Alenka Goričan: Start Vižmarje! Četrtek je. Ura je sedem in se zapodim od doma. Danes je na vrsti Zasavje. Moram skozi Ljubljano. To mi je pa najbolj zoprno. Dirjam, kolikor morem. Semaforji me ovirajo.

Porabila bom več kot pol ure, da pridem na drugi konec Ljubljane. Škoda časa, a ne gre drugače. Drvim po bližnjicah mimo azbestnih ljubljanskih vrtcev, kjer si nabirajo naši malčki, naš zaklad, naša bodočnost svoje zdravje. Ljubljančanov to ne moti. Glavno, da imajo Stožice na puf, katerega bodo še dolgo odplačevali. Žal delno tudi jaz, čeprav nisem ljubljanska volivka. Dobila sem zanimivo internetno pošto, ki pravi, da v Stožicah nastopajo jugo pevci, v Ljudskem vrtu pa igrajo klubi, ki so zvezde evropskega nogometa. Zelo zanimivo. Kdo je tu pomembnejši, sploh ni vprašanje, ker se tako ali tako ve. Enega župana hočejo prikazat kot največjega lopova, drugega pa vsemogočnega, velikega svetnika. Kdor ima kaj možgančkov v glavi, pa tako ve, kaj in kje je resnica.

Mestni »frajerji« hitijo v službo. Da bi me taki prehitevali, to pa ne. Prehitevam vse. Eden se podi za mano. Ne bo me, ne. Ga ne spustim naprej. Pri semaforju moram počakat. Tu me dohiti. Poženem se čez cesto, takoj ko zasveti zelena. Z druge strani se pripelje ena gospa. Mislil je, da bo sedaj skočil naprej. Pa se je zmotil. Stisnili sva ga v sendvič. Moral je zabremzat. Jaz sem pa pognala naprej. Me ni več ujel. Zanimiv začetek dneva. Tekmovalen.

Sem že na Zaloški. Dirjam proti Zalogu. Sem se že pogrela in si moram sleči flis in z glave sem snela tudi trak. Sedaj bom pa uživala v vožnji naprej. Megleno je in malo upanja imam, da bom v soncu. Z optimizmom se pripeljem do Podgrada. Tu je zelo zanimiva točka, ker je sotočje štirih rek. Najprej se zlije Besnica v Ljubljanico. Potem je sotočje Save in Ljubljanice. Na levem bregu Save se ji priključi še Kamniška Bistrica. Zelo zanimivo, ampak za to si bom vzela več časa drugič. Peljem se dalje po desnem bregu Save naprej. Samo, da sem iz te mračne Ljubljane. V zraku je jata ptic. Naredile so čudovito obliko. Lepo jih je gledat. Spet je ob cesti lep toplar, malo naprej stara hiša, ki sameva. V njej ni več življenja. Velikokrat naletim na še lepe stare hiše, zraven je nova, a stare jim srce ne da porušit. V njej so spomini, verjetno lepi spomini. Ko tako fotografiram stare hiše, me večkrat kdo gleda iz kakšne vile, ki pa mene prav nič ne zanima. Verjetno so ponosni na svoje bogastvo, mene pa zanimajo stare hiše z dušo. Nove je nimajo. Prispem do okrasnega kozolčka, ob katerega so naložene jesenske buče, na njem pa cvetijo rože. In kaj zagledam zraven? Na bali slame sedi in se upira na železne vile – idealen moški. Kmečki fant, oblečen v modri kombinezon, z gumi škornji. Na glavi ima klobuček, v žepku pa rožice. Lepo ga pozdravim, a mi ni nič odgovoril. Kar tiho je bil. Odzdravil bi mi pa ja lahko. No, pa sem našla moža – idealnega. Ta me ne bo nič sekiral, nič godrnjal, lahko bom še naprej hodila okoli in uživala življenje. Ne bo me kontroliral, mi gledal, kako zapravljam denar, ne kaj in kdaj kuham, še na TV bom lahko gledala, kaj meni odgovarja. Čudovito. Sedaj moram dalje. Povem mu, da naj počaka, ker se popoldne vrnem in ga odpeljem domov. Poslovim se od njega, pa mi spet ni nič odgovoril. Hitim dalje. Še vedno je oblačno, a upanje na sonce še imam. Na travniku ob hiši se pase lep rjavi poni. Sledi lep kozolec, napolnjen s senom, v sredini pa ga poživijo zlati koruzni storži. Skozi vas si sledijo stare hiše in poslopja. Prispem do mlinčka na malem potočku. Na les so pripete prazne konzerve, v katere teče voda in jih obrača. Zapeljem se do Save, na pomol. Tam se malo ustavim in jo opazujem. Tu je široka in ima kar precej vode. Mimo mene vozijo vlaki. Tam kjer sem vidna, mi kateri zapiska in pomaha. Veliko let sem se vozila z vlaki. Najprej v Maribor v gimnazijo, potem pa vsak teden v Ljubljano in nazaj. Zelo veliko sem se prevozila. Malo sem spala, malo brala ali pa kaj pletla ali kvačkala. Do Ljubljane sem imela dve uri in pol vožnje v eno smer. Dolgčas mi nikoli ni bilo.

Prispem do gradu Pogonik. Pozidan je na vzpetini v okljuku reke Save. Izročilo pravi, da so gospodje Wernegkhi iz razvalin gradu Vernek leta 1552 pozidali to graščino. Leta 1635 so grad napadli uporni kmetje in ga oplenili. Kasneje se je na gradu zvrstilo več lastnikov. Nekaj časa je bil v lasti ljubljanskih avguštincev in barona Apfaltrerja, nato je prišel v meščanske roke. Med drugo vojno so ga požgali partizani. Po vojni ga je lastnik Franc Gnezda obnovil in predelal v lepo vilo. V bližini bi naj bil tudi zaselek Pogonik.
Peljem se dalje proti Litiji. Ob cesti je spet ena stara hiša, spredaj je znamenje in hortenzije.

Zdrvim skozi Litijo proti kraju Sava. Med potjo je spet en čudovit toplar. Na travniku se pase lep črn konjiček. Malo naprej pa koze, ki so me radovedno opazovale. Radovednice. Gonim, gonim. Pred dvema tednoma sem se tu vozila, ko sem šla s kolesom na Kum. Je bil kar zalogaj, čeprav ni neke višine. Pa ni bilo problema, sem zmogla. Nabiram počasi kondicijo. Spomladi sem še kar čepela doma. Nobene spodbude nisem imela. Potem sem si začela dopisovat z enim aktivnim kolesarjem. Vsak dan mi je napisal, kje je bil s kolesom. Vsak dan. Kar trajalo je, dokler se me le en dan ni dotaknilo. Začutila sem, kot da mi trka tok, tok na mojo vest. Kot da mi govori, lenoba, zmigaj se. Velike želje in načrte imaš, ti pa kar sediš in čakaš. Iz nič ni nič. Pa sem le šla še jaz v akcijo. Pa spet nisem šla, pa sem spet šla … Včasih se mi zjutraj ni dalo nikamor, pa sem se spomnila, da sem napisala, da grem. Pa sem se le dvignila in šla. Vsak dan znova tisti tok, tok na vest, da me je pripravil do tega, da sedaj spet kar čakam na lepo vreme in prost dan, da grem. Potem je začel s tekom. Spet je bilo trkanje na vest - tok, tok. Kako dolgo nisem nič tekla. Pa sem tako še s tem spet začela. Zanimivo je, kako te lahko poznani vlečejo nazaj, da ja ne bi bila aktivna, potem se pa pojavi nekdo, ki ga sploh ne poznam in ga nikoli ne bom srečala, in te potegne naprej. Hvala, Mare, sem ti zelo hvaležna. Tako mi je pač bilo namenjeno. Prispem v Zagorje in hitim naprej v Trbovlje.

Tu se vozim že četrtič. Pred dvema tednoma sem šla na Kum. Enkrat sem se tod peljala domov, na Dravsko polje čez Kozjansko. Jeseni, da sem uživala jesensko pravljico. Nepozabno. Enkrat pa sem se peljala do Sevnice in po Mirenski dolini do Trebnjega in naprej proti Ljubljani. Joj, kaj vse sem videla. Tudi to še moram ponovit. Na obeh sem bila s starim Rogom - gorskim. Pa je šlo. Policaji so me vsak ponedeljek spraševali, kje sva bila z Rogom. Samo eden me je spodbujal, češ koliko več moči in energije porabim s tem kolesom. Pa so me le prepričali, da sem nabavila boljšega. En policaj se je v službo pripeljal z dobrim kolesom, da bi probala, kakšna razlika je med kolesi. Vzela sem kolo, druge pa sem nagnala v stavbo, da me ne bi gledali. In se zapeljem. Držala sem ga tako trdno, kot moram Roga. Ko sem hotela zavit, sem zavila z močjo in se skoraj skotalila. Potem sem zabremzala, pa sem se skoraj skipala naprej. Vse je bilo tako rahlo, nobene moči nisem rabila. Razlika je bila tako očitna, da sem sklenila, da moram res kupit drugo kolo. Mislila sem, da me nihče ni videl. Pa so bili pri oknu in imeli žur na moj račun. So se zelo hihitali. Ampak morala sem priznat, da je pač razlika očitna. Ko sem enkrat porivala Roga v klanec, me je prehitel en sedemdesetletnik na kolesu. To se mi je pa zdelo tako za malo, da sem se potem potožila sodelavcem-policajem, pa so rekli, boljše kolo si kupi. Mislila sem si, da mojemu nič ne manjka. Potem sem pa videla, da so imeli prav.

Na levi mi šumi Sava, mimo se vozijo avtomobili, a jih danes, ko je delovi dan, ni veliko. Hvala Bogu. Opazujem naravo. Jesenske barve. Sonca še ni. Upam, da me vsaj na vrhu pričaka. Prispem v Trbovlje. Pri mostu je oster ovinek v desno. To je moja pot. Je treba kar gonit. Ob strani je informacijska tabla Natura 2000, ki nam pove o nekaterih živalcah na Kumljanskem. Malo moram še po cesti, potem pešpot zavije v desno, cesta pa gre v levo. Po cesti je na Kum 3 ure hoje, čez Čebulovo dolino pa tri ure trideset. S kolesom sem že bila, sedaj pa še pešpoti. Veliko jih je z vseh strani. Za prvo sem izbrala to današnjo. Zdi se mi zanimivo ime »Čebulova dolina«. Zakaj tako ime?

In spet je pred mano problem, kam skrit kolo? Navzdol je prestrmo, navzgor pa tudi. Malo preiščem teren in le najdem eno mesto. Vedno si napišem čas in kilometre, kolikor sem jih prevozila do začetka pešačenja. Hočem še danes napisat, pa ugotovim, da nimam kulija. Kaj pa sedaj? Lahko bi v telefon, a tega nisem uporabljala in bi se morala poglobit. Nimam časa sedaj. Moški bi takoj komentirali, češ »ženska pamet«. Ampak ženska pamet se je spomnila, da ima fotoaparat, pa je števec fotografirala. Bom pa doma napisala v beležko. Nisem blondinka ne po naravi ne umetno. Sem kostanjevka. Pa še naj kateri reče, da nismo ženske pametne. Včasih še sama sebe presenetim. Pa je že drugi problem rešen.

Spakiram se in odhitim po ozki stezici. Potem se zapodim v levo. Pridem do razgledišča. Konec poti. Vidim, da moram nazaj. Ne morem verjet, da sem lahko zavila po taki, ko sem imela v desno lepo shojeno. Pa nič hudega, pa vsaj vem, da je tam razgledišče proti dimniku. Ozka potka je lepo speljana. Sedaj gre. Pozimi pa mora bit kar vražja. Zadnjič sem s ceste fotografirala trboveljski dimnik, ki je najvišji v Evropi. Meri celih 360 metrov. Ko je bil zgrajen, je bil drugi najvišji na svetu. Manjkalo mu je le 25 m, da bi se izenačil z najvišjim v Kanadi.

Cesta me pripelje najprej v Dobovec. Tam je cerkev sv. Ane. Imajo tudi dve smučišči.  Tu bi naj bila naselbina in prazgodovinske gomile iz starejše železne dobe. Ugotovila sem, da sem šele na pol poti. Ker sem zavila levo namesto v desno, sem se morala vračat. Videla pa sem kar nekaj lepih starih poslopij. Mi ni žal. Vse je za nekaj dobro. Potem sem zavila desno na pravo cesto. Peljala sem se mimo skakalnice na Lontovž. Tu je smučišče. V avtobusu je sedel šofer in me z dvignjenim palcem pozdravil. Pred mano pa je bilo še kar nekaj vožnje. Zadnji del je makadam. Je pa kar nekaj klancev, kjer moraš dobro napet mišice.

Danes pa je pred mano peš vzpon na Kum, ki je manj zahteven. Prispem v kraj, ki se mu reče V Dolu. Tu sta dve hiši. Na travnikih me najprej pozdravita dva zelo lepa in ohranjena toplarja. V drugem sušijo repno cimo. Odpre se mi pogled nazaj na drugi breg Save. Sonca še ni. Pot nadaljujem mimo druge hiše. Tudi ta ima lep toplar. Naprej je ozka travnata dolinica vse do znamenja. Mislila sem, da je to Čebulova dolina. Prispela sem do drugih hiš. Tam je domačin nalagal travo na voz. Malo se zapletem v pogovor. Pove mi, da se Čebulova dolina začne šele naprej, in mi pokaže, kje. Aha, še en kiks kartografov. Malo naprej se pasejo trije konjički. Rjava kobila bi šla kar z mano. Spet pridem do ene stare hiše. Naprej je na kupu nekaj lepih brez. Okoli rastejo mlade marele. Malo naprej najdem en grobek. Kdo počiva v njem, ne vem. Kdorkoli je, naj počiva v miru.

Končno prispem v predel, ki bi naj res bil Čebulova dolina. O čebuli ni ne duha ne sluha. Mogoče raste divji luk, ki ga sedaj ni več? Še ne vem. Grem po dolinci. Dolina je razglašena kot spomenik kulturne krajine zaradi značilne poselitve in razporeditve njiv in košenic. Na levo zagledam velik klobuk marele. O, nazaj grede jo vzamem. Malo naprej je še ena. No, večerja bo. Vidim, da sem v Čebulovi dolini, kjer ni čebule, so pa gobe. To sicer ne gre skupaj, a tako je. Pri pripravi hrane že. Tu in tam najdem kakšen jesenski podlesek, pa marjetka, rman. Še je megleno. Sonček me še nič ni pobožal. Prispem v gozd in tu se začne bolj prava hribovska pot. Spet najdem eno marelo. Potem so proti vrhu razporejene skulpture. Na Kumu so avgustovska delovna srečanja slikarjev. Pobuda zanje je domačina Janeza Kneza. Začelo se je leta 1991. Dela potem razstavljajo v planinskem domu. Pridružili so se jim tudi kiparji. Te skulpture so postavljene ob cesti iz Dobovca proti vrhu Kuma. Srečanje se imenuje Art Kum.

Pridem tik pod vrh. Tam je tabla, ki pravi, če te je ožulil čevelj, je čas, da družbo prepričaš, da je čas za pesem. No, mene čevlji niso ožulili. Moja družba-ptički mi pa že od začetka poti prepevajo različne pesmi. Ena je lepša od druge. Najboljša družba. Nič tečna, nič zoprna, ampak zelo prijetna. Angelska. Tu me je ta družbica zapustila in stopila sem na vrh. Meglen. Žalostno. Ko sem bila gori s kolesom, je bil pa sonček. Takrat sta bila na vrhu še dva kolesarja. Eden me je vprašal, koliko sem stara, pa sem ponosno povedala svoja leta. Samo uuu, je bilo slišat. Drugi se je napihoval, kako je prišel gor, čeprav ni imel namena. Poslušala sem ga in mu kimala. Nisem hotela povedat, od kod sem se pripeljala, ker bi se ves ponos v njem porušil.
Oh sonček, zakaj si me danes zapustil? Nobenega razgleda ni. Škoda, škoda.

Kum ima dva vrhova, imel je dve cerkvici in vsaj tri legende, povezane s Kumom. Ena legenda pravi, da ima Kum ime po dišavnici kumini, ki je poleg še drugih tu zelo pogosta. Na višjem vrhu je velik antenski stolp in zgradba oddajnika. Prej je na tem mestu stala cerkev sv. Jošta, katero so podrli in zgradili ta stolp. Med osamosvojitveno vojno je bil oddajnik bombandiran. Na drugem vrhu ob strani je obeležje. Na sedelcu sta dve kapelici. Večja je posvečena sv. Joštu. Pod Joštovo cerkvijo je stala romarska hiša, ki pa jo je uničil požar. Na nižjem vrhu stoji cerkev svete Neže, ki ima stolp zraven. Grem v dom na en čaj. Ogledam si notranjščino. Imaš kaj videt. Prva postojanka je bila nekdanja mežnarija, katero so potem preuredili v planinski dom. V njej sta dve zbirki. Ena obsega likovne stvaritve slikarske kolonije Art Kum. Druga je zbirka hroščev in metuljev kumskega pogorja ter risb endemitov in zaščitenih rastlin krajinskega parka. V koči sem si privoščila čaj - en evro. Postregla mi je nasmejana mlada dama, ki je imela kar glasno glasbo, ki je bila nasprotje tega, kar sem poslušala med potjo. Bila pa je po mojem okusu. Sem uživala. Potem sem se zapodila nazaj na megleno pot, posuto z jesensko obarvanimi listi. Pobrala sem eno marelo, pa sem poiskala še drugo. Kje je pa sedaj tretja? A moram imet še tretjo? Požrešnica. Take smo, da hočemo še več. No, pa sem jo našla. Sedaj imam tri. Večerja bo ocvrta marela z ajdovo kašo in solata z bližnje kmetije. Ena bo za jutri s praženim krompirjem na zaseki. Tako s tremi dežnikaricami hitim v dolino. V Dolu pa srečam gospo, ki je tam doma. Sledi klepet. Pokaže mi razrite košenice, kjer so bili na delu divji prašiči. Rekla je, da so včasih bile tam samo srne, sedaj so še gamsi, mufloni in celo jeleni. Tako sedaj še posluša jelenji ruk. Navezana je na kozolce in staro hišo. Pravi, da tega ne bo podrla. Pametna ženska. Zna cenit našo dediščino. Malo jo povprašam, kako je bilo tam pozimi. Morali so zgodaj zjutraj vstajat, da so šli v službo. Pozimi so bili plazovi in ledeno. Šli so po tej potki, po kateri sem jaz šla. Po temi so hodil in gazili sneg tudi do pasu. V dolino so prišli mokri. Kaj pa danes? Še v banko in trgovino bi se ljudje zapeljali z avtom. Preštudirajo vse, samo da ne bi naredili kakšen korak več. Lenobe.

Hitim h kolesu. Sedaj sem še bolj pozorna na to pot. Poskušam si predstavljat, kako so tu hodili v snegu in temi. To so bili neustrašni, pogumni in odporni ljudje. Ne pa take repe, kot smo danes. Sploh eni. Zanimiva gospa. Odločim se, da bom k njej še šla, ker bom marsikaj še zvedela. Gobice sem uspešno prinesla do kolesa. Dam jih v zgornji predal torbe, da se mi ne zmečkajo. Tako se zapodim proti domu. Spotoma naredim še posnetek Mitovškega slapu. Raziskala ga bom drugič. Prispem do lesenega mostu v kraju Sava. Naredim posnetek mostu in obeh obeležij zraven in že hitim dalje. Kar naenkrat prispem do mojega idealnega moškega. Še me čaka. V torbi na vrhu imam gobe, sedaj ga ne morem odpeljat domov. Bo pač moral še počakat. Hitim naprej. Vesela sem, da sem odkrila spet en zame nov, zanimiv kotiček naše prelepe zemljice. Prevzelo me je. Ne bo več samo severni del Slovenije, ampak bo treba prodirat tudi na jug in še kam. V Ljubljani sem že v mraku, a nič hudega. Tu sem že na kolesarski stezi. Skozi Fužine zdirja mimo mene neki bedak s hitrostjo, kot da je na avtocesti. Še dobro, da sem na kolesarski, ker bi me odpihnilo. Tako le prispem srečno domov. Ura je sedem. Gobe sem uspešno pripeljala domov – cele. Začnem pripravljat slastno večerjo. Zadiši po dušeni ajdovi kaši. Kljub temu da nisem imela sonca, sem srečna, ker sem spoznala spet nekaj novega. Malo me pa skrbi, da mi ne bo katera idealnega moškega speljala.

Alenka Goričan