Iskanje Prekmandlca; Šentviško planoto medse uklinjata reki Bača na severu in Idrijca na jugu. Odsekano se zaključi nad njunim sotočjem, nad Bačo pri Modreju.
Obiskali bomo znano predalpsko planoto, ki se od Cerkljanskega hribovja steguje proti zahodu. Šentviško planoto naslonjeno na Kojco, uklinjata reki Bača na severu in Idrijca na jugu. Klin se odsekano zaključi nad sotočjem rek, nad Bačo pri Modreju.
Tukaj se jo dotakne železnica, ki čez most pridrvi s Primorske strani, prečka Idrijco in keltiko in se zarije v podzemlja njenega severnega pobočja. Nikoli še nisem štela kolikokrat se vlak skrije in pokuka na plano, kolikokrat zdrvi čez mostove, vsaj sedemkrat že. Dokončno Primorsko zapusti v Podbrdu in se pretakne skozi najdaljši tunel kar na Gorenjsko. Severne planotine sosede so veličastne Baške Peči (Tolminsko-Bohinjske gore), za in nad katerimi so seveda še višje.
Južno preko Idrijce se od Banjšic, Trnovskega gozda, Vojskega, Idrijskega in čez Cerkljansko vidi vse do Snežnika. Neovirano srka tople primorske sape.
Planota je bila poseljena že v starejši železni dobi. To nam potrjujejo tudi ostanki žganih grobov pod Jerovco, starejših od Kristusa. Vsaj že v srednjem veku je tod čez vodila važna pot med Posavjem, Posočjem in Furlanijo. O tem nam piše že znani zgodovinar Simon Rutar (1882). Ob vseh poteh, še posebej pa ob križiščih, so nastajala naselja.
Cerkev sv. Vida v vasi Šentviška Gora (zapis iz leta 1192) je tretja v Tolminskem naboru najstarejših za Volčanskim sv. Lenartom in Bovškim sv. Urhom. Pokrivala je svet daleč naokrog ob reki Idrijci in Bači, celo do Spodnje Idrije, ko se je tam šele rojevalo civilno življenje. Njene novejše stenske poslikave (iz l. 1941) slikarja Toneta Kralja prikazujejo zgodovinske motive z veliko simbolike. Tudi planotarje je tlačil »taljanski škorenj«, zato v poslikavah med mučitelji sv. Vida nastopa birič v Musolinijevi podobi.
Še tri cerkvice mu delajo družbo; sv. Lucija na Logarščah, sv. Mohor in Fortunat na Pečinah in cerkev Marijinega obiskanja na Ponikvah. Zadnjo je v petdesetih letih iz ruševin na novo umetelno postavil arhitekt Jože Plečnik. Ponikve so danes tu tudi največja vas. Ime sta ji dala ponora, pojava značilna za zakrasele pokrajine. Jezero, ki tu nastane ob velikem deževju kmalu presahne, voda pa pride na dan nižje v soteski potoka Kostanjevec, v Žlebeh.
Glede na dolgost poselitve se ponaša z več kulturnimi, etnološkimi in drugimi posebnostmi. Poleg Idrije in Ribnice je ravno Šentviška Gora tretji izmed možnih rojstnih krajev Jakoba Gallusa – Carniolusa.
Na planoti visoki med 600 in 900 metri, je danes še devet vasi. Poleg že omenjenih Šentviške Gore, Ponikev, Pečin in Logaršč, so tu še Prapetno Brdo, vrhovska Gorski in Bukovski Vrh ter manjše Daber, Polje in Zakraj. Izjemno ohranjena urbana in kulturna krajina nam pripoveduje, da so se tu od nekdaj preživljali s kmetijstvom, predvsem s poljedelstvom, živinorejo in sadjarstvom.
Razpršenost mogočnih kmetij je nudila vsem dovolj prostora. Najvišje se svet vzpne na Črvovem vrhu ali griču (974 m). Kot drugje na podeželju so hitre življenjske spremembe v dvajsetem stoletju, ko se s tradicionalnim kmetijstvom ni bilo več mogoče preživeti v enaki meri kot prej, precej prebivalcev zvabile nižje in bližje. A planota živi in kar je najvažneje – razvija se.
Ob sedanjih dobrih cestnih povezavah in sodobnih prevoznih napravah je pot do službe »mala malca«. Še vedno se nekaj prebivalcev preživlja s kmetijstvom, nekaj površin pa je seveda tudi v zaraščanju.
Na planoto se najlažje pripeljemo s Slapu ob Idrijci, s keltike na odseku Idrija – Tolmin. Precej bolj rekreativna pa je zvijugana cesta, ki se odcepi iz Baške Grape v Klavžah.
Čez Logaršče nas povede do Ponikev in še naprej. Njena severna odsekana pobočja so prekrita z globokim gozdom, strmine Široke drage so kar poštene. Enako prepadno je na jugu. Vendar toplejše poličke so bile še nedolgo nazaj pašniki in senožeti.Na tej sončni strani nad Idrijco ob Ročanski cerkvi počiva pisatelj Ciril Kosmač. Pobočja zarašča borovje, toploljubni gaber in še kaj. Nekaj hiš se je stiskalo tu.
Kot povsod na podobnih bregeh; ena steza vodi k vodi, ena na planoto in po ena k levemu in desnemu sosedu.Te mnoge starodavne povezave lahko ob obiskih uporabljamo tudi danes. Veliko, veliko nam imajo povedati postaje ob strmih poteh, ko se od Idrijce vzpenjamo na valovito polico. Označene nas vodijo s Slapu, čez Tilnik (Tíunk), s Polic in Bukovega.
Planota je z dobrim prepletom cest in poti, ter z označbami le teh, primerna za brezskrbna kolesarjenja. Na ta način jo lahko površno spoznamo v enem samem dnevu. Pohodnik jo bo, za boljšo predstavo, moral obiskati večkrat. Nikakor ne gre izpustiti Črvovega vrha, od koder je Baška grapa spodaj kot iz aviona. Z bukovskega Degarnika pa nam bo lepše predstavljeno Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Z robnih obronkov kot so Arbišče, Ognjena glava, Lepa gorica, Oblačno brdo in še katero, so razgledi ravno tako dih jemajoči.
Predvsem pa, če vandrate s kolesom; Ko uzrete cerkev Marijinega obiskanja na hribčku nad Ponikvami, nikar vse evforije ne prenesite na pedala. »Ketna« ne zdrži prav vsega navdušenja. Sicer pa si »okrašen« hribček nad vasjo zasluži malo daljši postanek, sploh, če so vaški informatorji kje blizu in sploh, če si lahko privoščite »kolo vleko«.
Anka Vončina