Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

 


Arhiv objav Nova Doba

ponedeljek, 25. avgust 1930, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1337

Nova doba (1930), Podlistek (3) - Skobé: ... Pograbimo za kamenje — in bombardma se prične. Toda svitek se ne gane. Ko se končno vendar osokolimo in stopimo bližje k nevarni zverini, vidimo, da je nekdo mrtvega modrasa tako lepo zvil in mu dvignil glavo.

»To junaštvo pa le lepo ohranimo zase«, je svetoval naš vodnik, »da svet ne izve, kako smo kamenjali ubitega sovražnika.«
Za ovinkom je zrastlo lepo posestvo iz položnih zelenih tal. Zagledali smo lepo, belo popleskano hišo z rdečimi naglji in zelenim roženkravtom na nizkih oknih. Pred gospodarskim poslopjem se je svetlikala mlaka.
»Poglejte no, ljudje božji!« je zopet zavpila Monika, ki so je ta dan bile same oči.
Uprli smo poglede v smer njene dvignjene ročice in kakor kralja Matjaža vojska smo obstali na mestu. Tako ljubkega prizora še nismo videli. Ponosnih, majestetičnih korakov je naravnost proti nam korakala stasita kokoš in vodila za sabo kakih petnajst izredno srčkanih račk, ki jih je bila nedavno izvalila iz podtaknjenih tujih jajc.
»Oh, kako krasne živalce!« je vzklikala naša tovarišica. »Človek bi se jih ne naveličal gledati, jeli te, gospod Klobasa?«
»Delikatesa!« je odvrnil mladi mož. Poželjivo je tlesknil z jezikom.
»Kaj? Te ljubke stvarce božje bi vi hoteli požreti?« se je razjezila gospodična Monika.
Gospod Klobasa je pa čisto mirno pokimal z glavo. »Nebeška jed — take le ocvrte račke! Mm — mm.«
Tedaj mi je pa poskočilo od veselja srce: Zagledal sem same ogorčene, divje obraze. »Hvala Bogu in tem prijaznim račkam: stava je dobljena. Moža bodo linčali sedaj! Nikdar več ne bo videl Ojstrice!«
Na njegovo srečo je v najkritičnejšem trenutku zopet zavpila gospodična Monika in tako priklenila na se pozornost vseh navzočih. Kakor stara, polomljena lokomotiva je zapiskala in zajavkala.
»Križani Jezus, kje je pa moja peta!« Videl sem, kako je Kocbek prebledel in namršil obrvi.
»Gospodična, to morate pa že sami bolje vedeti,« je ledeno mrzlo pripomnil.
»Ali vam nisem pravil, da si preskrbite gorske čevlje, kakršne imamo mi drugi krščanski turisti? Bog vas je dal, ali ste mislili, da pojdemo po parketih na Ojstrico?«
Kakor živ kup svetovnega gorja je padla na travo. »Saj ne morem naprej v teh čevljih,« je viknila.
»Nazaj pa tudi ne. V tem tiči ravno tragika vašega nesrečnega življenja!«
Arnošt, kavalir, je od strani blisnil na njeno nežno, sedaj boso nožico in jo je urnih krač ubral proti hiši.
»Kraljestvo vam dam, dobri ljudje, za poštene ženske čevlje.«
Kmalu se je vrnil. V visoko dvignjeni desnici je zmagovito vihtel solidne »cipele«, ličen izdelek domače industrije.
»Pomerite, ubožica,« je velel z nekoliko narejenim sočutjem. Z največjim veseljem je gospodična Monika sprejela dragoceni dar. Kakor bi trenil, je že zaplavala njena nožica v usnjatem bazenu izposojenega obuvala.
Ker so bili čevlji narejeni po kopitu »orjaške ajdovske deklice«, so kmalu nastale nove težave v obliki mehurjev in žuljev, ki jih je na nesrečnem ženskem pedalu pričaralo trdo usnje.
Naša dražestna spremljevalka je začela »humpljati« in zaostajati, tako da smo šele ob sončnem zahodu priromali do koče ...

IV.

Pero je preslabo, da bi moglo nazorno popisati občutke, ki so mi napolnjevali dušo, ko sem stal ob robu Robanovega kota v tajinstvenem, meni doslej neznanem svetu. Lahne meglice so počasi legale na ozko, prijazno dolinico. Kakor fin tenčičnik so zagrinjale veličastne, belo izprane skale pod mano. Dahnila je hladna sapica od navpičnih orjaških sten. Prijetno je pobožala mojo razgreto obličje. Oglasil se je planinski zvonec v ozadju. Bele ovčice so hitele proti staji. Bilo mi je kakor metulju, ki je ravnokar prodrl skozi umetno stkane stene svoje temne ječe in planil v nebeško sončno luč. Zdelo se mi je, da bo tudi moja duša dobila krila in se olajšana bednega telesnega ogrinjale dvignila plavajoč nad zevajoče prepade.

(Dalje)

Skobé
Nova doba, 25. avgust 1930

eXTReMe Tracker