Delo, Šport: ... Plezala v steni El Capitana

Kešnar in Kovač sta Nos v tej steni Yosemitov ponovila v dveh dneh
KRANJ - Janez Kešnar in Marjan Kovač (oba AO Mengeš) sla se pred dnevi vrnila iz ZDA kjer sta obiskala visoke stene v Yosemitih. Za začetek sta se odpravila v Half Dom in v 16 urah (1. in 2. september) ponovila Regular NW Face Route. Že čez nekaj dni sta začela v El Capitanu in sicer v smeri North America Wall. V dveh dneh sta pritrdila vrvi v prvih štirih raztežajih in po dnevu počitka potem 13. septembra ponovno vstopila v steno. V 10 raztežaju sta imela manjša nezgodo ko je Kovač padel. Posledica padca so bile odrgnine po hrbta in močan udarec v desno roko. Po neudobnem bivaku jima je tako preostal samo še spust navzdol. Po obdobju slabega vremena sta se potem odločila za Nos, zelo znano in zdaj že klasično smer v tej steni. Brez fiksnih vrvi v prvih raztežajih (kot je to običaj) sta smer kar hitro splezala, saj sta zanjo 22. in 23. septembra potrebovala 22 ur. Poleg teh daljših smeri je Kešnar opravil še nekaj vzponov na pogled v krajših smereh (težave tja do 5.11 a oziroma VII+). Za finančno pomoč se zahvaljujeta obrtni zadrugi Edigs in Hidrometalu iz Mengša, ter Izolirki in podjetju Sanalabor iz Ljubljane.

TOMO ČESEN

Nove smeri v naših plezališčih
LJUBLJANA - V zadnjem času je bilo v različnih slovenskih plezališčih splezano, kar nekaj novih smeri. Bohinjska Bela ima po zaslugi Sreča Rehbergerja AO Kranj tri nove smeri, ki jih je splezal že pred časom. Ena je tik nad Lojtrco domačih, dve pa sta desno od nje. Prva ima oceno 7c (IX), ostali dve, pri katerih je drugi sveder skupen pa imata oceno 7c+ (IX+).
V Martuljku je še eno dodal Matjaž Ravhekar. Imenoval jo je Pojdem v rute, dolga je 14 metrov in njena ocena je IX. Benjamin Ravnik (oba sta AO Jesenice) pa je v Bodeščah pri Radovljici splezal tri nove. Levo od Pepelke je speljal in splezal Beli kamen (VIII-), njegovo delo pa sta tudi smeri Oktober (IX-, 8 metrov) in Siva pot (VIII + , 20 m).
Nova smer pa je bila splezana čisto na drugem koncu Slovenije. Matej Mejovšek (Šaleški AO) je v Penku pri Velenju opravil prvi vzpon v smeri, ki jo je poimenoval Briljatinus. Visoka je 12 metrov, največje težave pa so v drugi tretjini, kjer je tudi umetna luknjica za prst, na levi strani pa je smer tudi omejena s črto. Mejovšek je smer ocenil 8a (IX+/X-). Za tiste, ki pa bi radi smer ponovili, povejmo, da je Penk med Velenjem in vasjo Gorenje. Iz Gorenja greste približno 3 km proti Velenju, potem sledite odcepu za Šoštanj in na desni strani v gozdu boste videli skale.
Pri ostalih ponovitvah začnimo z ženskimi vzponi. Miranda Ortar (Soški AO Tolmin) ima prvi ženski vzpon v moški superfinalni smeri v Bohinju. Majolko, kot se smer imenuje, je naštudirala v dveh dneh, tretji dan pa splezala. Ocena smeri je (IX-). Drugi dober ženski vzpon pa je opravila Mojca Oblak (AO Vrhnika), ki je v Dolžanovi soteski ponovila Tri srca (VIII+, 5. ženski vzpon), po dolgem času se je spet oglasil Bogdan Gerželj (AS Sežana) in sporočil svoje najboljše vzpone čez poletje. V Beli nad Vipavo je ponovil Možganski mrk (IX+), v Vipavi smer Tipi Dipi (IX+), potem na Costieri pri Trstu Santo Esmeraldo (IX+), v Risniku pri Divači pa je opravil drugi vzpon (prvega ima Franci Rojko) v Škorpionu. Ta smer je ocenjena IX+ in je sedaj najtežja v tem plezališču.
Igor Kalan (AO Kranj) je v Ospu opravil eno redkih ponovitev Jonagolda (IX), splezal pa je tudi Brankota (VIII + ). V Bohinjski Beli je ponovil Zdravljico (7b), katero sta splezala tudi Andrej Jaklič (AO Kranj) in Matjaž Ravhekar (AO Jesenice). Ravhekar je bil tudi v Finkensteinu in ponovil Aderlass (IX-), v Ospu pa je v navezi z Benjaminom Ravnikom prosto ponovil Tržaško
(VIII+, IX-). Andrej Kokalj (AAO), je v Beli nad Vipavo ponovil Možganski mrk (IX-), v Dolžanki pa Disco vertical (IX-). Slednjo smer je splezal tudi še Janez Jeglič (AO Domžale).
Benjamin Ravnik (AO Jesenice) je v Bohinju splezal Raz rumenega slona (VIII/VIII+), v Kovačevcu nad Jesenicami je ponovil Raz Kovačevca (IX-), v Bodeščah pri Radovljici pa je soliral Andrejo (VII+/VII, 15 m). V tej steni je Urban Golob preplezal Za gajbo pira (VIII), v Dolžanovi soteski pa je bil uspešen v Solei (VIII+/IX-). Za konec pa še vzpon Mateja Mejovška, ki je poleg svoje najnovejše smeri v Penku v Mišji peči uspešno splezal Preobrazbo (IX + ).

TOMO ČESEN

Spominska Cerjakova smer v Ojstrici
Spodnji del te smeri (do stika s Herlelovo) so 10. septembra plezali Grega Justin, Ivč Kotnik in Robi Supin (vsi Šaleški AO). Zgornji del pa sta 17. in 23. septembra plezala samo Justin in Kotnik. Smer poteka v severni steni med Herletovo smerjo in Zmajem. Prve smeri se po prečnici dotakne, nad njo pa poteka prek previsov. V steni sta ostala dva svedrovca in približno 10 klinov. Za ponovitve je potrebnih še vsaj 10 -15 normalnih klinov in friendi do št. 3.
Prvenstvena Spominska smer Silvu Cerjaku (ki je tragično končal na Kilimandžaru) je terjala 15 ur plezanja (za ponavljalce približno 8 do10 ur), visoka je 500 metrov, ocena pa je VI+, A1/IV-V. Po mnenju prvih plezalcev je to trenutno najtežja samostojna smer v severni steni Ojstrice.

Dober vzpon v steni Škrlatice
Beno Ravnik prosto na pogled ponovil Direktno na Skalaški steber
KRANJ - Direktno smer na Skalaški steber je Benjamin Ravnik plezal v navezi s Cvetkom Kemperletom in jo prosto ponovil (na pogled). Smer, ki ima vsega skupaj malo ponovitev, je znana po krušljivi skali. Ocena najtežjega raztežaja je VIII-, ostalo pa se giblje od VI do VII.
Pet dni kasneje (21. septembra) sta navezi Jože Uršej - Cvetko Kemperle, Andrej Babič - Beno Ravnik plezali Pilastro v Tofani. Tudi to smer je Ravnik ponovil prosto na pogled. Ocena te smeri je VII+/VII. Turnejo so nadaljevali v Marmoladi, kjer sta Uršej in Kemperle splezala Lastovičji rep. Babič in Ravnik pa Vinazzerjevo smer. Za konec pa so obiskali še Sello in tam v 1. stolpu splezali Novi južni steber, v steni Piz Ciavazes pa še smer Irma.
Iz domačih sten še trije vzponi. Uršej in Kemperle sta ponovila redko plezano Centralno smer v Zadnjem Prisojniku, v Cozzolinovi zajedi v Malem Koritniškem Mangrtu pa sta se tema dvema pridružila še Gaber Bregant in Ravnik. V severni steni Rakove špice pa sta Uršej in Babič (vsi so Člani AO Jesenice) ponovila Švicarsko smer.

TOMO ČESEN

Še v steno Bhagirathija
LJUBLJANA - Kmalu po ne obetavnem pismu z Garvalske Himalaje sta se Silvo Karo in Robi Supin vrnila v domovino. Nekoliko bolj podrobno sta opisala razmere, ki so ju odvrnile od začrtanega cilja v zahodni steni 6454 m visokega Bhagirathija III. Franček Knez in Andreja Hrastnik sta svojo opremo v sosednjem Bhagirathiju IV, pospravila že nekaj dni prej, saj je bilo očitno, da v zimskih razmerah ne bo možnosti za uspeh.
Medtem ko sta Knez in Hrastnikova v svoji steni našla kar precej zapuščene opreme predhodnikov, pa je bila zahodna stena Bhagirathija še čista. Misleč, da se bosta še vrnila na najvišjo doseženo točko, sta pustila v steni večino opreme, toda razmere se po skoraj enomesečnem čakanju niso izboljšale. Morala sta se od nje posloviti.
»Z Robijem sva najprej premagala 400 m ledenega pobočja pod steno, ki je objektivno izredno nevarno, nato pa sva zlezla še 200 m skalnega in ledenega terena, od koder se je začela dvigovati previsna stena. Prepričan sem, da bi s tremi lepimi dnevi uspel. Uspešen prehod stene bi bilo največ, kar so doslej na alpski način uspeli preplezati v Himalaji. V to steno se bom še vrnil,« je povedal Silvo Karo.

N. S.

V stenah okoli Arca
Pretekli teden sta Robi Habe in Boris Sedej (oba AO Idrija) obiskala Arco in opravila naslednje vzpone. Najprej sta v Colodriju ponovila 290 metrov visoko smer Via Renato Rossi (6a). potem pa v isti steni še White Crack (6b, 150 m, cela stena 300 m). Lotila sta se tudi nekoliko krajših in težjih. Oba sta splezala Gun club v Pezzent Area (7a+,12 m), Samo Habe pa je ponovil smer Daphne (7b, 20 m) v Colodriju. Pred odhodom v Italijo je Sedej v Beli pri Vipavi splezal Džuli Šviga (VIII+/IX-).

Ob 100 - letnici
V petek je minilo 100 let, odkar se je Avstirjec Ludwig Purtscheller kot prvi povzpel na najvišji vrh Afrike, Uhuru Peak (5859 m, masiv Kilimandžara), kot se sedaj imenuje.
Od tedaj se je mnogo spremenilo. Na vrh vodijo vse več in več turistov in organizacija potovanj v ta predel je postala že prava industrija, še posebno ker »planinstvo« skoraj praviloma povežejo s safarijem (in še čim). Kaj se pravi kovati železo, dokler je še vroče, so dokazali tudi v uredništvu nemške revije Bergsteiger. V 10. letošnjo številko so zanimivemu prigodnemu članku dodali bogat (barvni itd.) reklamni oglas Reiseservice Afrika, agencije, ki se je specializirala za Vhodno Afriko. Skupinski program, ki vključuje tudi kopanje v Mombasi 3.225, specialni 3.852, skupaj s safarijem po parku Serengeti 4.780 DEM itd. Vse za dva tedna in odhodom iz Munchna.

Ob uspehu invalidov v Steni
Matjaž Deržaj mi je že v začetku tedna posredoval izčrpno pismo, v katerem pojasnjuje malo znan uspeh invalida v Steni pred 30 leti. Ker dokumentirano (tudi s fotografijami) korigira nekatere navedbe v članku »Podvig invalidov v Steni - Slovenska smer za začetek« in ker se primera še spominjam, povzemam osnovne podatke, »da ne bi šlo vse v pozabo«.
Matjaž Deržaj je konec petdesetih let (pa tudi še kasneje) prebil veliko časa v Vratih in bil si je dober tudi s tedaj še dokaj številčno druščino srbskih in hrvaških alpinistov, ki je redno prihajala v Vrata. To je bil, kakor kaže tudi vzrok, da je sprejel priporočila AO Risnjak, da spremlja v Steno Ernesta Gerešiča, čeprav je vedel, da so mu že pred časom odrezali nogo nad kolenom. Z njim sta šla 14. avgusta 1959 (torej skoraj natanko pred 30 leti) v Kratko Nemško smer še dr. Rastko Stojanovič in Branko Štefanac, člana AO Beograd. Ernest, ki mu to niti ni bil prvi alpinistični podvig po amputaciji in si je za ta vzpon izdelal posebne bergle (na njih konice je npr. privijal različne nastavke; male štiri zobe dereze, krpljice in gumijaste nastavke), se je odlično izkazal, v štirih urah so bili na robu stene.
Uspeha »nismo obešali na veliki zvon«, ugotavlja Matjaž Deržaj, »bila je to stvar srca«. Spomni pa se, da je tura nekaj publicitete doživela v Ilustrovani Politiki. Ima pa lepo število dokumentarnih posnetkov s tega vzpona in pravi, da jih je pripravljen pokazati, če koga zanimajo. Pa tudi, da je že pred objavo članka korigiral tiste, ki jih je slišal praviti o »jugoslovanskem prvenstvu«.

FRANCI SAVENC

Začetek alpinističnih šol
Jesen je čas, ko številni slovenski alpinistični odseki začenjajo z novo alpinistično šolo. V četrtek, 19. t.m., se bo šola začela na AO Ljubljana Matica, in sicer v društvenih prostorih na Trdinovi 8 v Ljubljani. Pričetek šole je ob 18.30. Teden dni kasneje, torej 26. t.m. ob 19.30 bodo s šolo pričeli tudi na Akademskem alpinističnem odseku. Vsi zainteresirani lahko pridejo tega dne na Kersnikovo 4 v Ljubljani (2. nadstropje).
Alpinistični odsek Rašica pa bo svojo šolo začel 9. novembra ob 19. uri. Tečajniki naj se oglasijo v Domu svobode v Šentvidu.

Pogled v ALP in Mountain
Kaže, da uredništva (nekaterih) revij kar malo z zamudo ugotavljajo uspeh Toma Česna v S steni Kumbakarne. Čeprav podrobnejša »inventura« še ni narejena, je že gotovo, da bo to plezanje doslej najbolj publicirano dejanje jugoslovanskega alpinizma doslej.
Italijanska revija ALP, ki je še vedno v kvalitativnem in kvantitativnem vzponu (je že najobsežnejša mesečna, med prvimi pa je tudi po nakladi in še čem), prinaša med uvodnimi članki sedaj še intervju s Tomom Česnom. Nanj opozarja velika barvna fotografija, ki sega čez osrednji del dveh strani, dodanih je pa še šest manjših.
Na Česnov prvenstveni vzpon ponovno opozarja tudi zadnja (129.) številka ugledne angleške revije Mountain. Pred vsemi novicami je objavljena skoraj celostranska fotografija z vrisano smerjo.
Še bolj pa smo lahko veseli članka na prvi tretjini Mountain 129 - »Cerro Torre Crazy« izpod peresa Silva Kara. Ta revija namreč doslej jugoslovanskemu alpinizmu še nikdar ni posvetila kar šestih strani. Dve celostranski fotografiji ravno v pravšnji meri pričarata vso »surovost« južne stene Torreja. Tekst dopolnjuje še fotografija z včrtano smerjo in portreta obeh propagonistov - Silva Kara in Janeza Jegliča, ne manjka niti shema. Le nepoboljšljivi pikolovci se bodo ob tem morda spomnili, kako skromna je bila prva novica o tem prvenstvenem vzponu (VII, A4, 75 st., 45 R), ki sta ga zaključila 20. januarja lani. Naj raje velja - konec dober, vse dobro.

FRANCI SAVENC

Nad dolino Bosconero
Klemen Premrl in Janez Primožič (oba AO Tržič) sta 23. septembra obiskala Dolomite in v Rocchetti alto di Bosconero preplezala SZ raz (Spigolo Stobel), ki je visok 750 metrov, ocena težav pa je VI+, A1. Plezanje v smeri z odlično skalo je vseskozi napeto, plezala pa sta 8 ur.

Športni plezalci navdušili v Kranju
Med ženskami je zmagala Metka Lukančič, pri moških pa Vili Guček - Številni gledalci
KRANJ - Na kranjskem športnem štadionu je bilo v soboto in nedeljo tekmovanje v športnem plezanju na umetni steni, na katero je prireditelj - ZTKO Kranj - povabil najboljše jugoslovanske plezalce in plezalke. Med ženskami je zmagala Metka Lukančič pred Marijo Štremfelj, v moški konkurenci pa je bil najuspešnejši Vili Guček pred Tadejem Slabetom.
Udeleženci tekmovanja so plezali obe smeri na pogled, za končni rezultat pa je štel seštevek doseženih višin obeh smeri. Tekmovanju so prisostvovali številni gledalci, tako da je tudi v tem pogledu prireditev dosegla namen, saj so jo v Kranju, enem izmed središč plezalnega športa pri nas, priredili prav za popularizacijo Športnega plezanja.
Tekmovanje je minilo brez vsakih zapletov in v zadovoljstvo vseh udeležencev.

VODIL PO PRVEM DNEVU - Dorian Šuc je bil najboljši v sobotnem delu tekmovanja v športnem plezanju, na koncu pa se je uvrstil na peto mesto. (Foto: Mirko Kunšič)

Vrstni red – ženske: 1. Metka Lukančič (AOTrbovlje) 23,91, 2. Marija Štremfelj (AO Kranj) 23,26, 3. Mojca Oblak (AO Vrhnika) 23,08, 4. Miranda Ortar (Soški AO Tolmin) 23,04, 5. Slavica Stojakovič (AO Velebit Zagreb) 20,83, 6. Klemenčič Damjana (AO Škofja Loka) 20,51, 7. Jelka Tajnik (AO Ravne) 19,42, 8. Marjeta Tomšič (AO Matica Ljubljana) 17,18.
moški: 1. Vili Guček (AO Trbovlje) 21,53, 2. Tadej Slabe (AO Matica Ljubljana) 20,55, 3. Matjaž Ravhekar (AO Jesenice) 20,40, 4. Marko Lukič (AO Kozjak Maribor) 20,03, 5. Dorian Šuc (AO Kranj) 19,50, 6. Luka Zaplotnik (AO Kranj) 18,99, 7. Igor Kalan (AO Kranj) 18,96, 8. Borut Rus (AO Škofja Loka) 17,86, 9. Tomo Česen (AO Kranj) 16,80, 10. Igor Jamnikar (AO Matica Ljubljana) 16,22. 11. Miha Kuhar (AO Kranj) 15,75, 12. Uroš Grilc (AO Črnuče) 15,11, 13. Nejc Zaplotnik (AO Kranj) 14,89, 14. Andrej Jaklič (AO Kranj) 14.86, 15. Brane Vezovnik (AO Ravne) 14,66.

Nova planinska zemljevida
Pripravil ju je Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo, izdala pa Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije
LJUBLJANA - Po začetni seriji kart v merilu 1:50.000 je Planinska založba pri PZS konec sedemdesetih let razširila ponudbo še s kartami 1:20.000 (Bohinj in Triglav), 1:40.000 (Škofjeloško pogorje), 1:25.000 (npr. Storžič s Košuto) in nazadnje celo 1:100.000 (Posavsko hribovje). Sodbe o tem ali je tolika heterogenost upravičena ali ne, so različne, zadnji dogodki pa potrjujejo, da bo slej ko prej le prišlo do poenotenja vsaj pri najbolj podrobnih. Obveljalo naj bi merilo 1:25.000.
Zadnji dve »specialki«. Kranjska Gora in Rogaška Slatina, ki sta že tega merila in sta prišli na tržišče letos poleti skoraj istočasno, sta po kvaliteti prav gotovo na evropski ravni, sta dovolj informativni in celo cena (90.000 din) ni pretirana. Preseneča le podvajanje, ob najnovejših planinskih sta namreč za prvo že nekaj časa na tržišča tudi (kartografsko identična) »turistična« izvedenka, za drugo pa je slišati da je njeno izdelavo (že) naročilo Zdravilišče.
»Kranjska Gora z okolico« zajema področje od Mangrtskih jezer na zahodu, do Gozd Martuljka na vzhodu, z zgornjim robom sega celo malo prek mejne črte na Karavankah, spodaj pa je ločnica nekako na liniji Jalovec – Prisojnik - Dolkova špica. Za obiskovalce našega turistično najbolj razvitega dela Gornjesavske doline torej kot nalašč. Da je karta namenjena res predvsem obiskovalcem gora, je videli tudi na hrbtni strani - opisi planinskih postojank in vseh štirih izhodišč, z »računalniško grafiko« (avtor Miro Črnivec ki je pripravil tudi celotno zasnovo karte) ponazorjeni trije prikazi najmarkantnejših gora itd. Toda - manjka pa npr. večjezičnost na zadnji strani, ki bi jo lahko nadomestila vsaj simbolika. Premislili pa bo potrebno ponovno tudi o smiselnosti uporabe nekaterih specifičnih znakov (npr. turno smučarska »proga«!?), v legendo pa (ponovno) vključiti nekatere manjkajoče.
»Rogaška Slatina z Bočem in Donačko goro«, čeprav iz iste serije, pa npr. ima večjezičen ( slovenski, srbohrvaški, angleški, italijanski in nemški ) popis sprehodov in izletov. Pozna pa se, da sta tu le dve planinski postojanki. Kar precej prostora je namreč namenjenega popisu (le v slovenščini) kulturnih in naravnih znamenitosti. To je karta, ki bo zadovoljila skoraj vse, od planincev do izletnikov in naključnih obiskovalcev tega lepega predela (a žal premalo znanega širši Sloveniji) naše domovine, v veliki meri tudi letoviščarje.
Na obeh kartah je natisnjen isti izvajalce – Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo iz Ljubljane, katerega kartografski oddelek vodi
prof. dr. Branko Rojc.
Karte je mogoče (za sedaj še za 90.000 din) dobiti že mnogokje: v vseh bolje založenih knjigarnah tudi v nekaterih turističnih uradih, po planinskih postojankah ... v Ljubljani pa je specializirana prodajalna planinske literature v pisarni PD Ljubljana – Matica, na Miklošičevi 17. Odprta je vsak dan dopoldan med 8. in 13. popoldan pa med 14. in 17. uro.

FRANCI SAVENC

Feniks na Jankovcu
Zgodovino planinskega doma PD Jankovac iz Osijeka pravijo, da lahko primerjamo z legendo o ptiču Feniksu iz egipčanske legende: v ognju se obnavlja, pomlaja.
Leto dni po ustanovitvi podružnice HPD leta 1925 so pripravili prvi izlet, na Jankovac, pod najvišji vrh Papuka in takoj začeli razmišljati o svojem domu. Leta 1930, ko so načrtovali, sicer še niso začeli graditi, 1934. pa so ga vseeno že dogradili. Kmalu je postal močno obiskovan, celo posebne vlake so uvedli. Tik pred vojno so dokupili zemljo in 1940 so dom še razširili.
Za Novo leto 1943 je dom med boji z okupatorjem pogorel, skupaj s še nekaj sosednjimi objekti. Leta 1948, ko so v Osijeku ponovno ustanovili samostojno planinsko društvo, pa so že začeli razmišljati o njegovi obnovi. Z njo so potem res pričeli že naslednje leto, tako da je bil planinski dom na Jankovcu odprt poleti leta 1951. Tudi na ta objekt so se planinci hitro navadili, društvo ga je lepo vodilo, obnavljalo.. . Toda predlani, spet na novega leta dan, je še drugič pogorel. In še četrtič so se spravili na delo. Še istega leta so ga začasno odprli. Danes je to lep, mogočen planinski objekt z 80 ležišči, centralno kurjavo in vsem, kar planinci potrebujejo.

F. S.