Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Obir

dLib.si

nedelja, 27. november 1932, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1603

Slovenec (1932), Lepote naših krajev - France Mišic: Kadar na širni celovški ravnini, »Pnalje« imenovani, na »Huarah« med Dravo in Vrbskim jezerom, v veselem Rožu, ob prodnati Zilji in v prostrani Podjuni gori do najvišjih leg pri še vedno slovenskih Trušnjah in Djekšah »ajda cveti, da diši petred pedi« ...

... daleč naokrog, kakor je nekoč začel svojo pridigo v tedaj še slovenskem Blatnem gradu blizu Osojskega jezera na Malo Gospojnico koroški narodni pisatelj, župnik V. Jarnik, tedaj je prišel pravi čas za izlet na najznamenitejšo goro v našem Korotanu, na Rigi koroških Slovencev, na Obir, ki ga njegovi vznožniki in pobočniki, domačini, pravilneje in točneje po značilnih obrisih njegovega glavnega vrha imenujejo Ojsterc, da gleda preko meje na našo Ojstrico.

Tedaj, ali kadar koroške terice sušijo in terejo lan, da se njihova pesem-trlica čuje daleč v okolico, moraš napraviti ta izlet. Slovenske terice te bodo povabile med se, in če se boš znal spodobno vesti in primerno odkupiti, ti bodo zapele lepo pesem, tvoj klobuk pa bodo okrasile z rožmarinom in z rdečim nageljnom, s svežo prejo povitim. In počutil se boš med njimi takoj domačega, četudi si morebiti prvič v deželi Koroški.

Ko dospeš iz Železne Kaple, Rebrce ali iz Grabštajna, kamor te je pripeljala železnica, po štiri - ali iz Borovelj po šesturni, sicer dolgi, toda velezanimivi poti, povsem varni in netežavni, ki te vodi sprva skozi sveže duhteče hladno smrekovje in borovje, potem preko sončnosvetlih zelenih visokogorskih pašnikov in planin, nazadnje mimo nekega ruševja in skalnih pečin, na njegovo najvišjo točko, visoko 2141 m, pa je v v jutranjih urah zrak čist in jasen in širno obzorje brez oblakov, brez megle in brez višinskega dima, tedaj spoznaš na mah v enem samem hipu, z enim samim pogledom, kakšen neprecenljiv biser v zlati verižici vseh naravnih lepot in krasot slovenske zemlje smo izgubili, vsaj za sedaj, ko smo zgubili zloglasni plebiscit in z njim slovenski Korotan.

Planinska koča vrh slovenskega Rigija na Koroškem, last »Avstrijskega turistovskega kluba«, je enonadstropen hotel, v katerem oskrbnik Urančič, doma iz Železne Kaplje, in njegova gospodinja, doma iz Sel, vsakega Slovenca prijazno pozdravita v domačem, slovenskem jeziku in tudi ne zamolčita, da imajo člani SPD tudi v tej avstrijski postojanki primeren popust pri cenah. Ob enem ti prav rada razkažeta vse velezanimive aparate, ki jih ima ta visokogorska meteorološka postaja prve vrste, telefonski zvezana z Železno Kapljo in s centralo na Dunaju; pa tudi iz koče vodoravno v goro izkopan rov, v katerem je temperatura skozi celo leto, pozimi in poleti, enaka.
Rovov, v katerih kopljejo svinec, je sicer na tej gori kakor na sosedni Peci, več; pa tudi interesantnih špilj in jam s stalagtiti in stalagmiti tu ne manjka in si jih vsakdo lahko ogleda, zlasti če prihaja na vrh z Rebrce.

Glavni vršaci v celokupnih Karavankah: Stol, Vajnaš, Vrtača, Zelenica in Begunjšica, Kanjžev turn v Košuti, Obir-Ojsterc in Peca dosezajo sicer vsi približno isto višino, toda glede impozantnosti, raznoličnosti in pestrosti, pa tudi glede obširnosti in obsežnosti razgleda, prekaša koroški Ojsterc vse druge, celo najvišje vrhove v Kamniških planinah, med njimi tudi Ojstrico. Koroški Ojsterc prav za prav ne stoji pravilno v vrsti drugih vršacev v Karavankah; postavljen izven njihove vrste proti severu, tvori nekako njihovo predstražo, neko stražišče, s katerega gleda daleč naokoli v širni svet, zlasti proti severu.

Na sliki, ki jo lahko gleda občudujoči planinec s te krasne, edinstvene razgledne točke, sta naslikana dva popolnoma različna sveta z vsemi svojimi nijansami in prehodi, ponajveč drug drugemu si nasprotujoča tako kakor bleda, nema smrt in pestro živo življenje, včasih spet roko si podajajoča in polagoma, komaj vidno prehajajoča drug v drugega, potem zopet nekje ločena drug od drugega po grdih prepadih, ki se zde na prvi pogled naravnost nepremostljivi: Grandicijoznost, nema veličastnost, ostro potegnjene odsekane črte Velikega Kleka z ledenikom s slovenskim imenom »Pastirico«, vrtoglave višine naših Julijskih Alp, Karavank in Savinjskih planin na eni strani; ljubka, sanjava jezera, srebrni trnki deroče Drave in njenih številnih pritokov, svetla mesta, bele cerkvice in vasi, zeleni travniki in gozdovi, v sivorjave barve prehajajoče njive z mehkimi, raztegnjenimi črtami celotne dežele Koroške na drugi strani - to je tisto, kar bo na visokem Ojstrcu, na Rigiju koroških Slovencev, vsakdar očaralo in omamilo oko tudi najbolj razvajenega veleturista.

Koroška ljubka idila, katere strmo ozadje tvori Ojsterc z Malim Obirjein, nam kaže poleg Vrbskega jezera z Otokom in Celovcem še šest malih jezer v smeri proti Tinjam, Velikovcu in Dobrlivesi: Klopinjsko s krasnim kopališčem in najtoplejšo vodo, Goslinjsko ob ozkotirni železnici, ki pelje iz Sinčevasi v Železno Kaplo, Zablaško, Semprimško in Kamensko jezero. Vmes se dvigajo nizki, zeleni grički in holmci, se razprostirajo dolinice in ravninice, posejane s čednimi vasmi in posameznimi posestvi, vidnimi preko Gosposvetskega polja, Šenturške in Magdalenske gore do Ostrovice, glavnega grada koroškega, in do Brež, mesta z najštevilnejšimi srednjeveškimi razvalinami v celi deželi. Proti zahodu se vidi pred Košuto, vzdolž njenega smelega čela, košček zelene visokogorske doline; to so Sele, ki so dale pri ljudskem glasovanju dne 10. oktobra 1920 97% vseh oddanih glasov za Jugoslavijo in bi že zaradi tega zaslužile, da si jih vsak prijatelj naše Koroške vsaj enkrat v svojem življenju ogleda.

Borovlje, industrijski kraj, sedaj mesto, ki je z ozirom na ljudsko štetje iz l. 1910 z glasovi  l. 1920 oddanimi za Jugoslavijo, izmed vseh občin najsijajnejše napredovalo v prid naši stvari, se ne vidijo ker dvigajo med njimi in Obirjem trije bradati in kosmati orjaki svoje pošumljene glave proti nebu: Črni vrh, Zetiče in Macen z mično cerkvico sv. Roka, postavljeno od borovskih puškarjev. Pač pa vidimo ostali ozki pas Sp. in Gornjega Roža od Škrbine pri Saliciji, preko Šmarjete in Slinjan gori do Beljaka, do Dobrača in Ziljske doline. Ves pisani svet, kjer danes še bivajo koroški Slovenci in ga zato s ponosom, ker so oni njegovi lastniki in posestniki, lahko imenujejo slovensko last in posest, je nam, stoječim vrh Ojstrca odprt: svet Ziljanov, Rožanov in Podjuncev; »Poljanci«, prebivalci celovške ravnine; »Horjanci«, prebivalci »Hur«; »Rutarjanci«, planinci v karavanškem predgorju: vsi gledajo na ostrorobi vrh sivega Ojstrca, orjaka med gorami v njihovi v njihovi deželi leto za letom in ga obiskujejo radi, saj pravi njihova narodna pesem: »Ko mi na Ojstrc pridemo, te liepe Ziljanke vidimo«, pa tudi, da vidijo z njega v deželo in državo slovansko, bratsko.

Kadar je namreč noč jasna, se vidi od tod preko Jezerskega vrha in sedla, med Kamniškimi planinami, med Zaplato in Storžičem tam, kjer pelje sedaj skozi znamenite »Peči« na Korte velevažna avstrijska strateška cesta — razsvetljena bela Ljubljana kakor z Menine planine, pa ipak tudi razsvetljeni Celovec, dva antipoda in simbola dveh svetov, dveh različnih narodnih in državnopolitičnih tvorb in kulturnih krogov, ki jih gledaš sedaj s avstrijskega Ojstrca, ker imata blizu njega skupno mejo in prehajata drug v drugega.

Dr. France Mišic
Slovenec, 27. november 1932

eXTReMe Tracker