Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V listopadu na Pohorju

četrtek, 24. november 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1285

Jutro (1932) - Radivoj Peterlin-Petruška: Drugi »mariborski teden« s svojimi koncerti razstavami, zborovanji in shodi je pri kraju. Dež rosi in gosta megla leži nizko nad mestom in okoliškimi grički. Ljudje postajajo slabe volje, zavijajo se v plašče in se kolikor mogoče hitro umikajo s ceste v stanovanja, kavarne in gostilne.

Puste in dolgočasne so zdaj še pred dnevi tako živahne ulice. Tudi jaz nimam obstanka v mestu. Par dni še čakam, da se zjasni, hodim pred pošto gledat na tlakomer, iščem po časopisih vesti o vremenu, nikjer ne najdem tolažbe; pa kupim v sredo zjutraj nekaj potrebnih stvari, jih stlačim v nahrbtnik ter jo mahnem s trga čez most naravnost na Pohorje.

V Radvanju bi moral zaviti po zaznamovani položni cesti na levo, toda grem kar naravnost čez travnike v gozd in po skoraj navpični stezici kvišku: večkrat sam namreč že hodil po teh krajih s pisateljem Kostanjevcem in sam, zato vem, da ne morem zaiti. Ne mudi se mi nikamor, ustavljam se tuintam, gledujem bližnjo okolico, kolikor mi je da na razpolago mokra meglica, opazujem veverice in ptice sinice, iščem med dračjem in listjem raznovrstne gobe ter jih skušam opredeliti, kolikor mi ravno dopušča od prijateljev-gobarjev Bega in Šviglja pridobljena učenost, in sem ves srečen, če najdem med njimi stare znanke. Skozi meglo prihaja zdaj s te, zdaj v nasprotne strani kričanje otrok, lajanje psov v daljavi in bliže govor žensk, ki nabirajo drva za zimo. Časih se oglasi iz doline zvonjenje in le redkokdaj iz gozda krik šoje ali vrane.

Na ta način se povzpnem kakih sedemsto metrov visoko in pridem na markirano cesto ki vodi po vzhodnem grebenu proti Sv. Bolfenku in razglednemu stolpu. Na desni strani kolovoza me pozdravi mal brezov gaj: kakor umita se mi zde belolisasta debla brez; listje je opalo in se sveti na tleh kakor razsuti cekini. In zaradi teh belih brezovih debel in zaradi svetložoltega listja je vsa poljana kakor od sonca obsijana.
Pa res: komaj napravim še par sto korakov kvišku in pridem na mal obronek, mi sonce zasveti naproti. Očaran se ozrem. Pod menoj leži okoli in okoli, kamor le seže oko, ravno megleno morje, blešči se v soncu srebrnočisto in le par otokov gleda iz njega: vrh Boča in Donačke gore, tam daleč na Hrvatskem kos Ivanščice in Slemena. Ojstrice Savinjski planin in na severozapadu Svinjska planina na Koroškem, drugače pa se razliva razen Pohorskih vrhov pred menoj neskončna meglena ravnina.

Vesel sem, kaj ne bi bil, sonce in ptički in zlata jesen okrog mene. tam doli pa megla in mraz in pusti in mrki obrazi. V prsih čutim svežino planin, noge so mi lahke in veselo stopam proti Svetemu Bolfenku (1037 m). Skozi smrečje me pozdravi najprej zidano znamenje, kmalu pa tudi cerkvica in gostilna. Ne mudim se dolgo vpišem se v spominsko knjigo in že me žene lepo popoldne naprej na razgledni stolp (1146 m), kjer še enkrat občudujem krasno megleno morje in otoke gora nad njim. Posebno lepe so s snegom pokrite Savinjske planine kakor demant se blišči cerkev na Urški gori. Zdi se mi, da vidim za Svinjsko planino tudi Nizke Ture. še bolj proti vzhodu pa kipi iz megle gora šekel nad Gradcem.
Lani sem tudi bil tu gori, toda skoraj mesec prej. Na severni strani stolpa so tedaj krvaveli sredi gošče težki gozdi rdečih jagod jerebike. Zdaj jih ni več. In listje se je osulo z mogočnega drevesa.

S stolpa grem naravnost skozi goščo navzdol proti Pohorskemu domu (1013m); ogledati si ga hočem, ker ga še nisem videl. Krasna je ta stavba mariborskega mestnega uradništva. Na južnem sončnem pobojču leži, v zatišju stoletnih smrek in bukev. Poleti je tu vse živo, zdaj pa vlada tišina kakor v sosednji, dobrih deset minut oddaljeni Mariborski koči (1080 m), kamor me vodi krasno speljana cesta. Ob nedeljah in praznikih pa pride tudi pozimi iz Maribora in okolice vse polno gostov, da se navžijejo čistega zraka in planinskega zdravja. Tudi tukaj se ne obotavljam predolgo, temveč grem po vrhovih v poldrugo uro oddaljeno Ruško kočo (1250 m), stoječo na ljubki livadi vrh slemena kraj starodavne cerkvice svetega Areha Od tu je krasen razgled na široko Ptujsko polje in dalje proti jugovzhodu. Seveda zdaj leži tam gosta megla, ki se tuintam vzdiguje kot valovi razburkanega morja in žari škrlatno v žarkih zahajajočega sonca.

V kuhinji čakam večerje, pregledujem spominsko knjigo in se kar čudim obisku te drugače precej oddaljene koče: danes je devetega novembra, a jaz sem že 5388. vpisani gost.
Zunaj se temni, večerja je skuhana in v sobo prihajajo delavci, ki pripravljajo drva in steljo za zimo. Pogovor zaide na gobe. Precej jih je bilo letos. Oskrbnica jih je prodajala suhih 18 kg po 38 dinarjev. »Jaz sem jih pa prodal«, pravi dninar, v Slovenski Bistrici 48 kil; po 36 so mi jih plačali. Pa bi jih lahko še več, če bi imel čas: enkrat sem jih nabral kar cel koš!...« Oskrbnica ga začudeno gleda in mu ne verjame.

Drugo jutro je nebo oblačno, in jug vleče meglo čez slemena. Dež začne že rositi, pa se spet premisli. Prijetnega pa ni čisto nič. Lani me je slabo vreme nagnalo od tukaj naravnost v Ruše, letos se pa nočem udati: pojdem po Pohorju po robovih kakor daleč bom mogel na severozahod, vsaj do Slovenj Gradca moram priti, če že ne naravnost do Dravograda. Pa srečni ostanite.
Poltretjo uro hoda imam do naslednje koče. Pot vodi nekaj časa po ravnem, potem se spusti po bukovem in smrekovem gozdu v ovinkih 200 metrov oboka v dolino Lobnice pod Ploševim vrhom, kjer so žage in več drvarskih bajt, od tam pa se vzpnem zopet skoraj neopazno kvišku in me pripelje malone ravna, čista in z drobnim peskom posuta pot v pičli uri skozi pragozd do prijazno ležeče planinske koče na Klopnem vrhu (1269 m).
Megla se je oprijela tudi pohorskih slemen in dolin. Ne vidiš ne neba, ne naokrog, le bližino imaš pred očmi. Stopam po poti in gledam pred se. Listje šumi pod nogami, veter šušlja z vrhovi smrek in bukev, semtertja začivka samotno kaka siničica; redkdokdaj odleti s šumom preplašeni gozdni jereb ali divji petelin čez cesto in se skrije kričaje v gošči; kaplje padajo ž vej tako otožno, da te kar zazebe.

Jaz pa gledam predse, pod noge in spoznavam po listju, kakšno drevje raste tu okoli, ki stoji zdaj tako golo in brez vsake moči. Večjidel so to bukve in gabri, vmes so pa izgubljene tudi divje ive, javorji, jerebike in jeseni. Med gozdovi in v dolinicah, ob vodi na jasah in livadah, srečuješ tudi listje brez in trepetlik, jelš in vrb. Listnato drevje, posamič raztreseno med visoko kipečimi smrekami, je zapuščeno in nebogljeno. Kakor raztrgani, gladni tlačani sredi ohole bogate gosposke se ti zde ta tenka, zvita obglodana debla, hrezeneča med zelenimi šotori košatih smrek iz zatohlega mraka k svetlobi in zraku in soncu.

Sam hodim po teh gozdnih potih, čisto sam; ne vem, ali grem prav ali ne. In ko pridem na križpotje in zagledam kažipotno desko kake podružnice Slovenskega planinskega društva, se mi zdi, kakor da vidim zvestega prijatelja iz mladih let.
V koči na Klopnem vrhu kosim. Postrežba je kakor v vseh pohorskih kočah, imenitna. Vabijo me, naj prenočim, saj se mi tako ne mudi, drugi dan me bo kdo spremil tri ure daleč, notri do Senjorjevega doma, pri Ribniškem jezeru. Hvala lepa, jaz nimam obstanka. Le nekaj še vprašam. Med potjo sem videl na neko drevo naslonjeno lestvo in zgoraj v bukvi klop z naslonjalom. Kaj to pomeni? — Tjakaj hodijo lovci oprezovat pasoče se srne. Tudi jaz sem že sedela gori! — mi pojasni oskrbnica.

V pičli poldrugi uri sem že v Pinterjevi koči na Pesku (1382 m). Pot do tja je jako prijetna in zanimiva. Zdi se ti, da si na izprehodu v kakem umetno urejenem angleškem parku: S peskom posute stezice, mali klančki in livadice, z mahom pokrite usedline, pa potočki na vse strani. »Na brvi« sem, me opozarja deska na drevesu.
Proti večeru se je vreme obrnilo popolnoma na slabo: močan jug je gnal čez sleme gosto meglo in začelo je deževati. Delavci na skakalnici so morali pustiti delo in ob mraku je prišla v kočo tudi družba lovcev, ki ni imela zaradi slabega vremena nobene sreče: niti zajčjega repa niso prinesli ... Pozno v noč je šumelo v koči kakor v polnem panju.

V gosti megli sem se drugo jutro podal na pot. Nič dobrega mi niso prerokovali. Pa so se zmotili! Nisem bil še onstran Rogle (1517 m), ko se je zjasnilo in ljubo sonce je obsijalo vlažne pašnike in na vejah je zalesketalo na milijone biserov. Doline so bile sicer zavaljene z meglo, vendar je bil razgled na bližnje in daljne vrhove posebno z Vitanjske planine (1498 m) ter Planinke (1529 m) in pozneje onstran sedla Šiklarice (1298 m) z vrha nad Senjorjevim domom naravnost čudežen.
Med potjo bi si rad ogleda1 Šentlorenška jezera pa zaradi nočnega naliva so se v njihovi okolici udirale noge globoko v blato in sem moral iti mimo njih. V bližini sem prvič slišal peti divjega petelina. V mali dolinici kraj poti je klical k sebi kokoši, pregnale so ga moje stopinje.

Ribniško jezero leži 1522 m visoko čisto na hrbtu Pohorja, pičle četrt ure pred Senjorjevim domom in človek, ki gre mimo po poti k domu, ga niti ne opazi. Jaz sem se slučajno ozrl z vrha proti severovzhodu, kjer se je bočila na meglenem ozadju krasna mavrica, pa sem ga zagledal: lepo je oddaleč kakor »morsko oko« v Tatrah, le mnogo manjše je.
To noč sem spal v največji in najmoderneje urejeni planinski koči na Pohorju.
Senjorjev dom (1535 m) je prav za prav planinski hotel prve vrste, žal, da znotraj še ni urejen in čaka Mariborsko podružnico SPD še mnogo dela in stroškov. Leži pa na tako lepem kraju, kakor malokatera naša planinska postojanka. Do najvišjega pohorskega Črnega vrha (1543 metrov) je le slabo uro hoda, postrežba imenitna.

Drugo jutro sem odšel že ob pol 7. Proti Črnemu vrhu im dalje na Veliko (1542 m) in Malo Kopo (1526 m). Močan sever je pihal čez robove in gonil s seboj tako gosto meglo, da nisi videl niti dvajset korakov predse. Ker so tukaj vrhovi skoraj popolnoma goli, je imel vihar tem večjo moč, tako da me je včasi kar odnašal s slabo zaznamovane steze.
V koči so mi svetovali, naj grem kar v dolino v Ribnico ali na Mislinje, toda sklenil sem iti kolikor mogoče daleč Ker je začelo z burjo tudi deževati, sem bil na desni strani skoraj do kože premočen in kmalu je bil desni čevelj poln mokrote. Toda kdo bi odnehal!

Pod Veliko Kopo onstran Pungarta sem stopil malo v gozd, da bi bil bolje zavarovan pred vetrom. Izgubil sem markacijo, šel kvišku po senožetih in prišel šele čisto na vrhu zopet na pravo pot. Burja in dež iz goste megle sta se usilila. Na sedlu onstran Male Kope sem opazil čisto nove znake in na drevesu v dolinici napis s puščico navzdol: »Vuzenica«. Krenil sem na levo navzgor, ker sem bil prepričan, da pridem na ta način v dobri uri v Slovenj Gradec. Hodim po poti, hodim, megla je vedno gostejša, burja je malo ponehala. Vidim: stari rdeči znaki vodijo v dolino. Kar za njimi! Čez kake tri četrt ure pridem do podrtega poslopja. Zavijem na levo na kolovoz hodim še pol ure in iz megle se pokaže prva hiša. Stopim k nji in berem nad vrati: Sv. Primož na Pohorju. »Nič ne de,« si mislim, »pa pojdimo v Dravsko dolino!«
Pod cerkvijo se ustavim v gostilni, da malo zaužijem in posušim nogavice. Govorim z gostilničarjem Umekom in župnikom Dolinarjem o tem in onem in kmalu je štiri ura. Poslovim se od krasnih ljudi in krasnega kraja in obljubim, da pridem še v vas.

Ob šestih zvečer sem že v Vuzenici na postaji, ob četrt na deset pa v Mariboru.

Radivoj Peterlin - Petruška
Jutro, 24. november 1932

eXTReMe Tracker