Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

dLib.si


Arhiv objav Nova Doba

ponedeljek, 18. avgust 1930, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1273

Nova doba (1930), Podlistek (1) - Skobé: »Francelj ali se še spominjaš, kako sem prvič s teboj lezel na Ojstrico?«

Prijazen, mogoče poslednji smehljaj, mu je zaigral pri tem vprašanju na bledih, izsušenih ustnicah, v globoko vdrtih očeh je zagorel plamenček novega ognja.
»O dobro«, mi je veselo pokimal. In s tresočim se glasom je zašepetal: »To moraš o priliki popisati.«

I.

»Prihodnji teden pojdemo na Ojstrico«, je dejal nekega lepega dne o velikih počitnicah, ko sva se srečala na cesti. »Ne bo škodilo tvojim dolgim kostem, če jih malo pretegneš.«
»Kdo pa še pojde?« sem vprašal.
»Velika družba. Najmanj 15 glav.«
»Zelnatih, če jih neseš v košu. Pri naši splošni telesni lenobi niti deseterice ne spraviš v hribe.«
»Kaj staviš, da nas pojde deset?« »Pet buteljk v tvoji koči pod Ojstrico.«
»Velja.« In segla sva si v roke.

II.

Navzlic vsem naporom zgovornega opisovanja naravnih lepot njegovega, kraljestva in namigovanja na neprecenljive zdravilne posledice takih potovanj se nas je zbralo v glavnem drevoredu določenega dne le osem, ki smo bili pripravljeni zaupati svoje kosti priznanemu planinskemu vodstvu našega prijatelja. In še do tega števila je več nego Kocbekova živa beseda pripomogla novica, da se ekspedicije udeleži tudi vesela, živahna gospodična. Da ne bo kake nepotrebne zamere, češ, da vlačim njeno lepo ime v javnost, jo čedno prekrstimo v Moniko. Mislim, da ni bilo dosti otrok krščenih na spomin te vrle svetnice. In če so bili, gotovo si niso iskali pozneje kruha kje v bližini, da bi mogli sedaj reči: »Name cika.« Po žalostnih izkušnjah, ki jih imamo v tem pogledu slavni pisatelji, ni napak, da se že vnaprej zavarujemo. Nekoč me je hotel neki gospod po vsej sili suniti na oni svet, ker se mu je »Krtačarjev komij« zdel v nekem mojem spisu na las podoben njegovi užaljeni osebi. Nekega čislanega celjskega odvetnika so pa hoteli njegovi prijatelji po objavi nekega mojega strašno neumnega podlistka naščuvati, da bi z juridično vestnostjo in silo zlomil moje hudobno pisateljsko pero. Na srečo je bil mož »bolj pameten« kakor njegovi svetovalci in moja humoreska ...
Torej ta gospodična je bila tisti imenitni magnet, ki je potegnil k sebi kar štiri gospode na lojtrski voz, ko je stal za odhod pripravljen sredi ceste »uglajene«.
Že sem z veseljem ugotovil, da sem stavo dobil, ko jo tisti trenutek primahata sem od »zlate zvezde« dva nesrečna — ne Italijana, pač pa Celjana. Radi prej omenjene previdnosti brž popravimo njune dokumente in papirje. Mlajšemu in dokaj večji premikajoči se kepi mesa recimo Janez Klobasa, drugemu pa Arnošt Vesel. Da bi jih Kurent! Kakor muhi v kristalno čašo šumečega šampanjca sta padla sedaj v to družbo.
In takoj sem vedel: Naročeno blago. In res mi je vodja ekspedicije hudobno mežikal, ko sva, si sedela nasproti.
»Si že izgubil«, se je režal.
»Še nisem«, sem ugovarjal. »Kadar nas boš preštel vrh Ojstrice, takrat govori.«
Še je tlel ogorek upanja v srcu. Z zadovoljstvom sem ošinil lakaste čeveljčke naše primadone. Potem sem pa tudi računal in špekuliral na prijaznost rejenega gospoda, na njegovo fanatično oboževanje naših Alp. Vsi vemo, kakih strašnih žrtev je zmožen in sposoben fanatik. Prav nič bi se ne čudil, če bi se tista živa skala zamajala kje pod vrhom kraljice naših gor in se zavalila na korist reklame Savinjskih orjakov — in s tem tudi moje denarnice — v strašni prepad. Vsi evropski listi bi pisali in »Tedenski ilustrovani list« bi prinesel sliko iz naše Švice.
Koliko je to vredno! Ljudje radi berejo in gledajo take stvari. Vsak si misli: hvala Bogu, da nisem jaz tista revna žrtev gorskega sveta. Sedaj bom pa še bolj poredko zahajal v hribe.« Tako pravi naš človek in je hvaležen časopisju, da ga opozarja na vse take nevarnosti.

(Dalje)

Skobé
Nova doba 18. avgust 1930

eXTReMe Tracker