Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prejeli smo

 



Seznam poti v oskrbi (MO) PD Grmada (PrtScr - 05.11.12)


Urejena planinska pot?

G-L (22.10.12): Novi markirani poti na Veliki vrh  


14.08.2011

ruševec: Včeraj bil na Velikem vrhu iz planine Podvežak prek sedla Prag. Ker v vseh planinskih vodnikih, vseh kartah in celo tukaj na hribi.net piše, da je to neoznačena steza, me je presenetilo. Na mestu, kjer naj bi bil odcep iz poti Prag-Planina Ravne proti vrhu zelo lepo označeno razpotje. Vsa pot do Velikega vrha pa na novo markirana! Pri tem se mi pojavi vprašanje, ali je sploh dovoljeno na novo označevati planinske poti? ...


GK Savinjske doline-Luče/G-L: Lepote Dleskovške planote - Veže

Pohod na Križevnik 1910 m in posvetitev dveh Aljaževih stolpičev na planini Ravne

G-L: Savinjske planine - 1904
Fran Kocbek - Vodnik po gorah in dolinah v Savinskih planinah
Savinske planine - Fran Kocbek (PDF)

torek, 6. november 2012, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2977

PD Grmada - Franc Šinko: Obnovljene stare Kocbekove poti v okolici Dleskovške planote
Na tem mestu odgovarjam vsem tistim posameznikom, ki po raznih portalih in drugih sredstvih obveščanja ...

... kritizirajo ali hvalijo obnavljanje planinskih poti v okolici Velikega vrha in Dleskovške planote. Vse poti čez Dleskovško planoto in mimo stare Lučke koče je obnavljalo Planinsko društvo Grmada iz Celja. In to ne kar tako, ampak s soglasjem Komisije za pota pri PZS, soglasjem Odbora za pota pri Savinjskem MDO in ne nazadnje s soglasjem planinskih društev, ki so v preteklosti upravljali s temi potmi. To so PD Luče in PD Celje Matica. Na skupnem sestanku omenjenih društev in v prisotnosti predstavnikov PZS in MDO so vse te poti bile dane v upravljanje PD Grmada Celje.

Takoj pa moram dati pojasnilo vsem tistim, ki se sklicujejo na to, da so to brezpotja. To niso brezpotja ampak planinske in pastirske poti, ko so v preteklosti že bile markirane in skozi čas, glede na interese posameznih društev, nekatere res tudi opuščene. V rajnki Avstroogrski in stari Jugoslaviji, ko so še kot planinske postojanke obratovale Kocbekova koča na Molički planini in stara Lučka koča so te poti veljale za bolj slovenske poti, poti proti Korošici pa za bolj nemške poti. Zato smo bili markacisti na Planini Ravne od pastirjev in domačinov sprejeti z besedami "hvala bogu, končno bodo obnovljene stare Kocbekove poti". Dokaz za takšno ljubezen za ohranitev teh poti so tudi ohranjene vse stare več deset let stare smerne table, ki so jih pastirji vseskozi ohranjali na razpotjih. Še več, domačini so zainteresirani, da bi se obnovila tudi pot do Križevnika, pot čez Poljske device in pot iz Luč do stare Lučke koče. Pri tem so celo pripravljeni pomagati. Toda za ta del društvo zaenkrat nima dogovora. Torej tisti, ki govorijo o brezpotjih naj preučijo malce starejše zapise in karte in bodo kmalu ugotovili, da so to celo ene od najstarejših slovenskih planinskih poti. In da je bila Kocbekova koča na Molički planini druga uradno odprta slovenska planinska koča v takratni Avstroogrski, vzpon iz Moličke planine preko Praga na Veliki vrh po markirani poti pa eden od prvih klasičnih vzponov v Grintovcih.

Markacisti PD Grmada so za obnovo vseh teh poti porabili več sto ur prostovoljnega dela. Največ dela nam je dalo sekanje ruševja, saj so poti bile skoraj popolnoma zaraščene. Ko smo uredili dve glavni poti Planina Ravne – Dolga trata – Vrtače – Inkret ter pot Planina Ravne – stara Lučka koča – Zelene trate – Prag – Molička planina smo naleteli na dve močno shojeni poti proti Velikemu vrhu in na jezne planince, ki so se zaradi že skoraj nevidnih markacij stalno izgubljali ter tako lomastili po ruševju celega Velikega vrha. To izgubljanje planincev na pobočjih Velikega vrha sta nam potrdila tudi oba oskrbnika pastirskih stanov, s Planine Ravne in Moličke planine. Po tehtnem premisleku in s privoljenjem načelnika Komisije za pota pri PZS smo obnovili tudi obe poti proti Velikemu vrhu. Med markiranjem proti vrhu smo naleteli na več starih markacij, tako da tudi trditev, da je to bilo brezpotje ne vzdrži. Na vrhu smo našli tudi skrinjico z vpisno knjigo itd.. Kdo jo je postavil in zakaj, tudi nam ni bilo jasno, če je pot veljala za brezpotje. No, pa so se hitro izdali ti sebičneži, ki si določene dele slovenskih gora lastijo pot pretvezo brezpotja in ohranjanja narave. Sami pa veselo zahajajo tja. Sedaj pa po raznih portalih moralizirajo, kako smo z markiranjem napravili nepopravljivo škodo planinski naravi. Verjetno mi bodo pritrdili vsi pravi varuhi gorske narave, da boljše zaščite gorske narave kot je urejena planinska pot ni. Po brezpotjih pa planinci tavajo po celotni gori in iščejo prehode proti vrhu in sestopajo po nevarnih odsekih ne vedoč ali se bo sestop končal na planinski poti ali pa na kašnem neprehodnem previsu. Zagovarjamo stališče, da ko neka gora postane zanimiva za večje število pohodnikov je manj škode, če je pot markirana in urejena kot pa da vsak hodi po tako imenovanih brezpotjih in s tem še bolj uničuje planinsko naravo.

Kar se tiče navajanja členov Zakona o planinskih poteh o ne odpiranju novih planinskih poti na nekaterih portalih, pa samo toliko. Sem eden od tistih, ki smo bili pobudniki za ta zakon, ga dolga leta pripravljali in ga tudi pripeljali do njegove veljavnosti. Zato dobro vem, kaj je njegov namen in cilj. Navajanje posameznih členov iz njega pa je zavajanje, kot si ga večkrat privoščijo nekateri politiki.

Z upanjem, da se bo opuščalo čim manj planinskih poti, oziroma obnovilo čim več planinskih poti, ki so jih z veliko več muke kot danes naredili naši dedi in pradedi, pozivam vse tiste tisoče in sto tisoče planincev ter pohodnikov, ki ne odobravate elitizma posameznikov, da si lastijo posamezne gore, oglasite se, povejmo jim odkrito in odločno po vseh sredstvih obveščanja, da so gore toliko naše kot njihove

Hvala markacistom širom po Sloveniji, ki prostovoljno največkrat na lastne stroške urejate in vzdržujete planinske poti po naših hribih in gorah, da nas lahko potem sprehajalci ter občudovalci narave kritizirajo ali hvalijo.

Franc Šinko,
markacist in vodnik
predsednik PD Grmada Celje

Komentiraj (5):

Andrej Lavrenčič, sreda, 7. november 2012, ob 12:24

O zapisanem bi se dalo razpravljat. Seveda ima g. Franc z določenega stališča prav, kot tudi nima prav. Takšnih neoznačenih poti naj bi se lotevali samo tisti, ki so jim dorasli. In ki gredo uživat v neokrnjeno naravo, kjer ni in ne bo množičnega navala planinskih množic. Ali tisti trije, ki se izgubljajo naredijo res več škode v naravi kot tisoči, ki po označenih poteh hodijo proti svojemu cilju?
Andrej

Risto Sovčev, sreda, 5. december 2012, ob 16:24

Iz celotnega teksta z dne 6. 11. 2012 je razbrati, da g. Šinko markacist, vodnik in predsednik PD Grmada ne bo trpel nobene kritike. Ravno zato moram pojasniti, da so bile vse omenjene poti markirane; razen tiste na Veliki Vrh z vzhodne strani. Za čas mojega pomnjenja – ok. 43 let.
Pravi »biser« v pisanju g. Šinka je delitev na bolj »slovenske in bolj » nemške« poti. Hvala bogu, da smo izvedeli tudi to.
Posebej poudarjam, da je bila pot s planine Ravne na Dolgo trato vedno dobro prehodna-očiščena ruševja (burja). Tudi pozimi burje ni bilo nikoli ovira. Pot s sedelca ni bila brezpotje, ampak uhojena nemarkirana pot - tudi možici so bili postavljeni. Med dvema sprehodoma v letu 2011 se je zgodilo markiranje in uporabljeno je bilo veliko barve. Bi se upal trditi, da preveč.
Ali je pot veljala za brezpotje (nelogično) ni tako pomembno; skrinjica; ki so jo našli (ali jo je kdo izgubil) je na vrhu že dolgo let, kar nekaj let tudi »mali Aljaž«. To ni nikakršno odkritje; če ne hodiš gor samo takrat, ko markiraš.
Je pa odkritje, da smo tisti, ki smo hodili že prej tod okoli sebičneži, in da si lastimo določene dele slovenskih gora. Pisanje o elitizmu je dno »razmišljanja« g. Šinka, markacista, vodnika in predsednika PD Grmada.

No, to je sedaj gospod preprečil!
Dne 4. 11. 2011 sem na koncu poti, ko sem se dodobra nagledal teh čudovitih markacij svojemu sosprehajalcu in občudovalcu narave izdahnil: »Naredite mi to deželo zopet markacistično«.

Podčrtajmo: »da gore so toliko vaše kot naše, vendar je naravi potrebno pustiti do izraza in ne pomalati več kot je nujno potrebno. Bi lahko gospod ugotovil ali so tisti, ki si po njegovem lastijo določene dele slovenskih gora mogoče že tajkuni?
Nas so še učili :»Pojdi s poti in videl boš nekaj novega!« To pisanje pravi: »Ovca pojdi po poti, ki sem ti jo jaz namalal!«
Po Velikem vrhu se pasejo ovce. Kakšno brezpotje neki! Če bi bil ta vrh nekje v ravnici potem bi bil to res velik vrh. Po njem bi se pasli gosaki, petelini, pavi; skratka živali, ki se rade napihujejo – prav po elitistično, še posebej pav.
Tako pa je «sebično brezpotništvo« (po Šinku) oblika zahajanja v naravo, ki jo najmanj obremeni saj se odvija po načelu: prišel, videl, odšel.
Pisanje markacista, vodnika in predsednika PD Grmada štejem za planinski ideji sovražen govor, ki se očitno širi iz politike; tudi tja kjer ne bi pričakovali. Seveda zavit v celofan dobrih namenov, da se ljudje ne bi izgubljali.

Hvala za takšno »vodništvo«!
In zapadel je beli sneg in prekril ….
Risto Sovčev st.

Igor Pavlič, četrtek, 6. december 2012, ob 17:25

Ti prepiri me spominjajo na gobarje in zeliščarje ter podobne! Bodimo pošteni, ljudje markirajo poti iz posebnih nagibov, ker jih veseli, da bi po njih hodili tudi takšni, ki po nemarkiranih niso sposobni! Tega sicer nikoli nisem dobro razumel, ampak tako je! Kar se vzdrževanja tiče, je pa drugače. Poti vzdržujejo tudi lovci in še kdo, ampak zase, kot to počnejo tudi gozdarji s svojimi cestami in kolovozi, le d ane markirajo seveda! O tem se sploh ne splača prepirati, dokler vs eostaja v okviru razuma!Spomnimo se, kako so perd desetletji Šmarno goro takorekoč vso premarkirali, menda ja ne zato, ker kdo ne bi znal priti na vrh, tam namreč v vsakem primeru, če se vzpenjaš, prej ali slej dosežeš enega od obeh vrhov, dovolj bi bili le kažipoti! Pri nas je itak preveč markacij, bistvo je, da se označi križišča in mesta, kjer se lahko tudi razsoden človek znajde pred problemom, kje nadaljevati. Zakaj je pa na edini poti v gozdu pri nas markacija na vsakih nekaj deset metrov, pa jaz ne vem! Menda ne markirajo gasilci!? Ampak zakaj se ne bi sprli tudi pri markacijah, ne bi bilo v skladu s slovenskim narodnim značajem! Kamorkoli se ozreš, sta vedno dva tabora, ne več ne manj! Če bi jih bilo deset ali več, bi bilo vse lažje! Živali markirajo ravno iz nasprotnih motivov kot naši markacisti, sporočajo namreč, da po nihovih poteh nisi zaželjen obiskovalec!

Filip Vidmar, petek, 7. december 2012, ob 07:47

V mojih časih osnovne šole so nas učili, da se stavek praviloma zaključi s piko.

Igor Pavlič, petek, 7. december 2012, ob 08:36

Nam je pa tršica rekla, da lahko postavimo tudi klicaj ali vprašaj recimo.

eXTReMe Tracker