Elizabeth Hawley (89), ameriška novinarka, ki je večino svojega življenja prebivalka Nepala, zapisuje poročila o odpravah, vzponih ...
Pogovor s himalajsko kronistko Elizabeth Hawley
Obisk v Katmanduju
Ameriška novinarka Elizabeth Hawley (77) živi in dela že štirideset let v prestolnici Nepala Katmanduju, kjer leto za letom pripravlja kronike himalajskih odprav. Podatke iz teh kronik objavljajo več ali manj vse znane gorniške revije. O tem se je z njo za švicarsko revijo Die Alpen pogovarjala Christine Kopp
| Die Alpen, 5/2000; prevod Pavle Šegula |
Specialistka za kroniko himalajskih odprav ni gornica
»Zakaj naj bi hodile v gore?« me je skoraj zgroženo vprašala velika ostarela gospa. Dama, pri kateri se ob prihodu in odhodu javljajo vse himalajske odprave, ni še nikoli bila na kaki gori, čeprav se ukvarja skoraj izključno z odpravami v gorski svet. Seveda strogo poklicno in na zelo profesionalen način. Elizabeth Hawley je prišla v Katmandu leta 1960, kjer že ves čas živi v istem stanovanju. Že polnih 35 let pripravlja kar najbolj natančna poročila, ki pričajo o delu odprav v Nepalu in Tibetu.
Kdorkoli je že kdaj prišel z odpravo v Katmandu, ne bo nikoli pozabil njenega nastopa ali obiska v njeni skromno opremljeni pisarni. Njen svetlomodri hrošč, ki na mestnih ulicah takoj zbudi pozornost, se ustavi pred hotelom. Izstopi ona - fina, starejša dama s pokončno hojo In vedno brezhibno naličenimi ustnicami, skrbno oblečena v krilo in bluzo. Komaj sedete z njo za mizico s čajem, že prične z vprašanji, ki izdajajo njeno novinarsko bit. Na michiganski univerzi je študirala zgodovino in najprej delala kot asistentka na fakulteti za zgodovino. Leta 1946 je nastopila pot novinarke pri nekem časopisu v New Yorku, pisala reportaže in raziskovala. Leta 1957 je zapustila časopis in se podala na velika potovanja, potem pa tri leta kasneje postala dopisnica za Time Life in Reuters. Številna poročila, ki jih je poslala Reutersu, so obravnavala dejavnosti gornikov. Potem je nekega dne v tistem obdobju začela sistematično intervjuvati vse odprave, ki so prihajale v Nepal ter kasneje, ko se je odpravam odpri tudi Tibet, še tiste, katerih cilj so bile gore na meji med Nepalom in Tibetom.
Pri delu novinarja so čustva nezaželena
Kadar govori o začetkih poročanja o odpravah, ne more mimo Jimmyja Robertsa. Kot ustanovitelj znane »Agencije Mountain Travel« je tako rekoč »praoče« trekinga v Nepalu. Pomagal ji je, da je osvojila gomiško izrazje in se seznanila s pojmi. Posredoval ji je znanje in čut za presojo in oceno vzponov. Tako je sčasoma postala strokovnjakinja za gorniške posege v Himalaji. Sedaj že 40 let spremlja tamošnje dogajanje in osebno pozna vse pomembne osebnosti s tega področja. To pove hkrati s pripombo, da jo z gorniki veže novinarska dejavnost, ne pa prijateljstvo. Tako jo tudi nesreče le zelo redko huje prizadenejo. Izjema je bila smrt ruskega alpinista Vladimirja Baškirova na Lotseju. Zanj pravi, da je bil »odličen človek, ki sem ga zares rada srečala,« in pripomni, da je sama kot taka nesentimentalno bitje brez velikih čustev. Po njenem je le tako mogoče pripraviti stvarna in do zadnje podrobnosti točna poročila. »Če se prepustim čustvom, ne morem biti dobra novinarka.«
Kritična komentatorka
Kot človek, ki ne zahaja v gore in stvari opazuje s strani, se Elizabeth Hawley prav nič ne boji analizirati dogajanje in ga komentirati: do teženj in tudi do obnašanja določenih glavnih nosilcev je kritična in jim ne verjame kar tako, ko govorijo o vzponu na vrh. V tej zvezi se ponorčuje iz »zbiranja vzponov na vseh 14 osemtisočakov«.
»To smešno, neumno "zbiranje vrhov" naj bi bilo plod "nore ideje" Reinholda Messnerja. Njega se ne da pozabiti!« vzklikne in pripoveduje o njunem prvem srečanju leta 1972, ko se je vrnil z Manasluja. Takrat je govoril še zelo slabo angleščino, njegovo obnašanje in nastop sta se v letih, ki so sledila, z vzponom na položaj enega od najbolj znanih predstavnikov tega prizorišča bistveno spremenila. Meni, da je bil Messner že od nekdaj skrajno ustvarjalen in poleg Sir Edmunda Hillaryja ena od dveh pojav, ki sta nanjo naredili največji vtis.
S Hillaryjem je imela opravka kot vodilna sodelavka ustanove »Himalayan Trust« - dobrodelne ustanove, ki ji je dal življenje ta Novozelandec in ki se ukvarja s projekti, ki zadevajo zdravstvo, vzgojo, kulturo in pogozdovanje. Z njim jo veže tudi pravo prijateljstvo. Hillary je najboljša osebnost, ki jo je kdajkoli spoznala, za delo z njim ji ni nikoli žal časa.
Ljudje so se komaj kaj spremenili
Hillary se odlikuje po tem, da sam sebi zastavlja visoke etične zahteve. Na vprašanje, če so času njegovega aktivnega delovanja v teh visokih gorah vladale kaj drugačne navade, meni Hawleyeva lakonsko, da se ljudje niso bistveno spremenili. Razprave so bile tudi tedaj podobne tistim, ki se tu in tam med velikimi odpravami ali na koncu teh razvnemajo še dandanes. Morda je pri nekaterih skupinah zares manj tovarištva - v nasprotju z razmerami v minulih časih so dandanes pritiski na gornike hujši, ti imajo za svoje početje na voljo tudi manj časa. Gospe Hawley se zdi povsem normalno, da osemtisočaki in visoke gore očarajo in vabijo mnoge ljudi. »Preskušanje sposobnosti, zbiranje doživetij, kopičenje uspehov in izkušenj je človeško. Ljudje bi kako stvar radi početi drugače, radi bi dosegli in zbrali več vtisov.«
Komercialne odprave niso preprosto nekaj slabega
Gospa Hawley komercialnih odprav preprosto ne jemlje za slabe. Vsakdo, ki bi se rad povzpel na kako goro, naj to tudi stori: pod določenimi pogoji naj bi mu bilo omogočeno sodelovati v odpravi. Komercialne odprave se ji zdijo koristne za ljudi, ki nimajo časa ali izkušenj, da bi sami organizirali odpravo. Vendar pa bi morali organizatorji po možnosti skrbneje izbirati udeležence odprave, kot se je pogosto dogajalo doslej. Poleg tega bi se morali na visoki gori odpovedati nesmiselnemu konkurenčnemu boju. Rivalstvo med dvema vodjema takih odprav - Fischerjem in Hallom - je po mnenju gospe Hawley eden od glavnih vzrokov za katastrofo na Everestu maja 1996.
Komercialne odprave morajo strankam nuditi največjo možno varnost, k čemur spadajo po njeni presoji tudi umetni kisik in višinski nosači. Predloga, ki prihaja z raznih strani, da naj ne bi priznali vzponov na osemtisočake, opravljenih z umetnim kisikom, ne razume, ima ga za povsem nepraktičnega, saj o vzponih na vrhove - z umetnim kisikom ali brez njega - poročajo organizacije, internet in zasebniki. Vpraša se tudi, kako naj bi potem vrednotili prejšnje vzpone. Hawleyeva poudarja pomen nekega drugega dejavnika: poštenja vsakega posameznega gornika. Vsak gornik bi moral po pravici povedati, če in kako je prišel na vrh. In potem preleti primere »slavnih plezalcev«, ki niso priplezali na vrh, čeprav vztrajajo pri svojih trditvah. Pri tem je neizprosna, saj še leta po dogodku išče resnico. V ta namen zasipa prizadete gornike in neštete druge vpletene osebe z vprašanji o podrobnostih, ki bi jih ji kot ženski, ki ni gornica, kar ne mogel pripisati: o času in smeri pristopa, o razgledu, taktiki in o drugih odpravah, ki so takrat oblegale goro. Konec koncev sta temelj vrednosti in enkratnosti dela gospe Hawley njeno neznansko znanje o teh gorah in njihovi zgodovini.
Razsodnica in dušna pastirica
Gospa Hawley je mnogim gornikom nekakšna žirija; svetovna javnost jemlje njene izjave zelo resno. Lahko pa bi jo imeli tudi za nekakšno mešanico razsodnice, dušne pastirice in novinarke. In kje ostaja pri vsem tem Elizabeth Hawley kot zasebnica?
Sprva ironično vzklikne: »Nimam zasebnega življenja!« Nato pa se zamisli. Poleg svojega dela (je častna konzulica Nove Zelandije in članica vodstva Potovalne agencije Tiger Mountain ima v resnici komaj še čas za kaj drugega. Prijateljev nikoli ni imela mnogo, sedaj pa doživlja tragiko, skupno ostarelim ljudem, o kateri ji je nekoč pripovedovala mati: »Prijatelji umrejo, postala boš vse bolj sama!« Sama in tudi utrujena!
Kadar Hawleyeva v enem samem dnevu opravi pogovor s štirimi odpravami in s svojo drobno pisavo izpolni kartončke, je resnično zelo utrujena. Glavo si beli tudi z vprašanjem, kdo bo nadaljeval njeno delo. Res je naučila Nepalce, da znajo pridobiti podatke od odprav, vendar pa vzponov še niso sposobni ocenjevati. Dodatno nastaja vprašanje, kako zagotoviti financiranje poročevalca.
O tem bi mogoče morali razmišljati alpinisti, ki so spoznali in se naučili ceniti Elizabeth Hawley kot vir podatkov o odpravah v Himalaji.
V tej fazi gospodična Hawley sklene svoj odkrit, večkrat dokaj drzen pogovor z besedami: »Sedaj sem povedala dovolj, zares dovolj!«
Ob slovesu nastopi občutek, ki mi prinaša zadovoljstvo ob misli, da si je Elizabeth Hawley, ki se ima za nepotrpežljivo, vzela toliko časa za pogovor.
Pripis prevajalca
V prijetno zadoščenje mi je zavest, da sem gospodično Hawley imel priložnost osebno spoznati leta 1975, ko smo šli po člane uspešne VI, JAHO, ki so se novembra vračali z Makaluja. Mislim, da bi kateri od naših »himalajcev« o srečanjih z njo lahko napisal marsikaj zanimivega. Kolikor mi je znano, jih je cenila, zaslužila bi si nekaj izvirnih vrstic našega pisca!
Pavle Šegula
Planinski vestnik 2000 - 7/8