Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Najuspešnejša neolimpijka še brezposelna

Dnevnik - Uroš Šemrov: V pripravi na pogovor z Mino Markovič, izjemno trofejno športno plezalko, smo poklicali Toma Česna. Nekdanji vrhunski alpinist trenutno na Planinski zvezi Slovenije opravlja funkcijo strokovnega sodelavca za športno plezanje, sicer pa ga lahko predstavimo kot človeka, ki je s svojim znanjem športno plezanje pripeljal do ravni, ki jo lahko Sloveniji zavida ves svet.

Od prevelike energije Česen ni žarel, saj je pred vrati (konec tega tedna) zaključna tekma svetovnega pokala v težavnosti v Kranju, s katero ima dela čez glavo. V nadaljevanju je poudaril, da ni človek, ki bi 24-letno študentko psihologije poznal do potankosti, a seveda z zanimanjem in spoštovanjem spremlja kariero Ptujčanke. Brez oklevanja pa je izstrelil, da je Mina Markovič plezalka, ki je že v cicibanskih letih izstopala iz povprečja in ki je z izjemno trdo voljo in doslednostjo prišla do ravni, na kateri trenutno je.

Nikomur nič ne očitam in vsakomur iz srca privoščim zaposlitev v javnih organih. A nedvomno mednje sodim tudi sama.

Ptujčanka je lani postavila izjemno visoko mejo slovenskega športnega plezanja. Bila je namreč zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. Začetek sezone je bil za Mino Markovič sanjski. Doživela je nepozabno zmago na domači tekmi svetovnega pokala v balvanskem plezanju na Logu pri Brezovici, nadaljevala je z zmago v težavnosti na prvi tekmi sezone v Chamonixu. Da življenje ni pravljica, je pokazalo svetovno prvenstvo v Parizu, na katerem Mina Markovič ni nastopila. Razlog je bila poškodba prsta, zaradi katere je izpustila nastop na najpomembnejši tekmi sezone. Čas kaže, da je naredila zelo modro potezo, saj v nadaljevanju sezone znova blesti, z zmago na zadnji tekmi svetovnega pokala v težavnosti na Japonskem pa je prevzela mesto vodilne plezalke pred domačim spektaklom v Kranju. Hkrati si je že zagotovila skupno zmago v kombinaciji, kar pomeni, da bo v nedeljo v dvorani Zlato polje v Kranju najmanj enkrat igrala Zdravljica.

Trenutno ste pod precejšnjim pritiskom, saj vas pred domačo javnostjo kot vodilno v skupnem seštevku konec tedna v Kranju čaka zadnje dejanje svetovnega pokala. Kakšna so vaša pričakovanja?
V Kranju se bo odločalo o marsičem. Ko sem prišla z azijske turneje, sem naredila nekaj zelo dobrih treningov ter še izpilila formo. V steni imam vse boljši občutek, zato tekmo lažje pričakujem. Ker verjamem v dobro pripravljenost, bo tudi pritisk na tekmi manjši. Kar zadeva rezultate, imam visoke cilje. Ciljala bom na zmago. Če pogledate uvrstitve drugega dela sezone, mi gre iz tekme v tekmo bolje. Dosegam sama prva ali druga mesta, največ znanja pa sem venomer pokazala v finalnih smereh, ko sem praviloma priplezala do vrha.

Čeprav ste trofejna plezalka, nimate še naslova svetovne ali evropske prvakinje v težavnosti. Kako se denimo spominjate letošnjega prvenstva v Parizu, ki ste ga spremljali od doma?
Z največjih tekem imam odslej dve bronasti kolajni s svetovnih prvenstev v kombinaciji in zlato z evropskega prvenstva. V težavnosti ali balvanskem plezanju pa mi podobni uspehi še niso uspeli. Odločitev, da ne bom odpotovala v Pariz, torej tekmo, na katero sem se pripravljala vse leto, je bila težka. Pripravljenost je bila že dva meseca pred prvenstvom zelo dobra. Potem pa se mi je zgodila smola, ko sem si dobra dva tedna pred začetkom zlomila kost na palcu desne roke. Bolečine so bile res hude, tako da na svetovnem prvenstvu v nobenem primeru ne bi zmogla pokazati vsega svojega znanja. Spremljati svetovno prvenstvo od doma je bilo težko in mučno.

Z odpovedjo Pariza ste storili dober posel, saj v nadaljevanju sezone dosegate odlične uvrstitve. Se strinjate?
Odločitev je bila težka, a očitno dobra. V tistem času, ko sem odpovedala nastop v Parizu, ni bilo časa za objokavanje. Treba je bilo pozdraviti poškodbo in se pripraviti na nadaljevanje sezone, kar mi je očitno dobro uspelo. Že tri tedne po svetovnem prvenstvu sem tekmovala na tekmi svetovnega pokala in končala tik za zmagovalnimi stopničkami.

Na spletnem omrežju Facebook smo v vašem profilu zasledili, da prihajate iz Ljubljane. Se nimate več za Ptujčanko?
Zadnjih pet, šest let živim v Ljubljani. Do konce srednje šole pa sem živela na Ptuju, kjer sem se tudi rodila. S tem, od kod prihajam, se ne obremenjujem.

Vam pri športu kaj pomaga študij psihologije?
Sem absolventka, kmalu pa bom začela tudi prakso. Sploh v kakšnem zimskem mesecu se bo našel čas, da se bolj posvetim fakulteti. Za ta študij sem se odločila zato, ker je po končani karieri dobro imeti bazo tudi v izobrazbi. Čeprav mislim še naprej delovati na področju plezanja. Vsekakor pa obstajajo določena področja plezanja, kjer si lahko z znanjem psihologije pomagam.

Dobrih pet let že sodelujete s trenerjem Romanom Krajnikom, s katerim sta očitno odličen tandem. Kako pomembno je pri vašem športu zaupanje v trenerja?

Imam pomanjkljivosti v tehniki in občutku za plezanje, kar mi uspeva kompenzirati z odlično fizično pripravljenostjo.

Odkar sodelujeva z Romanom, se je moj nivo plezanja precej dvignil. Nekateri so bolj navajeni plezati po občutku in sami kombinirati vadbo v skali in plastiki. Meni bolj ustreza sistematični trening, da mi nekdo pove, katere so moje napake, in me na njih opozori. Predvsem pri tehniki, v kateri imam še vedno primanjkljaje, saj sem v preteklosti deset let večinoma plezala sama. Večina plezalcev tehniko osvoji v prvih treh letih plezanja, moja športna pot pa je bila obrnjena. Zato je zame sodelovanje s trenerjem zelo pomembno. Roman natančno ve, kdaj je pravi čas, da name pritisne nekoliko bolj. Tudi tempiranje forme s trenerjem je precej lažje, kot če bi se pripravljala sama.

Slišali smo, da ste športnica, ki vedno potrebuje potrditev. Je to vaša osebna odlika, s katero se lažje motivirate za tekme?
Očitno imate dobre informacije. Moram vam potrditi, da je to res. Že na samem treningu potrebujem veliko potrditev, da verjamem vase. Ko se mi zdi, da v nekaj verjamem, mi trener reče, da bi lahko verjela še v kaj več. Ena zmaga ali dober rezultat mi ne pomenita toliko kot večini sotekmovalk. Potrebujem dva, tri, štiri uspehe v nizu, da verjamem, da vse skupaj lahko postane rutina. Na treningu me lahko denimo ena slabo odplezana smer podre za naslednja dva, tri treninge, medtem ko mi trije dobri treningi vlijejo dodatno samozavest.

Ob spremljanju vaših rezultatov se zdi, da ste najboljši prav v finalnih smereh, medtem ko v kvalifikacijskih, ki so lažje, naredite kakšno nepotrebno napako. Zakaj?
Kvalifikacijske in polfinalne smeri so res praviloma lažje. Dogaja se mi, da na določenih mestih plezam brez napak, sem spočita, v nadaljevanju pa storim nepotrebno napako. Ali v tehniki ali napačni odločitvi. Če se navežem na eno od vaših prejšnjih vprašanj, se mi te dogajajo predvsem zaradi začetkov športne poti, ko sem trenirala sama, zdaj pa jih odpravljava s trenerjem. Finalne smeri so težke, kjer je treba plezati brezkompromisno in pokazati vrhunsko pripravljenost. Takrat mi po navadi uspe pokazati, česa sem sposobna.

Kaj vas loči od največjih svetovnih tekmic?
Predvsem sem fizično boljša od tekmic, ki so v samem svetovnem vrhu. Imam pomanjkljivosti v tehniki in občutku za plezanje, kar mi uspeva kompenzirati z odlično fizično pripravljenostjo.

Pri izpopolnjevanju najvišjih ciljev ste izjemno dosledni. Od kod črpate to energijo?
V trenutku, ko čutim, da sem nečesa sposobna, imam dodatno energijo, da to tudi pokažem. Ves čas se dokazujem predvsem sebi. Verjamem pa, da so tudi drugi zadovoljni, ko posledično vidijo lepo predstavo.

V Sloveniji imamo številne športne plezalke, ki so dosegale izjemne uspehe. Zakaj menite, da ste ženske v svetovnem merilu precej uspešnejše kot moški?
Punce smo do zdaj delale bolj dosledno in z načrtom. Bolj smo zaupale trenerjem, ki so nas znali v težjih trenutkih pravilno usmeriti ali nam ob pravem trenutku pomagati najti vrhunsko pripravljenost. V zadnjem letu so velik korak naprej naredili predvsem mladinci. Pozna se jim, da imajo za seboj vrsto let sistematičnega dela.

Kakšno je vzdušje v slovenski reprezentanci?
Plezanje je izrazito individualen šport, saj je v steni vse odvisno le od tebe, za kakšno smer se boš odločil in kako boš naredil naslednji gib. Med treningi in po končani tekmi pa si stojimo ob strani in si pomagamo. Veliko imamo skupnih treningov, navajeni smo eden na drugega.

Koliko vam pomeni naziv najboljše športne plezalke v kombinaciji, kar v prevodu pomeni, da ste najbolj vsestranska športna plezalka na svetu?
Kombinacija je zanimiva disciplina, ki kaže vsestranskost. Glede na to, koliko moraš pokazati, da si v samem vrhu, pa je na neki način podcenjena. Osebno mi še vedno več pomeni dober dosežek v težavnosti ali v balvanskem plezanju.

Menim, da ste najuspešnejša slovenska športnica v neolimpijski športni panogi, ki je povrhu izjemno atraktivna. Kako se počutite v tej vlogi?
Hvala za kompliment. Predvsem se dobro počutim v svoji vlogi, ki mi je v veliko zadovoljstvo. Sploh če vem, da sem pri svojem delu uspešna. Bi bilo pa zelo zaželeno, če bi moje delo opazili tudi nekateri drugi. Da bi videli, da smo tudi neolimpijski športniki uspešni, da smo v samem vrhu že precej časa ter da na poti do ciljev v izjemno globalnem športu garamo.

Ste lahko konkretnejši?
Lahko. Dve leti že hodim od Poncija do Pilata, trkam na vrata javnih ustanov, da bi dobila zaposlitev, a sem pri tem neuspešna. Poslušam vse mogoče odgovore. Največkrat slišim očitek, da se ukvarjam z neolimpijskim športom. Leta 2009 sem zmagala na tekmi svetovnega pokala v Kranju, leto kasneje sem bila v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnosti druga, lani prva, letos sem na dobri poti, da naslov ubranim. Ves čas garam na poti do teh ciljev. Prepričana sem, da bi se med zaposlenimi slovenskimi športniki lahko znašla tudi jaz.

Težko ali nemogoče je oporekati vaši uspešnosti in predanosti. Kako pa so denimo dobili zaposlitev nekateri drugi slovenski športni plezalci, ki so vsi po vrsti manj uspešni kot vi?
S temi stvarmi se ne ukvarjam. Nikomur nič ne očitam in vsakomur iz srca privoščim zaposlitev v javnih organih. A nedvomno mednje sodim tudi sama.

Si lahko predstavljate, da bi se nekoč počutili kot Urška Žolnir, Slovenka na Olimpu?
Športno plezanje si zasluži mesto med olimpijskimi športi. Verjamem, da bo prej ko slej tudi pristalo v olimpijski druščini. Kot tudi verjamem, da se Urška Žolnir počuti izvrstno. Jaz na žalost takšne priložnosti nimam.

Starostna meja aktivnih športnikov se v vseh športih podaljšuje. Do kdaj se vi vidite kot aktivna športnica?
Tako dolgoročno ne razmišljam. Trenutno sem zelo zadovoljna s poslom, ki ga opravljam. Zdi se mi nagrada in užitek, da se lahko v življenju ukvarjam s stvarjo, ki mi pomeni veliko in sem v njej povrhu zelo uspešna. Konec kariere bo nekoč prišel. Upam, da se bom znala pravočasno odločiti, kdaj je čas za slovo, in vsega skupaj ne vleči predolgo. Moja želja je, da bi ostala v plezanju in svoje znanje prenašala na druge.

Uroš Šemrov

 

 13.11.2012

Na treningu me lahko denimo ena slabo odplezana smer podre za naslednja dva, tri treninge, medtem ko mi trije dobri treningi vlijejo dodatno samozavest.

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti