Boris Štupar 09.11.2012 06:29 3064 0

Hudičev greben

Rado Kočevar - Iz dnevnika (1950—2012): Prečenje - Arete du Diable (Mont Blanc du Tacul, 4248 m) je bil do takrat (1954) eden najtežjih plezalnih vzponov, ki so jih opravili naši alpinisti v Zahodnih Alpah.

Sodi med težje plezalne ture v klasični dobi alpinizma v Zahodnih Alpah. Največji problem predstavljajo granitni stolpi v osrednjem delu, ki jih je bilo treba preplezati.
Igle imajo svoja imena in vse se dvigajo v višini nad 4000 m. Prvič so greben poskusili preplezati že leta 1902. Prišli so do prvega stolpa (sedlo Col du Diable 3951 m) z vzhodne strani in obrnili. Takrat je vzkliknil vodnik Mussillon: »Aiguilles du Diable (hudičeve igle) so res od hudiča«. Od tedaj naprej nosijo greben in stolpi to ime. Sledili so večletni poskusi. Šele leta 1926 je vodnik Armand Charlet preplezal najtežjo iglo, Mediane. Dve leti kasneje pa je bil preplezan celoten greben od Col du Diable do vrha Mont Blanc du Tacula. Do leta 1947 so ta vzpon ponovili šestnajstkrat. Ostala pa je do danes med privlačnimi klasičnimi pristopi (nekatera mesta v iglah so še kar v 5. težavnostni stopnji, tudi spusti po vrvi so posebnost).

Igle z Mont Blanc-a, (zahodna stran puščica), in iz vzhodne strani. (Foto: splet)

V tujih revijah je vzpon po grebenu velikokrat opisan. Za vzpon sem se res pripravljal dalj časa. Zasledil sem tudi zapis že omenjenega švicarskega himalajca ing. Andrea Rocha. Takole pravi o hudičevem grebenu: »… to je eden najveličastnejših pristopov v Alpah, še posebej pa edinstven zaradi svojih igel«. Plezanje je zelo izpostavljeno, najtežja pa je Mediane, po lepo vidnih ploščah je trebe skoraj do vrha. Tu je problem prtljaga.

Alpinistično odpravo v Zahodne Alpe je tudi takrat organizirala PZS. Vodil jo je dr. Miha Potočnik. Potovali smo še z vlakom, taborili pa na občinskem travniku za mestnim pokopališčem. Oprema je bila še vedno skromna. Doma smo pripravili tudi hrano in jo poslali z vlakom naprej. Te hrane nismo dobili, zaradi carinskih komplikacij.

V lepem vremenu sva s Cicom prespala, podobno kot tri leta prej, v bivaku na sedlu Col de la Fourche. Gneče tokrat k sreči ni bilo. Pred nama so bili trije Francozi. Dohitela sva jih na sedlu. Prvo iglo Chaubert sva preplezala dokaj hitro, čeprav je bila od začetka videti gladka in navpična. Na drugi strani sva se po vrvi spustila in v zasneženi kotanji pristala do pasu v pršiču. Kakšna temperaturna razlika v senci! In potem ... gor in dol!

Igla Chaubert in Cic

Po dvanajstih urah plezanja sva prišla do koče Lavoratoire. Utrujena sva legla na pograd in liter (kuhanega), ki nama ga je pripravil oskrbnik, nisva utegnila popiti. Tudi v kočo sva prišla s klini in karabinci za pasom (navezana sva hodila zaradi ledeniških razpok).
Naslednji dan se nama ni mudilo. Šele ob enajstih sva se poslovila od prijaznega oskrbnika. Vračala sva se preko ledenika Geant in Mere de Glace v dolino.

Plezala: Cirili Debeljak - Cic in Rado Kočevar, 2. avgusta 1954

Rado Kočevar

Smer vzponov in spustov čez Hudičeve igle.