Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

dLib.si


Arhiv objav Nova Doba

petek, 22. avgust 1930, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1097

Nova doba (1930), Podlistek (2) - Skobé: ... Fanatik seveda ima pa drugačno obzorje! Njegov duševni pogled gleda daleč preko zaplankanih mej ožje domovine.

Ve, da žive narodi, ki cenijo gore kake dežele po številu njihovih žrtev. Zato bi bil pripravljen za prospeh turizma tudi darovati svoje plemenito življenje. Take misli so mi krožile po glavi, ko sem od strani opazoval gospoda Janeza Klobaso in vlekel na ušesa njegove zgovorne besede.
Počasi smo se prizibali do Luč. Seveda, takrat še ni bilo Matjaža in njegove limuzine, da bi videli konji, kako se hitro vozi. Leno in zaspano sta vlekla Bavčeva Arabca naš originalni voz, ki nas je pa vseeno tresel in rešetal kakor Mihčev pajkelj moko. Zdajci zagledamo na cesti tri orožnike s plutastimi piklhavbami na plešastih glavah. Kocbek takoj veli vozniku, naj ustavi in povabi gospode na voz.
»Škoda,« je vzdihnil, ko so možje postave odklonili prijazno vabilo. »Rad bi vas videl na Ojstrici — radi rime, da bi lahko zapisal v spominsko knjigo:

»Šli smo skozi Škarje, s sabo imeli smo žandarje.«

V Lučah smo stopili z voza. Na pragu hotela »Radohe« se je prikazal golorok, trebušast moj lepo okroglega obraza in nam je povedal, da imajo gostijo. In res se je slišalo iz gostilniške sobe tisto živahno prerivanje — ob zvokih malo nadušljive harmonike — ki mu pravimo: ples. Vmes so peli ubrani glasovi:

»Brez uržoha resničnega,
ljubezen je razšaidana.
Naj bo, naj bo štako!«

»Mladi par si pa bom ogledal,« je rekel gospod Vesel. Čim je pa stopil na gostilniški prag, so ga pograbile nežne roke in potegnile v človeški vrtinec. Tudi mi drugi smo doživeli enako usodo. Vrteli smo se med veselimi, prijaznimi in gostoljubnimi Lučani, da je kar pokalo pod nogami. Na klopi pred hišo je sedel prileten gospod. Z obema rokama ki je podpiral debelo glavo. Mračno je strmel v tla. Možakar je bil iz Gradca, pisarniška moč gospoda inženjerja, si je bil tiste dni ravno s svojimi delavci dogradil cesto do Luč.
»Kaj tako žalostni, g. Springer?« ga prijazno nagovori Kocbek. «Pojdite z mano na gostijo.«
»O Gott behüt'«, se je začel razburjati starec. »In diese Höll'ge i nimmer.«
»Pa zakaj ne, g. Springer?«
»Denkens' ihnan. Zwoa Fotzen hob'i kriagt von aner ganz kloanen Babn. Dös is zum toll werden! Dös is zum krepieren! Und die schönen Augengläser sind a no hin!«
»Armer Teufel! Pa zakaj vam je pripeljala zaušnice?«
»Weil di Leut' koanen Gspaß versteh'n. I wollt holt an Busserl gebn, bin ober der dreckigen Babn wahrscheinlich zu olt und zu schiech gwest. Dös is zum krepieren! I hob e gwust, dös obere Sanntal wird mein Ruin sein!«
»Kar pozabite,« ga je tolažil Kocbek.
»Juha se nikdar tako vroča ne je, kakor se je bila skuhala!«
Prijazno ga je prijel pod pazduho in ga skoraj s silo vlekel v hišo.
»I hob schon gsogt, in die Höll' ge i' nimmer!«
Pa je le šel. Ko sem pozneje priplesal z zalo planinsko hčerko božjo do mize v kotu, sem zaslišal krahajoči njegov glas:
»Pa sakaj tako hud in Sieht, lepa Micka. Jes tebi nič rada mela!«

III.

Da bi se pošteno spočili in pripravili za napore prihodnjega dne, smo v mahu poiskali prenočišče drugje, kjer ni bilo harmonike in gostije. Toda tudi tu nismo našli pravega miru božjega. Iz najlepšega sna nas vzbudi nežna podoknica:
»Počakaj, Lovre, da godlja zavre, jo boš jedel štako, da boš gledal grdo!«
Te godlje ni hotelo zmanjkati. Celo večnost so jo kuhali pod oknom. Razdražen kakor lev vstanem in stopim k oknu. V tem trenutku pa zagledam pod sabo v prvem nadstropju roko, ki je držala lepo okroglo porcelanasto posodo. Ta roka je visela v pozi znanih slik svetega Florijana, kako gasi goreče poslopje. Tedaj je pa utihnila pesem, da se je čez kaki dve uri Ie še krepkeje oglasila. Pa ne za dolgo! Zakaj že pri prvih taktih je pri slehernemu oknu stal improviziran gasilec z belo posodo, pripravljen, da pogasi ogenj spodaj stoječih, od alkohola razgretih glav.
Ko smo pri zajtrku omenili naše čudno nočno doživetje rdečelični natakarici, je smehljaje povedala, da so takih podoknic že navajeni, odkar imajo v hiši komija Lovreta, ki ga hodijo sovražniki dražit ...
Sonce se je že dolgo smehljalo med raztrganimi oblaki, ko smo jo ubrali iz prijazne vasi proti prvemu planinskemu kmetu.
Kar zavpije gospodična Monika: »Jezus, modras!«
Kakor iskre v kovačnici smo odskočili.
»Kje je?«
»Tam.«
In res zagledamo v razdalji kakih pet korakov pepelnato siv svitek z dvignjeno glavo.

(Dalje)

Skobé
Nova doba, 22. avgust 1930

eXTReMe Tracker