RadioDur – Dušan Škodič. 15. oddaja: Končno je natreslo nekaj bele opojnosti
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 15.
Končno je tudi po gorah natreslo nekaj bele opojnosti. Ne govorimo o kakšnih posebnih količinah. V visokogorju Julijskih Alp je denimo zapadlo do meter in pol snega. Ta je ponekod pristal na pomrznjeni podlagi, zato je nevarnost plazenja še vedno visoka. Snega so se najbolj razveselili ljubitelji smučanja, jaz pa imam danes v mislih seveda tisto garaško različico, ki ji rečemo turna smuka. S smučanjem po urejenih progah, sta si ti dve dejavnosti karakterno povsem različni in se ju ne splača medsebojno primerjati. A tokrat bom naredil izjemo in potegnil vzporednico med navadno in turno smuko, obema pa bom dal isto lokacijo, to je vsem dobro znani Vogel, nad bohinjskim jezerom. Če se odločimo za klasično varianto, pomeni, da bomo na spodnji postaji kabinske žičnice kupili vozovnico, se v nekaj minutah prepeljali na vrh in po tem uživali v lagodnih spustih, ki so tudi edini smisel tega početja.
Druga možnost, ki nam jo ponuja zima, je turna smuka. To pomeni, da se bomo odrekli pomoči naprav, ki nas bi dvignile do izhodišča za spust. Glavna značilnost turne smuke je, da se ne da nič prigoljufati. Kolikor višinskih metrov nam bo uspelo nabrati od izhodišča do cilja, iz katerega se bomo spustili nazaj v dolino, toliko in nič več, jih bomo tudi presmučali. In še to le ob ugodnih pogojih, če bo cela pot zasnežena tako kot je treba. Vzpenjanje s smučmi na nogah ni mačji kašelj, vsi prototipi smuči z lastnim pogonom, ki so jih do sedaj preizkušali v našem eksperimentalnem centru na Blokah, pa so bili žal zaradi močnega žičničarskega lobija uničeni že v zgodnji razvojni fazi. Vidimo torej, da je to nekaj popolnoma drugega, kot le vstopiti v udobno kabino in v nekaj minutah opraviti s tisoč metri višinske razlike. Kot prvo, potrebno je sploh vedeti, kako iz doline priti na Vogel. Če nismo vešči, se lahko že tu zelo zatakne, med tem, ko pri vožnji s kabinsko žičnico, do sedaj še nikomur ni uspelo pri katerem od nosilnih stebrov zaviti v napačno smer.
Na sam vzpon s smučmi na nogah, se torej ne moremo podati kar tako. Ne samo, da moramo vedeti, kje in kako, s seboj je potrebno nesti tudi kup opreme, ki nikoli ne ovira klasičnega smučarja, ki se je med tem našim tuhtanjem, že dvakrat zapeljal po progi in sedaj morda na sončku pred brunarico pije čaj. Turne smuči se od navadnih zelo razlikujejo, predvsem v dodatkih, s katerimi jih prepričamo v sicer nemogoče. Običajno od njih pričakujemo le drsenje navzdol, tokrat pa moramo nanje nalepiti tako imenovane »pse«, ki preprečujejo zdrs nazaj. Opreme je preveč, da bi jo vso naštel, kdor se s tem ukvarja, ve, da je prilagojeno tudi okovje, ki se posebej nastavi za vzpon ali spust. Psom na pomoč pri ledeni skorji priskočijo še srenači, ki imajo podobno funkcijo kot dereze za na čevlje. Vsa umetnost, kako pravilno uporabljati vse potrebno, se seveda ne pridobi kar sama od sebe ali s pomočjo napotkov v radijski oddaji. To še posebno velja za pridobitev in uporabo znanj, ki so povezane z varnostjo, prepoznavanjem objektivnih nevarnosti in obnašanjem v dani situaciji.
Še najbolj pametno je, če se človek brez potrebnih izkušenj, pridruži kakšnemu tečaju ali se udeleži na primer tedna turne smuke, kot ga organizira vodniški servis Izidor, pri Mladinski komisiji PZS. Zaradi prvotno slabih razmer in naknadnega sneženja, so letos uvedli nadomestni termin za zadnji teden v februarju. Teden turne smuke poteka na Planini na Kraju, to je blizu vsem znane Komne, oziroma v neposredni bližini koče pod Bogatinom. Teden, ki razen organiziranih turnih smukov, vsebuje še spoznavanje osnov zimske alpinistike, nočno smučanje ob polni luni, vesele družabne večere in sedem dni popolne oskrbe v prijetni koči, je vsekakor vreden zmernih stroškov za táko nepozabno doživetje. Le izkoristite priložnost, če vas mika in če je še kaj prostih mest. Ne bo vam žal. Pa še ena ugodnost je, ki loči turno smuko od poletnega gorništva. Zaradi krajšega dneva in ker čez dan ne bo vroče, vas nihče od organizatorjev ne bo silil k vstajanju ob štirih zjutraj.
Na grobo sem torej razložil razliko med klasično in turno smuko. Kot zanimivost pa naj omenim še smučarsko mutacijo, ki se je nekoč razvila zaradi specifičnih pogojev na Gorenjskem. Gre namreč za kombinacijo turne in brezplačne smučarije na urejenih progah. Nekoč je mladina ugotovila, da se dá oboje brez težav združiti. To pa zato, ker ko si spodaj na postaji kupil vozovnico in vstopil v kabino, si po izstopu lahko prosto smučal na vseh napravah. Tako je postalo moderno priti v Bohinj, se preko Komne ali kje drugje s turno opremo povzpeti na Vogel, tam odsmučati nekaj prijetnih spustov, popoldne pa se spustiti v dolino skozi Žagarjev graben. Na žalost je bilo število smučarjev s turno opremo že kmalu tako veliko, da to početje ni moglo ostati skrito vsem očem. Ostalo je le še v prijetnem obujanju spominov, ki pa je na srečo še vedno zastonj, in to ne samo na Gorenjskem.
Za konec oddaje že dolgo nisem povedal nobene anekdote, za danes pa bom izkoristil eno iz spominskega arhiva, seveda povezano s tednom turne smuke, ki sem jo z veselo družbo preživel na že omenjeni Planini na Kraju. Četrtega dne smo se v lepem in mrzlem vremenu odpravili proti Prehodavcem, kjer smo prenočili v zimski sobi. Prehranjevanje je v takem primeru nekaj drugega, kakor če smo v zakurjeni in opremljeni koči. Ker ni tekoče vode, si je nad plinskim kuhalnikom potrebno iz snega nataliti potrebno količino vode, kar je precej zamudno opravilo. Šele po tem pride na vrsto kuhanje hrane, ki jo od celodnevne hoje lačni udeleženci po navadi prav nesramno hitro pojedo. Kdo ve, če bi si v običajnih razmerah zapomnil, kaj je bilo tistega večera na jedilniku? Inštruktor je skuhal veliko količino špagetov, ki jih je polil s paradižnikovo omako, v katero je stresel pločevinko narezanih šampinjonov. Verjetno se nam je zaradi lakote zdelo, da je znani Jamie Oliver zanj le mali kuharski vajenček. Ostal pa je kup umazane posode in krožnikov, ki jih je bilo seveda potrebno odnesti s seboj. Pomivanje mastne posode s snegom, je zgolj slaba zamisel. Inštruktor je zato vso preostalo vročo vodo razdelil na pol, vlil v največjo posodo, dodal detergent in pomival ter splakoval od najmanjše proti zadnji, kjer se je zbrala vsa tako pridobljena količina pomij. Zunaj je bila že zdavnaj tema, odprl je malo okence zimske sobe in pljusknil vsebino v ledeno noč. Ali je bilo to zaradi dodanega detergenta do narave primerno ali ne, je vprašanje, ki si ga tedaj nismo dolgo zastavljali. Že zelo kmalu so se odprla vrata in pred nami je stala udeleženka, ki je minuto ali dve pred tem skočila ven, na nujni opravek. Ostanki špagetov so se ji svetili kot lasni vložki, pa kaj bi govoril. Ona je jokala zares, mi pa od smeha, ko sta se kregala, ali je prav, če gredo pomije ven skozi okno, oziroma, če je primerno, da se one druge opravke počne pod oknom. Dogajanje imam še danes pred očmi, kot na filmu.