Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mala alpska odiseja čez deset visokih prelazov – tretji del

Arhiv G-L: Gorski vrtovi


Rumeni svišč ali košutnik (Gentiana lutea) na pašnikih nad Grindenwaldom


Bachlager - pastirska koča in trije prašički


Grindenwald in Eiger v oblaku


Wetterhorn v luči zahajajočega sonca


Eiger


Furkapass


Travniki nad Furkapassom


Proti Simplonu - most Ganterbrücke, zadaj Bortelhorn in Wasenhorn


Razgled s prelaza Simplon proti strehi Evrope


Prelaz Simplon


Kamniti orel straži Simplon

 


Prvi del odisejade čez 10 visokih alpskih prelazov

Drugi del odisejade čez 10 visokih alpskih prelazov

 

 

 

sobota, 17. november 2012, ob 05:29, Alenka Mihorič, ogledov: 5263

Kaj pa tam cveti? Škoda bi bilo oditi domov. Na drugi strani prelaza že vabi drugi, še višji. Po slikovitih serpentinah se spustiva do zaselka Gletsch, tam pa zavijeva levo ob ‘mladi’ Rhoni navzgor.


Lahko noč, Eiger!


Pri sestopu od jezera Bachalpsee (1200 m višinske razlike) po lepo označeni poti lahko vidiva in prečkava mnoge potočke, prostrane pašnike, v zraku pa krožijo jadralni padalci, tudi v tandemih, in mi delajo skomine. Razveseli me prizor igre dveh svizcev sredi polja škrlatnih sviščev (Gentiana purpurea), pa tudi pastirska hišica, ob kateri se pasejo pujski, se mi zdi kot iz pravljice “Trije prašički”.
Nad planino Bort je na strmem pobočju še en botanični vrt. Tam se lahko posladkava z nekaj pestmi zrelih borovnic. Tako že z malce bolečimi koleni prideva nazaj v Grindenwald ravno, ko se sonce poslavlja in nama pričara bajne rdeče obarvane stene Wetterhorna, Mëttenberga in Eigerja. Slednji del svojega obličja sramežljivo skriva v nežno oranžno meglico, ki jo odvrže šele čisto na koncu, ko se že peljeva po dolini proti severu.

Zvončica (Campanula rhomboidalis) Alpska detelja (Trifolium alpinum) Smrdljivi šaš
(Carex foetida)
 Zelnata vrba
(
Salix herbacea)
scheuchzerjev munec (Eriophorum scheuchzeri)

V gostišču ob cesti si omisliva čisto pravo večerjo, prevzeta od videnih lepot tega dneva. V Interlakenu Roman načrpa pozno večerjo še Vitu. Ker vozilo še ni izpolnilo svoje dnevne ‘kvote’ prevoženih kilometrov, se voziva nazaj proti vzhodu še kakšno uro do večjega parkirišča ob gozdu, kjer opraviva večerne rituale. Za piko na i lahko na zvezdnatem nebu, ki je tukaj zaradi odsotnosti svetlobnega onesnaževanja res veličastno, opazujeva štiri utrinke – perzeide, preden zaspiva.
Ob reki Aare se podava mimo Meiringena in Innertkirchena proti novemu prelazu. Med skalnatimi pobočji, prevlečenimi z rumenozelenimi lišaji, dospeva do jezu in umetnega jezera Räterichsbodensee, obdanega s šopi visokih modro cvetočih gorskih ločik (Cicerbita alpina) in rdeče cvetočega ozkolistnega ciprja (Chamaenerion angustifolium). Škoda, da je še v senci. Malo naprej je postavljen med bregova še en mogočen jez. Široka asfaltna cesta vijuga navzgor proti drugemu jezeru, Grimselsee, na katerem je na skali postavljen hotel Grimsel Hospiz. Jezero in pobočja, ki padajo vanj, so zanimiva, ker pa je tu tudi elektrarna, malce kvarijo razgled številne žice daljnovodov. Tu se spomniva svojega srednješolskega znanja o tem, da je Švica izredno vodnata dežela in zna to tudi s pridom izkoristiti. Velik vtis naredi na človeka tudi podatek, da to jezero vsebuje kar petindevetdeset milijonov kubičnih metrov vode.

Zajezitev Grimselsee Grimselpass Totensee Zgornja dolina Rhone Izvir reke  Rhone izpod ledenika

Iz sence končno pripeljeva na sončni vrh prelaza Grimselpass (2165 m), kjer se sprehodiva po okolici tretjega jezera, ki ima čudno ime Totensee, kar pomeni Mrtvo jezero, saj v njem ni življenja, čeprav je v nasprotju s prejšnjima dvema naravno. V njem prav lepo odsevajo okoliške gore. Na prelazu imajo nekakšen živalski vrt z ujetimi svizci. Na vhodu so protestniki – ljubitelji živali – pribili napis “Guantanamo” s komentarjem v smislu: “Bi vi uživali takole ujeti?” Nobeden od ujetnikov noče priti pozirat pred objektiv.
V bližini jezera najdem scheuchzerjeve munce (Eriophorum scheuchzeri), nekatere šaše (Carex sp.), omejelistno zlatico (Ranunculus aconitifolius), zelnato vrbo (Salix herbacea), skratka, nič pretresljivega.
Dan je čudovit, modrina neba brez madeža, prav v nasprotju z napovedmi pred nekaj dnevi. Nihče naju ne preganja. Škoda bi bilo oditi domov. Na drugi strani prelaza že vabi drugi, še višji. Po slikovitih serpentinah se spustiva do zaselka Gletsch, tam pa zavijeva levo ob ‘mladi’ Rhoni navzgor. Čudiva se, da je v takih hribih cesta lahko tako široka in brez poškodb cestišča, kot jih pri nas še v dolini težko najdeš. Na drugi strani doline je ledenik Rhonegletscher, izpod katerega bruhajo slapovi vode, ki napajajo reko Rhone.

Belkasta škržolica (Hieracium intybaceus) Suholetnica
(Erigeron sp.)
Alpska madronščica
(Linaria alpina)
Šopasta zvončica (Campanula thyrsoides) Alpska nebina
(Aster alpinus)

Cesta na koncu doline zavije levo mimo starega hotela Belvedere, ki je stal že v času, ko je širok jezik ledenika segal prav do dna doline in tekel čisto ob hotelu; sedaj je nivo ledu zaradi globalnega segrevanja že nad hotelom. Ledenik je znamenit in turistično zelo obiskan; pod njim je tudi tunel, seveda delo človeških rok. Malo nad hotelom proti vzhodu, na 2436 metrih, je prelaz Furkapass. Dobro si ogledava okolico, kjer so snemali film Jamesa Bonda Goldfinger. Srce mi spet poje ob pogledu na pisane cvetoče trate, kajti na nižjih legah je vrhunec sezone cvetenja že minil, tukaj pa še ne in moj fotoaparat ima spet veliko dela. Ne le alpske nebine (Aster montanus), gorski netreski (Sempervivum montanum), dolgoostrožne vijolice (Viola calcarata), alpski ranjak (Anthyllis vulneraria subsp. alpina), mali modri svišči in različni metulji, tudi razgledi na planine so nepozabni.

Skomine


Spustiva se po isti cesti, le da v Gletchu peljeva naprej ob vodotoku po slikoviti cesti s predori in prepadi. Sčasoma se dolina razširi. Še na višini 1500 m tukaj kmetje na prisojnih pobočjih gojijo žito! V daljavi na koncu doline opaziva mogočno piramido Weisshorna. Ko se približujeva, izgine za bližnjimi vzpetinami. V neki vasi si kupiva kruh in sir, da potešiva lakoto. Cesta naju vodi proti zahodu do mesta Visp, kjer mož obrne krmilo proti jugu. Dolina je res ozka, zato so pred kratkim del ceste speljali skozi tunel. Na pobočjih opazim precej vinogradov – celo nad tisoč metri visoko.

Razgled s Furkapassa proti zahodu Weisshorn z vzhoda Zermatt z Matterhornom Dom in Täschhorn nad Zermattom Zermatt in reka Vispa

Mestece Täsch leži v široki, na dnu ravni ledeniški dolini. Zaradi turizma se je izredno razširilo in moderniziralo. Tu je veliko hotelov, kamping in neverjetno veliko pokrito parkirišče, saj navadnim smrtnikom ni dovoljeno z avtom v legendarni Zermatt. Skupaj z Japonci in številnimi drugimi turisti vstopiva v vagon zobate železnice, ki nas v nekaj minutah pripelje v Zermatt. Po poti razen na začetku ni kaj videti, saj je večina proge pod tuneli in z lesom zaprtimi galerijami, ki služijo verjetno za zaščito pred snegom.
V Zermattu so mi všeč hiše iz lesenih brun, bogato obdane s cvetjem. Nekatere imajo tudi vrtiček z zelenjavo. Postavljene so po pobočjih, saj je tu dolina ozka, brez ravnega dna. Zanimive so tudi spomeniško zaščitene stare lesene kašče in seniki – tudi sredi mesta, poleg hotelov. Po glavni ulici hodiva med veliko množico turistov mimo znamenitosti in številnih trgovin. Gneča in vsa ta skomercializiranost mi ni prav nič všeč. Reka Vispa, ki teče skozi mesto, je umazano bela. Na koncu zagledava tudi veličastni Matterhorn, toda na osončeni strani ga ovija oblak, ki se počasi veča in prekriva tudi vršiček.
Vročina – kar trideset stopinj – naju poleni. Sklenem oditi naprej na sprehod, toda Roman obtiči na klopci ob reki in opazuje bližnji adrenalinski park, kjer se ljudje vozijo po vrvi.
Močno me mika videti tudi obličje skalnega lepotca pred menoj v ogledalu Črnega jezera, do katerega je samo pol ure hoda, vendar si premislim in ne podležem skušnjavi; vrnem se k svojemu partnerju.

Gorski netresk (Sempervivum montanum) Navadna mladomesečina
(Botrychum lunaria)
Pritlikavi rman
(Achillea nana)
Semeneča gorska sretena
(Geum montanum)
Zvezdasta prerast (Bupleurum stellatum)

Z vlakom se odpeljeva nazaj v Täsch in z avtom do konca doline, nato pa proti prelazu Simplon (2005 m). Še nekaj časa lahko opazujeva visoke vrhove, ki se kopajo v popoldanskem soncu. Še zadnjič se po udobni cesti vzpneva preko dva tisoč metrov. Ob postanku se še enkrat naslajava nad srčiko Švicarskih planin, od katerih se oddaljujeva. Za njimi si v mislih nariševa slavni ledenik Aletch Gletcher, ki sva ga leto prej občudovala zviška z druge strani. Na prelazu se sprehodiva do mogočnega kipa planinskega orla na majhni vzpetini. Okolico seveda tudi botanično proučim in najdem še eno zame novo rastlino: zvezdasto prerast (Bupleurum stellatum).

Najina ‘odiseja’ se je po štirih dneh zaključila. Po dolgi vožnji na jug in po avtocestah proti vzhodu je najina barka sredi noči dospela v domačo luko. Navigatorka je povedala, da sva prevozila 1800 km, po višini pa skupaj s hojo skoraj 24 km navzgor in prav toliko navzdol.

Alenka Mihorič

Opomba: članek s podobno vsebino, a pol krajši in z le nekaj slikami, je bil objavljen v reviji Svet&Ljudje (sep. 2010).

eXTReMe Tracker