuto iz bivaka v snegu leta 1947.

Vse posnetke sem napravil z barvnim filmom »ferrania« ital. Izdelave. To so bili moji prvi tovrstni posnetki z malo slikovno kamero. Prej sem fotografiral v črno-belem formatu 6×6 (za stene nerodna kamera z mehom).