Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kako je nastala Norveška

nedelja, 18. december 1932, ob 11:12, Boris Štupar, ogledov: 1180

Mlado Jutro (1932): Ko je gospod Bog ustvaril svet in vse uredil, je gledal zadovoljno na dokončano delo.

Tedaj pa je silno zmotil njegovo premišljevanje padec ogromne skale, ki je padla v morje. Ko se je uzrl je zagledal stvarnik hudobca, ki je posmehljivo gledal za ogromno skalo, ki jo je bil zagnal. »Prelomi naj se os novo nastale zemlje!« je kričal Lucifer, »vsa stavba naj razpade, ker jo sovražim!«
A božja ljubezen je bila močnejša od zlobe hudobnega. Sicer se je zemeljska obla zamajala in se do temelja zavrtela, okoli lastne osi, a gospodova roka je zasidrala skalo v morju in njegovo srce se je usmililo mrtvega brezplodnega kamenja. Blagoslovil je divje, črne, kakor velikani iz morja štrleče gore in je raztrosil v globoke doline zadnje ostanke zemlje. Le žal je začel s svojim usmiljenim delom na jugu, kjer je kmalu zelenelo sadno drevje, sončne livade in zlato žito — a za sever ni ostalo niti zrnca zemlje.
In vendar je stvarnikov blagoslov oživil tudi gole, mrtve skale. Nobena cvetka tam ne cvete, noben sad ne zori, nobena ptička ne poje, a v večno mrtve ledenike je Bog postavil bitje, pol kravo, pol jelena, ki je moglo z mlekom, maslom krvjo, mesom, kožo in kitami obvarovati ljudi, da niso umrli od gladu — severnega jelena. In vse reke, vsa jezera in potoke, morje in fjorde je napolnil z neštetimi ribami in v srce prebivalcev je zasadil v svojem mehkem usmiljenju ljubezen do domovine, ki vidi še v najneplodovitejši skali mili dom, ki vse pozabi zaradi dragega mesta, kjer je nekoč tekla zibelka in kjer bo izkopan grob.


V slogi je moč

Srbska narodna pripovedka
Ali živi bolj šibka ptica kakor vrabec in bolj slabotna kakor lastovka? Skoraj da ne. Toda če vrabce ali lastovke napade ptica roparica, se ji vrabci in lastovke ubranijo na ta način, da se hitro združijo v jato, jo vsi skupaj napadejo, odbijejo, potem pa složno preženejo in odpode. Tudi osamljen človek je brez moči in šibak. Močan je samo v slogi s svojimi brati, s svojimi tovariši in soljudmi.
Tako je potoval tudi neki mož čez planine in prišel do kraja, kjer je ogromna skala, ki se je bila nekoč zakotalila s pobočja hriba, zaprla pot, da ni bilo mogoče iti skozi sotesko. Niti obiti ni mogel skale. Na eni strani so se dvigale v nedogledne višine strme stene, na drugi strani pa je zijal prepad. Mož je poskušal skalo odvaliti, vendar je niti malo premakniti ni mogel. Napenjal se je, potil, toda vse je bilo zaman. Ko je videl, da se mu ne bo posrečilo, je sedel ob poti in se ves žalosten zamislil.
»Kaj bo z menoj, ko pride noč in me zateče tu v pustinji brez kruha, brez prenočišča in brez obrambe? In kaj če pridejo še divje zveri, da si poiščejo plena?«
Med tem ko je tako premišljeval, je prišel še drugi potnik. Tudi on je poskušal odvaliti skalo, toda ko je videl, da je napor brezuspešen, je sedel in sklonil glavo. Za njim jih je prišlo še nekaj, toda Skale ni mogel odvaliti nihče! Vse je navdal velik strah.
Tedaj pa se je domislil eden Izmed njih rešitve in rekel: »Bratje, česar ni mogel doseči nihče sam, bomo morda dosegli vsi skupaj. Poskusimo!«
Vsi so vstali in se složno lotili skale. Premaknila se je, zakotalila se je v prepad in pot je bila prosta. Zdaj so lahko mirno in veselo nadaljevali svojo pot.

Mlado Jutro, 18. december 1932
 

eXTReMe Tracker