Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 09.10.1989

  09.10.1989


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

 

ponedeljek, 9. oktober 1989, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1310

Delo, Šport: ... V Les Diableretsu letos že jubilejni filmski festival

Na 20. mednarodnem festivalu alpinističnih filmov v Švici je bilo na sporedu več kot 40 filmov - Nagrada Grand Prix je šla v Francijo
KRANJ - Če kdo omeni festival alpinističnih filmov, potem po vsej verjetnosti večina tistih, ki se zanimajo za tovrstni film, takoj pomisli na Trento. Glede na njegovo tradicijo to niti ni čudno, vendar tudi ostali festivali, ki morda niso tako obsežni, vsekakor zaslužijo pozornost. Med temi je prav gotovo tudi mednarodni festival v Les Diableretsu.
To majhno, zimsko športno turistično mesto v Švici, kakšnih 80 km severno od mnogo bolj znanega Chamonixa, je letos že dvajsetič gostilo alpinistične filme z vsega sveta. Zadnji septembrski teden jih je bilo na sporedu več kot 40, razdeljeni pa so bili v 6 kategorij. Po svojem obsegu se Les Diablerets v ničemer ne more primerjati npr. s Trentom, toda v svoji domačnosti in pristnosti je morda toliko bolj prijeten. Vodstvo festivala s predsednikom Pierrom Simonijem in znanim alpinistom Claudom Remyjem na čelu si prizadeva, da vse spremljajoče prireditve, sestanki in okrogle mize, ki jih je vse polno na ostalih festivalih, ne bi postale same sebi namen. Predvsem pa, da se ne bi celotno dogajanje na festivalu preveč oddaljilo od alpinistov samih, brez katerih alpinističnega filma seveda ne bi bilo.
Na festivalu je bilo podeljenih 14 različnih nagrad, od katerih jih je kar osem odšlo v Francijo, štiri so ostale doma v Švici, dve pa so odnesli Angleži. Glavno nagrado Grand Prix so prisodili francoskemu snemalcu Robertu Nicodu, ki je v 26 minutah filma z naslovom Capitan Crochet pokazal soliranje švicarskega plezalca Xaverja Bongarda v sloviti steni El Capitana. Zelo opažen, morda med gledalci celo bolj od zmagovalca, je bil angleški film Stone Monkey, delo Alana Hughesa, sicer pa produkt zamisli plezalca Johnnyja Dawesa. To je film ob katerem začutite utrip angleškega prostega plezanja, vrhu vsega pa film obogati tudi izvirna ideja scenarija, delo glavnega akterja filma. 25. minut dolg film je dobil dve nagradi in sicer Grain d'Or ter Diables d'Or v kategoriji alpinizem in ekstremno plezanje. Med ostalimi nagrajenimi filmi sta bila npr. tudi Everest ... L'Expe du ciel in Le Sprinter de L'Everest. Prvi pripoveduje o skoku s padalom z vrha Everesta, ki ga je izvedel Jean Marc Boivin, drugi pa o rekordno hitrem vzponu Marca Batarda na Everest, ko je le-ta po normalni smeri potreboval manj kot 24 ur. Za slednjega je večina alpinistov, ki so bili prisotni na festivalu, menila, da je edino vredno v tem filmu pravzaprav le Batardov rekord sam. O francoski plezalski zvezdi Patricku Edlingerju so bili kar trije filmi. V njih je bilo seveda veliko dobrih posnetkov, atraktivnega plezanja, ki je včasih spominjalo že na pravi plezalni ples. A to očitno ni več dovolj, saj noben od teh filmov ni dobil nobene nagrade. Vsekakor je treba opozoriti na tretji njegov film, ki je bil pravzaprav film o tem, kako so naredili njegov drugi film. Bilo je zelo zanimivo in poučno hkrati. Vsakdo je lahko spoznal, kako veliko dela je bilo potrebno za 9 minut dolg film Passion Extreme, v katerem Edlinger pretelovadi ekstremno zahtevno smer Le Specialistes v Verdonu.
Morda bi bilo o prikazanih filmih zelo zanimivo slišati mnenje profesionalnih snemalcev oziroma tvorcev filmov ter filmskih kritikov. A ne zgodi se tako redko, da se njihov zorni kot videnja filma razlikuje od zornega kota tistih, katerim je alpinistični film pravzaprav namenjen. Morda so prav zaradi tega prizadevanja Clauda Remyja, uspešnega alpinista in plezalca ter alpinističnega pisca, usmerjena v to, da bi bilo v žiriji festivala čim več tistih, ki so se s plezanjem v širšem pomenu besede tako ali drugače tudi sami ukvarjali. Na letošnjem festivalu je bil od poklicnih filmskih ustvarjalcev le eden.

TOMO ČESEN

Letošnji SP gre počasi h koncu
Po včerajšnji tekmi v Sovjetski zvezi (rezultatov še nismo dobili) je do zaključka prvega svetovnega pokala v športnem plezanju preostala le še zaključna tekma v Lyonu, ki bo 18. in 19. novembra.
Na četrti tekmi v ZDA (Snowbird), ki je bila še pred Bolgarijo, je pri moških zmagal Raboutou (F), pred Nadinom (GB) in Kaukom (ZDA). Tem trem so sledili Lombard, Cortijo (oba Francija), Marcizs (Pol), Karn (ZDA), Weigand (Aus), Quesquiers (F) in na desetem mestu Garcia (Š). Pri ženskah je slavila Raybaud (F) pred Hillovo (ZDA) in Destivellovo (F). Četrta je bila Erbesfield (ZDA), peta Jovane (I) in šesta Labrune (F).
Neuradni vrstni red (brez tekme v SZ in seveda zadnje v Franciji) je zelo zanimiv, zlasti pri moških. Na prvem mestu sta skupaj Simon Nadin (GB) in Didier Raboutou (F), ki imata 98 točk. Kljub temu, da se je udeležil le treh tekem je Jery Moffat (GB) s 65 točkami trdno na tretjem mestu. Sledi mu Jacky Godoffe (F), ki ima 36 točk in Jean Baptiste Tribout (F), ki ima 30 točk. Od naših imata točke le Slabe (10) in Lukič (2).
Pri ženskah pri vrhu ni takšnega izenačenja. Nanette Raybaud iz Francije ima s 102 točkama kar lepo prednost pred Corine Labrune (F) in Robin Erbesfield (ZDA), ki imata obe po 74 točk. Četrta je Luisa Jovane (I), ki je zbrala 64 točk in peta Isabelle Pattisier (F), ki jih ima 45, a je bila le na treh tekmah, medtem ko imajo ostale rezultate iz vseh petih tekem.

Konec tedna bo Kranj ves v znamenju športnega plezanja
Na štadionu Stanka Mlakarja bo 14. in 15. t. m. tekma YU Rock Master na umetni steni - Povabljenih 22 plezalcev

KRANJ - Športni park Stanka Mlakarja v Kranju bo konec tedna gostil nekoliko drugačne športnike, kot jih sicer navadno. Na štadionu bo tekmovanje v športnem plezanju, na katerem bodo sodelovali le povabljeni plezalci in plezalke, ki jih je organizator ZTKO Kranj izbral na osnovi rezultatov dosedanjih tekmovanj, na osnovi trenutnega vrstnega reda v jugoslovanskem pokalu in na osnovi težavnosti opravljenih vzponov.
Tako bodo gledalci lahko videli na delu praktično vse najboljše jugoslovanske plezalce in plezalke. Umetna stena bo visoka slabih 12 metrov, toda dolžina smeri bo 13 metrov in pol. Leta se bo namreč končala z dva metra dolgo streho, izstop iz nje pa bo predstavljal še meter in pol dolg previs. Oba tekmovalna dneva bodo nastopili vsi tekmovalci in njihovi končni rezultati bodo seštevki doseženih višin iz obeh smeri. Avtor vseh tekmovalnih smeri, ki jih bodo plezalci plezali na pogled (jih torej ne bodo poznali), bo tudi tokrat Srečo Rehberger. Tako v soboto kot tudi v nedeljo se bo tekmovanje pričelo ob 14. uri in bo vsak dan trajalo predvidoma dobri dve uri.
Za konec si poglejmo še kdo vse bo na YU Rock Master v Kranju nastopil. Pri ženskah se bodo pomerile Damjana Klemenčič (AO Škofja Loka), Metka Lukančič (AO Trbovlje), Mojca Oblak (AO Vrhnika), Miranda Ortar (Soški AO), Slavica Stojakovič (AO Velebit Zg), Marija Štremfelj (AO Kranj), Jelka Tajnik (AO Ravne) in Marjeta Tomšič (AO Matica Lj), pri moških pa bodo to Tomo Česen (AO Kranj), Vili Guček (AO Trbovlje), Uroš Grilc (AO Črnuče), Andrej Jaklič (AO Kranj), Igor Jamnikar (AO Matica), Igor Kalan (AO Kranj), Miha Kuhar (AO Kranj), Marko Lukič (AO Kozjak), Matjaž Ravhekar (AO Jesenice), Borut Rus (AO Škofja Loka), Tadej Slabe (AO Matica), Dorian Šuc (AO Kranj), Brane Vezonik (AO Ravne), Luka Zaplotnik (AO Kranj) in Nejc Zaplotnik (AO Kranj).

T. Č.

Sestanek CICE v Splitu
Prihodnjo soboto in nedeljo bo v Splitu sestanek mednarodne komisije za športno in tekmovalno plezanje pri UIAA. Na njem bodo obravnavali tekoče probleme v zvezi s svetovnim pokalom, govor bo o evropskem prvenstvu, ki naj bi bilo letos, o svetovnem prvenstvu prihodnje leto. Razpravljali bodo tudi o predlogu ASCI (mednarodne zveze plezalcev) glede pravil.


Odprava že odšla iz Katmanduja
Vodja slovenske alpinistične odprave na Šiša Pangmo (8046 m) Tone Škarja je v začetku prejšnjega tedna poslal sporočilo, da celotno moštvo odhaja na Kitajsko oziroma proti svojemu cilju. Vemo, da so bile ponovno velike težave s cargo opremo, saj le-ta ni prispela v Nepal pravočasno.
Skupaj s tem sporočilom je prišla tudi vest, da so termin za odpravo na Kangčendzengo (8586 m) premaknili s pomladi 1990 na pomlad 1991. Istočasno Tone Škarja kot načelnik KOTG pri PZS predlaga poletje 1992 kot termin za odpravo na drugi najvišji vrh na svetu, 8611 m visoki K2.

T. Č.

Sneg ovira tudi na Bhagiratiju
Prve novice o domžalsko-štajerski odpravi v Himalaji - Karo, Knez, Supin in Hrastnikova

LJUBLJANA - S pošto, ki so jo prinesli avstrijski alpinisti, se je z Garvalske Himalaje na severu Indije oglasil Silvo Karo, ki je z malo domžalsko-štajersko odpravo odšel na pot sredi avgusta.
Četverica si je postavila bazno taborišče v Nan Dan Banu, na višini 4300 m, po ogledih pa so se odločili za dva cilja. Franček Knez in Andreja Hrastnik plezata s fiksnimi vrvmi na ekspedicijski način v zahodni steni Bhagiratija IV, doslej pa sta splezala približno 300 m. Silvo Karo in Robi Supin pa sta se na alpski način lotila zahodne stene Bhagiratija III.
»V steno sva vstopila 10. septembra, s seboj pa sva vzela opreme za približno teden dni. Pozno popoldan sva bila že v vertikalni kopni steni, kakšnih 250 m visoko. Bivakirala sva v visečih mrežah. Ponoči se je vreme spremenilo, začelo je močno snežiti in ker ni kazalo na izboljšanje, sva se dopoldne spustila v vznožje. Prvi del stene je objektivno izredno nevaren, po sneženju pa je steno povsem prekril sneg,« piše Silvo.
Po prvem poskusu se vreme ni izboljšalo, dan za dnem sneži in ni misliti, da bi bilo mogoče v steno, ki po težavnosti spominja na Cerro Torre, le s to razliko, da stoji precej višje - na višini 5000 m. A vendarle so alpinisti optimistično razpoloženi, saj imajo pred seboj še dovolj časa.
Silvo Karo na koncu še dodaja: »Plezanje na taki višini in v tako hladni steni, v tankih nogavicah in plezalnikih, je izredno tvegana zadeva. Oba z Robijem sva dobila ozebline po nogah, prav tako pa tudi Franček v sosednji steni.«
Naši alpinisti pridejo v domovino 11. novembra, na Brniku pa bodo pristali ob 16. uri - z letalom iz Amsterdama.

NIKO SLANA

Vsi smo prisiljeni čakati
Sneženje in plazovi ustavili vse odprave na Everest - Zagrebška je še najvišje - Med čakanjem smo vsaj šerpe naučili smučati

BAZA POD EVERESTOM - Položaj pod hribom je za dane razmere presenetljivo dober, razmere pa presenetljivo slabe. Imamo doseženo višino 7300 m in vse do tam fiksirane vrvi. V nedeljo, 10. septembra, sva s šerpo Kami Tenzigom napela vstopno prečnico v White Linbo - Bela vica, in potem še 150 m vrvi. To je snežišče na sredini stene, ki je najbolj plazovito in najnevarnejše.
Ni zelo strmo, okrog 40 stopinj, kar je najprimernejša strmina za plazove. Petran in Dular sta isti dan povečala snežno luknjo, ki smo jo izkopali na T 2 (6900 m visoko), tako da v njej lahko prenoči devet ljudi. Čez dva dni je naveza Svetičič, Pepelnik, Romih in Tič ter šerpi Minguma Norbui in Dordži Nyima napela še 250 m vrvi in končala na višini 7300 m. Od takrat se je vreme bistveno poslabšalo in vsak dan sneži. V steni se sprožajo ogromni plazovi, ki so včeraj naredili nekaj škode na T 1, sosednji ekspediciji iz Čila, ki ima T 1 postavljen nekoliko naprej od našega, pa ga je plaz popolnoma uničil. Tako zdaj čakamo v bazi na lepše vreme. Na T 1 je trenutno Marjan Kregar z Berislavom in Božico Mokos, ki skrbijo za T 1, prej pa so bili začetniki kopanja luknje na T 2.
Razmere na hribu so obupno slabe. Večinoma se vdira čez kolena, na spodnjih vstopnih strminah, kjer je strmina večja, pa nam je že dvakrat potrgalo vrvi in jih je bilo treba popravljati. Vendar se razmere morajo popraviti, saj sva z vodjo Darkom Berljakom na lanski izvidnici bila priča veliko boljšemu vremenu. Torej edina taktika, ki nam preostane, je čakati ter dobro oskrbeti snežno luknjo na T 2, ki je popolnoma varna, potem pa kreniti naprej v steno.
Mogoče še nekaj zanimivosti. S smučmi hodimo pod steno na 6200 m in jih puščamo tam zapičene v sneg. Ko smo se zadnjikrat spustili iz stene, smuči ni bilo nikjer. Vzel jih je nočni plaz. Od štirih parov smuči smo našli le dve različni smuči, pri iskanju pa nas je presenetil ogromen snežni plaz, ki nas je zajel in izpustil. Bil je pršni plaz in puh je odšel prek nas.
Vse ostale odprave, ki delujejo na severni strani Everesta, so še nižje kot mi: Japonci so pri vstopu v kuloar Hornbein, prav tako štirje Italijani, ki hočejo splezati Hornbein v alpskem stilu, odprava iz Čila, ki pleza na Z ramo iz kitajske strani in potem po Hornbeinu na vrh, je na 6800 m, kjer imajo postavljen T 2, ostale odprave, ki plezajo po SV grebenu, Američani, Francozi in Švicarji s Kammerlandnerjem, pa so na S sedlu. Vsi čakamo.
30. septembra sem imel smučarsko šolo, kratek tečaj za naše Šerpe, več kot 6000 m visoko na spodnjih pobočjih Everesta in Čangtseja. Napredek: Šerpe se sedaj v dolgih zavojih skupaj z nami spuščajo izpod stene.
Preostane nam še točno mesec časa in vsi smo trdno odločeni narediti vse, da se vsaj eden od nas povzpne tja gor, kjer po prepričanju tukajšnjih Tibetancev žive le - bogovi.

JANEZ BENKOVIČ

1.P smeri Miše Narata in prvenstvena
Janko Orešnik (AO Kozjak, Maribor) in Drago Jezernik (AO Raduha, Luče) sta 10. septembra opravila prvo ponovitev smeri v spomin Miše Narata ( v S steni Štajerske Rinke, prva plezala Lukič in Polegek). Za smer pravita, da je izredno krušljiva, plezala sta jo deset ur, ocenila pa VI, A2-3.
Naslednji vikend (17. 9.) sta ista dva plezalca v J steni Mrzle gore preplezala še novo smer, ki sta jo imenovala Kremšnita, ocenila pa VI- /IV+, 160 m. Začne se nekoliko levo od Agonije, vodi pa ves čas naravnost prek plati, v katerih sta dve izraziti (veliki) trikotni strehi, ki sta ključ smeri.

Srečanje na Vršiču
V petek 13. t. m. ob 18. uri bo na Vršiču, v Tičarjevem domu, (sedaj že tradicionalno) srečanje alpinistov iz predvojnih in prvih povojnih časov. Iniciativni odbor, ki ga vodi Vlasto Kopač, pripravlja prijeten večer v planinski druščini (igral bo citrar izpod Grintovcev). Za tiste, ki bodo prišli v Kranjsko goro z avtobusom, je zbirališče pred hotelom Larix, od koder jih bodo ob 17.15 osebni avtomobili popeljali na Vršič. Če pa bo pred srečanjem na Vršiču že zapadel sneg, bo srečanje na Krvavcu. Pismene prijave sprejema pisarna PZS.

Podvig invalidov v Steni Slovenska smer za začetek
Ernest Jazbinšek in Ivan Gindiciosi kljub nadkolenski amputaciji noge premagala triglavsko steno - Pomoč GRS

LJUBLJANA - Pred nedavnim sta Ernest Jazbinšek in Ivan Gindiciosi, oba invalida z nadkolensko amputacijo noge, dosegla svojevrstni podvig. Prva v Jugoslaviji sta namreč s tako telesno okvaro preplezala severno triglavsko steno in pokazala, da kljub takim poškodbam ambicij ne sme biti konec.
Pobuda o osvajanju Severne stene se je pojavila pred tremi leti, ko je na enem od rednih pohodov invalidov na Triglav Boris Kofol, član GRS, izzval oba kasnejša udeleženca z izredno težko nalogo. V začetku se jim je zdel izziv preveč tvegan in naporen. Vodniki pohodov niso odnehali od Kofolove zamisli in so vedno znova pritiskali na Jazbinška in Gindiciosija, ki sta se letos le odločila osvojiti Severno steno.
Na njuno odločitev je močno vplival tudi uspeh tetraplegika Jožeta Globolnarja, ki je s pomočjo GRS prišel na vrh Triglava. Najprej sta se dodobra informirala o Slovenski smeri in skrbno zbirala podatke, nato pa sta se priključila plezalnemu vrtcu na Šmarni gori in priprave so stekle. Vodniki so bili prepričani, da bosta invalida zmogla vzpon, edino bojazen pa je predstavljalo slabo vreme, ki je bilo na srečo naklonjeno plezalcem.
Prvi dan sta skupaj s spremstvom prišla do Vrat ter se dogovorila o tehničnih plateh tega podviga. Naslednje jutro ob 5. uri in 15 minut so krenili iz Aljaževega doma, ob 7.30 pa so bili pri vstopu v Slovensko smer in natančno ob 8. uri pričeli plezati. Plezala sta tako, da je vsak imel dva soplezalca - varovalca, alpinista. Prvi je varoval na običajen način, spremljevalec, ki je bil zadaj pa je svetoval invalidu kje in kam naj stopi, kje so oprimki, reševal je tudi problem odvečnosti bergel, ki so včasih le prišle prav. Skrb za varnost Ivana Gindiciosija sta prevzela Brane Žorž in Marjan Osterman, za Ernesta Jazbinška pa Janez Levec in pobudnik celotne zadeve Boris Kofol, sicer vsi člani GRS, postaje Ljubljana, katere načelnik je Tone Sazonov - Tonač, ki je bil tudi vodja odprave.
Celotna tura je trajala 8 ur. Na vrhu izstopa so bili ob 16. uri. Nekateri predeli so zahtevali veliko telesnega napora. Izkazalo se je, da sta bila invalida imenitno pripravljena, kajti vse breme sta nosila na rokah in eni nogi. Na ožjih predelih so se pojavljale tehnične težave, ko je bil prostor manevriranja manjši in je bilo treba najti stopinjo za nogo. S svetovanjem izurjenih vodnikov pa sta tudi te težave premagala.
Vsa akcija je dokumentirana na video trakovih Petra Markiča iz Kranja, posneta pa je tudi v profesionalni tehniki, ki jo je za dokumentarno redakcijo RTV Ljubljana snemal Marjan Manfreda. S temi zapisi želijo predstaviti javnosti, da kljub določenim težavam invalidnosti človek lahko iz drugih delov telesa potegne več moči, kot se zdi. Dokazov za to je na pretek, tako iz vsakdanjega življenja kot iz življenja športnikov - invalidov, ki se vključujejo v tekmovanja največjih razsežnosti, kot so olimpijske igre invalidov.
Vodniki so mnenja, da bi se Jazbinšek in Gindiciosi lahko lotila tudi težjih plezanj, čeprav pravita, da je zanimivo in vabljivo ter da se javlja zamisel o Nemški smeri, ki je za stopnjo ali dve težja od Slovenske. Za celotno in nadvse uspešno akcijo je stala Zveza za rekreacijo in šport invalidov Slovenije, ob veliki pomoči Ljubljanske banke - Združene banke, Emone Commerce, Astre, Zveze paraplegikov Slovenije in še nekaterih drugih organizacij.

LIDIJA ČUKLJEVIČ

Poročilo AO Železar, Štore
Tone Pavlič (AO Raduha, Luče) in Jože Zupanc - Fajfon sta 27. avgusta preplezala novo smer po sredi V stene Ojstrice, tam kjer so lepo vidne poči. Imenovala sta jo »Fikson« in ocenila s V+, VI.
Dušan Debelak, Zupanc in Pavlič so bili od 4. do 8. septembra tudi v Italiji in sicer v Arcu. Ponovili so Barbaro, Sammadosija, Katjo ter White Crack, smeri dolge okoli 300 m in ocenjene s VI in VII. stopnjo; Debelak vse prosto.
Debelak in Sašo Lekič (AO Raduha) sta 24. septembra preplezala novo smer v SV delu Ojstrice. Nedolžna morilka, kot sta jo nameravala poimenovati, vodi po desni izmed dveh poči, ki sta lepo vidni s Kopinškove poti. Previsu na koncu poči sta se umaknila (po polici) v levo in izplezala prek plati. Oba sta plezala ves čas prosto, v smeri (VII-, 200 m) pa sta pustila dva klina. Toda pod previsom sta našla dva klina z jeklenima vponkama! Ker smeri nista našla v vodniku, sedaj vprašujeta: je bila splezana do konca in katera je, kdo jo je plezal?
Rudi Podgoršek in Zupanc pa sta istega dne dokončala novo smer v desnem delu Ojstrice, med Cicovim razom in Knezovo Smerjo miru (to redko plezano smer so le dan pred tem ponovili navezi Mija Štorgelj - Zupanc in Ali Nežmak - Podgoršek). Spodnji del smeri visoke okoli 500 m in ocenjene s V-VI, pa je Zupanc preplezal pred dvema letoma v navezi z Acom Pepevnikom. In ker so vsi trije doma iz Šentjurja, so jo poimenovali seveda Šentjurska smer. Vstop je isti, kot za Desno, toda nad prvimi (zaporednimi) pragovi, Šentjurska vodi naravnost navzgor, v krušljiv kot, ki se konča s previsom ...

F. S.
 

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE, PrV, VTG
eXTReMe Tracker