Delo, Šport: ... V Verdonu dobri dosežki nekaterih mladih plezalcev

S smermi ocenjenimi z 8a in 8+ so se iz Francije vrnili Uroš Grilc, Borut Rus in Dorian Šuc, Nova - Rehbergerjeva smer v Beli
KRANJ - Prvo polovico tega meseca so nekateri naši plezalci izkoristili za obisk Verdona v Južni Franciji. Uroš Grilc, Borut Rus in Dorian Šuc so se od tam vrnili z rezultati (niso pa njihovi edini), ki dokazujejo, da imamo pri nas nekaj mladih plezalcev, od katerih lahko v prihodnosti pričakujemo še odlične dosežke.
Ustavimo se najprej pri Borutu Rusu (AO Škofja Loka), ki je pri svojih 16 - letih splezal smeri takšnih težavnosti (na področju športnega plezanja), kar pri teh letih doslej pri nas še ni nihče. V Verdonu je splezal smer Voila les Caque Deplage z oceno 7c+, potem je sledila Sale temps pour les caves, ki ima oceno 8a (treba je dodati, da se v nekaterih revijah oziroma vodnikih pojavlja tudi 7c+), za konec pa še ena smer z oceno 8a. Imenuje se Supplement Cornichon.
Prav tako sta obe slednji desetki preplezala tudi 21-letna Uroš Grilc (AO Črnuče) in Dorian Šuc (AO Kranj). In še več. Ponovila sta tudi smer Claudia, ki nosi oceno 8a+ (X-) in je dolga 50 metrov! Šuc pa je vsem trem desetkam dodal še vzpon v smeri Sceance tenante, prav tako z oceno 8a. Opravili so tudi nekaj solidnih vzponov na pogled. Grilc je v Verdonu splezal dve smeri z oceno 7a in eno 7a+, v Buouxu, kamor je odšel po Verdonu, pa še tri 7a. Rus in Šuc sta skupaj ponovila nekaj daljših smeri. V Demonu, ki ima 6 raztežajev, sta najtežja dva raztežaja ocenjena s 7a in 7a+. Najtežjega sta z rdečo piko, vse ostalo pa na pogled. Ponovila sta tudi Les freres caramels mous (4 raztežaji, eden 7a+, eden 7a), Šuc jo je splezal na pogled. Poleg tega pa je na isti način preplezal še eno smer z oceno 7a+.
Z njimi je bila v teh stenah tudi Betka Galičič (AO Škofja Loka). Splezala je Chemindu nuage blanc (7a oziroma VIII) in smer Flagrant delice, ki ima oceno 6c+ (VII+/VIII-).
Poleg teh si oglejmo še nekaj vzponov iz Finkensteina. Grilc je tam ponovil Ananga kango (IX-) in Mullkubel (IX-), smer Aufnamsprufung (VIII-) pa je zlezel na pogled. V istih stenah je Šuc ponovil Pipi Langstrumpf (IX+, v novem vodniku menda IX) in Balet mechanique (IX+, v novem vodniku IX/IX+).
V Bohinjski Beli pa je ponovil vse štiri Rehbergerjeve, in sicer Maškerada, Ples v maskah in Zdravljico (vse z oceno 7b) ter Nazaj k naravi (7c). Maškerado in Ples v maskah je ponovil tudi Andrej Jaklič (AO Kranj), ki je poleg teh dveh v Bodeščah pri Radovljici opravil dober vzpon na pogled. Splezal je smer Trije zeleni vragci z oceno VIII/VIII+.
Ko smo že pri Bohinjski Beli, seveda ne moremo mimo nove smeri, ki zdaj predstavlja pravzaprav najtežjo smer v gorenjskih plezališčih. Poteka prek gladke plošče, desno od sedaj obstoječih smeri. Prvi jo je uspešno splezal v prvem poskusu Srečo Rehberger (AO Kranj). Imenuje se Lojtrca domačih (nekaj čez 12 m, najtežje pri drugem svedrovcu) in ima oceno 8a (IX+/X-). Iz Dolžanove soteske sta tokrat le dve novici. Andrej Kokal (AAO) je ponovil Bogove (IX-), Matej Grilc (AO Črnuče) pa Tri srca (VIII+). Kokalj je poleg Bogov splezal še Solidarnost (VIII) v Beli nad Vipavo ter Za gajbo pira (VIII) v Bodeščah pri Radovljici.

TOMO ČESEN

Četrta letošnja tekma bo v Idriji
Četrto letošnje tekmovanje v športnem plezanju, ki bo štelo tudi za jugoslovanski pokal, bodo 2. in 3. septembra organizirali člani AO Idrija. Tekmovanje bo v Strugu (približno 6 km iz Idrije proti Idrijski Beli). Iz ljubljanske smeri je kakšna 2 km pred Idrijo odcep za Belo. Po približno 4 km dosežete Strug, strme stene na desni strani. Tudi za to tekmovanje bodo veljali kvalitativni pogoji, in sicer: za ženske ena smer VIII- in za moške ena smer IX-. Rok prijav je 26. avgusta, poslati pa jih je potrebno na naslov: Boris Sedej, Srebrničeva 47, 65280 Idrija (tel. 065 71-908 ali 065 76-020 int. 96, kjer je mogoče dobiti tudi vse potrebne informacije). Skupaj s prijavo (vsebovati mora osnovne podatke tekmovalca ter nekaj najboljših vzponov v skladu z razpisanimi pogoji) je treba priložiti tudi potrdilo o plačani štartnini, ki znaša 120.000 din na osebo. Plačate pa jih na žiro račun PD Idrija, Alpinistični odsek, št. 52020-678-80422. Organizatorji še obveščajo, da je prenočevanje predvideno v lastnih šotorih v campu v Idrijski Beli.

TOMO ČESEN

Dobri ženski vzponi
Ženska naveza Marjeta Lešnik in Mira Zorič (obe AO Impol) sta opravili tri dobre vzpone v visokih stenah. Najprej sta 20. julija v Rottewandu v Avstriji ponovili Smer lepih mož (300 m, VI-, V+), dva dni kasneje sta v Triglavu splezali Helbo in do roba stene izstopili po Skalaški smeri z Ladjo, 6. avgusta pa sta v severni steni Travnika ponovili Varianto Aschenbrennerja.

Prva ponovitev K2 special
Za smer, ki sta jo lanskega septembra splezala Kozjek in Svetičič, poznavalci severne stene Malega Koritniškega Mangrta menijo, da je ena najzahtevnejših v njej. Filip Bence (AO Tržič) in Peter Podgornik (AO Nova Gorica) sta 5. t.m. opravila prvo ponovitev in za to potrebovala približno 8 ur plezanja. Smer je visoka 800 metrov, ocenjena pa VI+, A2.
Poleg tega vzpona jih je bilo v stenah Julijskih Alp opravljenih še nekaj . V Šitah sta Robi Držan in Marko Belingar ponovila redko plezano Debelo Berto (V+, A3). Izstopila sta po Belač - Zupanovi smeri in za celo steno porabila 14 ur. V zvezi s to smerjo še morda pomembna informacija za ponavljalce. Na ključnem mestu nad drugo gredino (A3) se je kot kaže odlomila luska. Potreben je dober izbor klinov, friendov, obvezen pa je tanek specialni klin. Z gredine splezate najprej kakšnih 10 metrov levo, nato pa navzgor. V isti steni sta Bence in Janez Primožič (oba AO Tržič) ponovila Steber. Rok Kralj in Dušan Cerar (oba AO Domžale) pa sta v Prisojniku ponovila Ajdovsko deklico, v Travniku pa Varianto Aschenbrennerja. In še ena prva ponovitev smeri srednje težavnosti. V triglavski steni sta Spominsko smer K. B. (v zahodnem delu) kot prva ponovila (29. julija) Pavle Kozjek in Lara Vončina. Smer vstopi desno od Bohinjske smeri, zgoraj pa izstopi levo od nje. Težave so IV – V.

Številni enakovredni cilji
Odprava, v kateri so Andreja Hrastnik, Franček Knez, Silvo Karo in Robi Supin, bo ostala v Garvalski Himalaji do konca oktobra
DOMŽALE - Odhod četverice naših alpinistov Andreje Hrastnik iz Laškega ter Robija Supina (AO Luče), Frančka Kneza (AO Slovenska Bistrica) in Silva Kara (AO Domžale), od katerih sta slednja vrhunska mojstra skalnega sveta, v doslej malo znano področje Garvalske Himalaje na severu Indije, bi lahko bilo presenečenje, če ne bi vedeli, da je Franček Knez lani tod že opravil nekaj zanimivih vzponov in seveda našel obilo problemov, ki bi jih veljalo rešiti.

NOVIM STENAM NAPROTI - Mini odprava četverice - z leve: Franček Knez, Andreja Hrastnik, Robi Supin in Silvo Karo, pred odhodom v Indijo. (Foto: N. S.)

Bhagirathi - osrednja piramida z vrhom visokim 6454 m, na katero so doslej Španci in Škoti prek grebenov potegnili dvoje pristopov, na zahod pa je obrnjena veličastna 1300 m visoka stena, ki je doslej odbila vse naskoke, vzbuja največ pozornosti. Seveda se bo pri tej gori bržda pomudila tudi naša odprava. Franček Knez, ki si je z Danijem Tičem to goro ogledal že med lanskoletno plezalno dejavnostjo, je takole ocenil enega izmed mogočih ciljev: »Lani je v tej steni poizkušala srečo 9 - članska italijanska odprava ter peterica Američanov. V alpinističnem tisku ni bilo nobenih znakov, da bi uspeli. Stena je za letošnjo pomonsunsko razdobje sicer rezervirana, vendar pa upamo, da se bomo morda le uspeli dogovoriti z oblastmi, da bi nam dovolili pristop, potem ko bodo drugi odnehali. Časa bomo imeli dovolj. Stena je izredno strma, saj v njej ni najti nobene zaplate snega, bo pa za vsakogar izredno težaven cilj, saj sta že obe uspešni odpravi po grebenih porabile več ko 10 dni trdega plezanja, da sta prišli na vrh ...«
Seveda pa si četverica ne dela preveč skrbi z osrednjim vrhom. V gorski verigi 6 in 7 - tisočakov je še dovolj enakovrednih ciljev, tako na sosednjem Bhagirathiju IV; dobro znan jim je Omeru - lani so slovenski alpinisti tod potegnili dvoje smeri 7 in 8 težavnostne stopnje, slednjo šele v tretjem poizkusu; morda se bodo ogreli za 1700 m visok steber v Kaderna Domu, ki je samo dan hoda od Bhagirathija.
»Težko je napovedati pravi cilj, a glede na to, da bo celotna pot do baznega taborišča preprosta in bo trajala največ šest dni, nam bo ostalo do 1. novembra, ko nameravamo odleteti v domovino, dovolj časa za oglede, ki bodo morda prišli prav tudi drugim odpravam, ogrevanje v manj zahtevnih
stenah in določitev osrednjega cilja.«
Ob rob četverici pa je treba reči, da sta Franček Knez in Silvo Karo odšla na pot v izredno dobri formi, kljub temu da se zadnje čase oba izogibata publiciteti. Tako je Knez nad Libojami odkril mali plezalni svet, ki ima izredno dobre možnosti za vrhunski trening. »V jeseni, ko bo odpadlo listje, nameravam stene fotografirati in vrisati smeri, tako da bodo zanimivejše tudi za tiste, ki jih še ne poznajo,« pravi Knez, fantje, ki so ga pospremili do zagrebškega letališča, pa so še povedali, da je tod potegnil vsaj že 70 smeri.
Tudi Silvo Karo v pripravah na zahtevno tehnično plezarijo nad 5000 m ni počival. V domačih hribih je opravil vrsto vzponov, še posebej pa velja omeniti nekaj več kot teden dni staro enodnevno turo: ob 5. uri je štartal v Vratih, splezal Helbo s Čopovim stebrom in sestopil po Dolgi Nemški, nato pa je v Travniku opravil z Aschenbrenerjevo smerjo ter po vrhovih prečil do Šit. Sestopil je po Zajedi Šit in po 13 urah brez počitka nagnil pivo v Tamarju - tura, ki se je ne bi nihče sramoval.
Robi Supin je mlajši plezalec, saj ima šele 23 let, doslej je opravil 300 vzponov, plezal pa je tudi že v perujskih gorah. S Knezom sta v zadnjem času sodelovala, na vrvi se očitno dobro razumeta, to pa seveda pomeni, da gre za obetavnega plezalca, ki bo lahko v pomoč tudi obema mojstroma. Andreja Hrastnik na plezalskih poteh že peto leto sledi Frančku Knezu, plezala je tudi že v garvalskih vršacih.
»Lani sem bila presenečena nad svojimi zmožnostmi in prav zato upam, da bom lahko sodelovala vsaj v nekaterih vzponih,« pravi 25-letna Laščanka.

NIKO SLANA

Prvi natis koledarja TNP že prodan
Kot kaže, gredo koledarji Planinske zveze Slovenije tudi letos dobro v prodajo. Prvi natis koledarja Triglavski narodni park po prednaročniški ceni je že razprodan. Po dotisku firm ga bodo predplačniki prejeli v treh tednih. Ponatis že teče in ima do 31. avgusta ceno 70.000 din. V nekaj dneh bo prav tako na razpolago tudi koledar Vertikale s posnetki ekstremnega plezanja v skali in ledu, za katerega bo potrebno do 1. septembra odšteti 60.000 din. Po tem roku se bo cena najverjetneje ponovno spremenila.

T. Č.

Prvenstvo smeri preteklega tedna
Splezane so bile tri nove smeri, dve od teh v severni steni Nad Šitom glava in ena v severni steni Planje.
Tatjana Cerar in Tomo Virk (oba AO Domžale) sta v steni Nad Šitom glava plezala 29. julija. Začela sta 20 metrov desno od smeri Perčič - Zaplotnik. Po prvem raztežaju sta prečkala smer Sokol, potem pa se nad gredino za dva raztežaja dotaknila Zajede. Izstopila sta levo od nje. Imenovala sta jo Vsiljivka, dolga je dobrih 8 raztežajev, težave pa so ocenjene VI, A2. Od opreme so najbolj priporočljivi Jeseničani in profilni klini, pa seveda zatiči in friendi. Druga nova smer v tej steni je bila splezana 5. t.m. Tudi tokrat je bil v navezi Tomo Virk, ki je plezal z Iztokom Tomazinom (AO Tržič). Njuna smer, imenuje se Spiroheta, poteka v spodnjem delu levo od smeri Srečka Rihterja, na stolpu (luski) se križata, v zgornji polovici pa poteka po ploščah desno od nje. Plezala sta 9 ur, pustila v steni 3 kline (kline je težko zabijati), omenila pa sta, da gre za lepo prosto plezanje s težavami VI/V-VI.
Ista dva plezalca sta dan kasneje novo smer preplezala še v severni steni Planje. Dva raztežaja v Megleni smeri, ki poteka po ploščah in stolpih levo od Grape utrujenega stolpa, sta ocenila VI + , V+, ostalo pa je precej lažje (II—IV). Višina stene, za katero sta porabila 5 ur, je 450 metrov.

Veliko naših plezalcev po Dolomitih
Konec prejšnjega meseca sta skupino Brenta obiskala Aleš Šuster in Gorazd Zrimšek (oba AO Matica). V Campanile Basso sta splezala smer Maestri -Alimonta (VI+/V+, 350 m, do roba stene 450 m), v Crozon di Brenta sta ponovila Francoski steber (VI-, 800 m), v Brenta Alti pa še Detassisovo smer (VI-, 500 m). Potem sta zavila še v Arco in poleg krajših smeri ponovila še smer Gabri - Camelli v Sončnih ploščah (VI, A1/IV+, 200 m) ter smer Renato Rossi v Colodriju (VI+, 240 m).
Pavle Kozjek (AO Matica) je soliral dve smeri v Pali. Najprej je 3. t.m. v uri in pol splezal 600 metrov visoko in s V+ ocenjeno smer Timillero - Cappellari v severni steni Sass D'Ortiga. Naslednji dan je že v slabem vremenu preplezal še Sollederjevo smer z vstopom Bettege v vzhodni steni Sass Maor. Stena je visoka 1000 metrov, težave V+, plezal pa je dobre štiri ure. Potem je še skupaj z Alešem Dolencem v Selli ponovil Micheluzzija (VI) v Ciavazes. V tej steni sta plezala tudi Janez Primožič (AO Tržič) in Igor Badalič (AO Nova Gorica), ki sta ponovila Schubertovo smer (VI-, Al, V), potem sta v Prvem stolpu splezala še Tissijevo (VI+), za konec pa v Treh Cinah še Comicijevo smer v Punta Frida.

Nekaj pripomb
Prepričan sem, da avtor članka ni namerno ali drugače navedel nekatera moja mnenja in podatke, želim pa nekaj popravkov - po poklicu sem učitelj telesne vzgoje in ne profesor;
- pri DZS bo letos izšla moja knjiga Prehodil bi ves svet za en sam nasmeh, knjiga z delovnim naslovom 3 x 8000 pa naj bi pri Prešernovi družbi izšla šele prihodnje leto;
- osebno sem prepričan, da ni lahkega osemtisočaka, ne glede na smer, po kateri se povzpneš nanj. Šiša Pangma, na katero se odpravljamo jeseni, sicer sodi med nižje, saj meri 8046 m, vendar je južna stena, v katero se odpravljamo, trenutno eden velikih izzivov Himalaje. V njej je preplezana doslej le ena sama smer (Angleži leta 1981).

VIKI GROŠELJ

Plezalni obračun vabljiv
Uspela tekma za jugoslovanski pokal v športnem plezanju v Bohinju - Med ženskami je zmagala Damjana Klemenčič, pri moških Vili Guček
RIBČEV LAZ - Odlična tekma, najboljša doslej, tu bi bilo primerno tudi za svetovni pokal ... Take in podobne izjave je bilo slišati Pod skalco, na idiličnem prireditvenem prostoru ob Bohinjskem jezeru. Lepo vreme je res prispevalo svoje, toda tudi organizator, Turistično podjetje Alpinum iz Bohinja, se je izkazal, da se bolj ne bi mogel. Ob tem pa še odlični tekmovalci in tekmovalke, med katerimi sta bila najboljša Damjana Klemenčič, v moški konkurenci pa Vili Guček. Zadovoljni so bili tudi gledalci, ki jih je bilo v nedeljo prek 3000, toliko kot še na nobeni tovrstni prireditvi pri nas.

PRVA V BOHINJU - Damjana Klemenčič in Vili Guček v tekmovalni steni. (Foto: Igor Modic)

Začelo se je v soboto po deveti uri s polfinalnim nastopom plezalk. Med 11 se jih je v finale uvrstilo sedem. Peterica med njimi je nekaj manj kot 12 metrov visoko smer ocenjeno s VII stopnjo preplezalo v celoti. Fantov je bilo prijavljenih precej več - 39. Toda trije italijanski plezalci so zamudili s prihodom v izolacijsko cono in tudi eden izmed tekmovalcev iz Hrvatske se ni javil, tako da jih je nastopilo le 35. Previs pod vrhom je zaustavil večino, tako da jih je vponko na koncu smeri prijelo le pet tako da je za vstop v finale odločala višina, ki so jo določali telimetrično na milimeter natančno.
Tudi nedeljski finale so začele plezalke. Že Mojca Oblak z Vrhnike je kot prva preplezala več kot polovico smeri, kar ji je zadostovalo za zlato sredino. Miranda Ortar iz soškega AO je segla še višje in na koncu dosegla 2. mesto. Z nekaj manj sreče sta poskušali Marjeta Tomšič iz AO Ljubljana - Matica in Metka Lukančič iz Trbovelj. Damjana Klemenčič, vodilna v tekmovanju za jugoslovanski pokal, članice AO Škofja Loka je kot peta dosegla največ - 8 metrov in 868 mm ter zmagala. Tudi Petra Vencelj iz Kranja v finalu ni imela tekmovalne sreče. Šele Kranjčanka Marija Štremfelj, najstarejša med udeleženkami in tudi odlična alpinistka, je potem z drugo višino določila zmagovalno trojko.
Fantov je bilo v finalu 15. Skušali so se v smeri, ki jo je tako kot vse druge pripravil Srečo Rehberger ob pomoči Nuše Romih. Zmagal je Vili Guček iz Trbovelj, za nekaj več kot 85 cm je presegel višino, ki jo je dosegel tržaški alpinist Marco Sterni. Tretji pa je naš vrhunski alpinist in tudi vse uspešnejši plezalec Tomo Česen. Matej Mejovšek iz šaleškega AO, ki doslej ni imel vidnejših uvrstitev, je bil 4., Kranjčan Jaklič pa 5.
Da je vse potekalo po mednarodnih pravilih, je skrbel Ivica Pilič iz Splita, ki mu je pomagal številen sodniški zbor. Za nemoten potek tekmovanja, ki ga je vodil Janko Humar, pa imajo veliko zaslugo tudi člani AO Bohinj. Finančno in z opremo ter uslugami pa so organizatorjem priskočili na pomoč Kmečka banka Gorica, K2 Šport prav tako iz Gorice, Lesnina Inženiring Ljubljana, Zavarovalna skupnost Triglav Kranj, Merkur Kranj in drugi. Za računalniško obdelavo podatkov je skrbel par Jansterle - Gajšek.
Vrstni red jugoslovanskega pokala po 3. tekmi - ženske: 1.Klemenčič (AO
Škofja Loka) 61, 2. Štremfelj (AO Kranj) 50, 3. Lukančič (AO Trbovlje) 45,
4. Oblak (AO Vrhnika) 38, 5. Ortar (Soški AO) in Tajnik (AO Ravne) 24; moški: 1. Lukič (AO Kozjak) 52, 2. Slabe (AO Lj. Matica) 43, 3. Kuhar (AO Kranj) 36 ,4. Jamnikar (AO Lj. Matica) 34, 5. Česen (AO Kranj) 29.

FRANCI SAVENC

Sem in tja po Chamonixu
• Mesto živi z gorami in od njih. Nikjer še nisem doživel tako harmoničnega utripanja turizma, trgovine, gostinstva, narave, alpinizma in vsakdanjega življenja kot v Chamonixu, alpinistični Meki pod Mont Blancom. Alpinisti, planinci, sprehajalci, zmajarji, jadralni padalci, kajakaši, gorski kolesarji, jadralni in motorni letalci so le najbolj opazni deli množice, ki po geslu »narava in prosti čas« valovi po dolini razpenjene Arve in po njenih bregovih tja do belih štiritisočakov in kumulsov med njimi. Noben kraj v Alpah Chamonixu ne seže niti do kolen.
• Taborjenje na prostorih, ki so le 5-10 minut pešačenja od mestnega središča, ni poceni - 15 frankov za prostor in 15 za osebo, so pa kampi zato izredno čisti, varni, in v umivalnicah, kabinah za tuširanje, straniščih in pomivalnicah je vedno dovolj prostora in tople vode. Nekdanjega divjega taborišča, ki so ga ob alpinistih vse bolj zasedali potepuški ljubitelji tujih stvari, ni več - za 200 letnico Mont Blanca je policija dokončno odstranila ta vir nehigiene v goščavi za pokopališkim zidom. Veliko alpinistov tabori na planinah pod Chamoniškimi Iglami, na Montenversu, na Col du Midi in pod stenami Mont Blanc du Tacula. Tako je manj prevozov, več časa za plezanje in še zastonj kampiranje.
• Gorski vodniki so najbolj spoštovane osebnosti, saj je vsa zgodovina turističnega Chamonixa zrasla na njihovih hrbtih. Mane te stare slave je deležna tudi rdeča knjižica slovenskih gorskih vodnikov, ki so jo naši modri alpinistični očetje pred četrt stoletja opremili s slovenskimi in francoskimi napisi, recimo z naslovom Carnet de Guide de montagne. Z njo je za pol cenejša vožnja na Aig. du Midi, včasih tudi na Grands Montets in Montenvers, montblanški tramvaj iz Saint Geravisa je cenejši za 75%, žičnica iz Les Houches in rumeni chamoniški avtobusi pa so zastonj. V kočah je za prenočišče 50% popusta, ponekod tudi 100% (!). Športne trgovine dajo nanjo 5-10% popusta, kar z odštetim 18% prometnim davkom da že lep prihranek. In že tako ni alpinistična oprema nikjer cenejša in nikjer je ni toliko kot v Chamonix. »Selfmederji« si lahko dvometrsko blago »termoflecce« kupijo po 140 frankov za meter. Živila so zaradi turizma draga in domačini se ponje vozijo 40 km daleč v Sallanches.
• Vreme in razmere v gorah so za alpiniste življenjskega pomena. Štirikrat na dan obesijo pred vodniški urad in še na dve ali tri mesta podrobne podatke o stanju vremena, o predvidenem razvoju v prihodnjih urah in naslednjih dneh, o temperaturi in vetrovih na posameznih višinah in celo o zmrzovanju snega ponoči, saj je znano, da se snežna pobočja ponoči močno ohlajajo, čeprav je zrak topel, le da je suh, da ni vetra in da je jasno, v oblačnih nočeh pa niti nekaj stopinj pod ničlo ne utrdi snega, ki se je zmehčal podnevi.
Na vodniškem uradu pa vedo za razmere v vsem pogorju, saj jih sproti obveščajo oskrbniki, reševalci in vodniki. Zadnje dni so zelo opozarjali na razpoke, ki so se pod Grands Montets skoraj vidno odpirale in požrle dve navezi - vrv brez varovanja pomeni padec dveh in ne le enega. Vremenske napovedi so zelo natančne in držijo skoraj do ure, nočnega dežja, ki je zmočil dve naši navezi v Walkerjevem stebru, pa niso niti napovedali niti pozneje omenili. Uradno ga ni bilo.
• Knjigarne kipijo od priročnikov, zemljevidov, revij, knjig in razglednic. Klasični vodniki skušajo biti čim bolj univerzalni, a zaradi vse večih smeri in variant so vse bolj debeli in težki in zato vse manj priročniki. Zato je vse več vodnikov z izborom tur (»100 najlepših ...«), vse več pa je tudi specializiranih na posamezna plezališča. Michel Piola je prejšnjo izdajo najlepših plezalnih tur v granitu izpopolnil in po zaporedni številki 1 je videti, da bo knjižic več. Morda bodo kdaj na vrsti tudi ekstremne ledne ture. Če je v Chamonixu vreme bolj slabo, pa ne pomagajo nobeni priročniki za visokogorje, kajti tudi granitne stene so izpostavljene oblakom, strelam in sodri, čemenje v šotoru pa po nekaj dneh postane podobno gnitju. Drobna knjižica Vodnik po plezalnih šolah Chamoniške doline bo odpomogla tudi tej nevarnosti. Opisi vseh skal in blokov, ki jih je večina kar ob cesti, s skicami in opisi smeri, ki so vse - razen najkrajših - opremljene, omogočajo izkoristiti že vsak večji presledek v deževju. In primernih skal je vse od Le Fayeta do švicarske meje dovolj.
• TOMO ČESEN je zvezda zadnje številke revije Alpi Rando. Intervju z njim, fotografije, ki so ga posebej zanje peljali plezat v gore, in seveda poudarek, da je sam rešil enega največjih problemov Himalaje – severno steno Kumbakarne, oziroma Jannuja, kot bodo Francozi še dolgo najraje rekli tej
»svoji« gori. »Tomo Česen, novi Bonatti?«, se sprašuje že naslovnica revije, podnaslov pa mu obeta legendarnost Hermanna Buhla in Walterja Bonattija. »Tomo Česen, slovenski plezalec, postaja eden najbolj briljantnih alpinistov sedanje generacije« In tako naprej ... Pomislim, da imamo zagotovo najboljšega alpinista na svetu, kot je čisto zgoraj naš alpinizem sploh, in da je Jugoslavija dežela, ki to še najmanj ve. Najraje bi pokupil vse to revije, Alpi Rando, Vertical, La Montagne, in jih poslal našim velmožem, a predrage so in velmož, ki bi morali več vedeti, preveč. Osem osrednjih strani je Česna in ene komercialne oznake ali pripombe ni zraven. Čisti alpinizem, čista kvaliteta. Pred desetimi leti smo preplezali Zahodni greben Everesta in zamudili prvo veliko priložnost. Morda le zato, ker je toliko ljudi skrbela prevelika afirmacija »zmagovalcev« in so omogočili, da se je hrup čim prej polegel. Zdaj Tomo sam prav tako ne more storiti kaj dosti več, kot biti dober alpinist in odgovarjati na intervjuje. Doma so pomembne množične planinske veselice, svet nas pozna le po dobrih vzponih in lepi deželi. Problem nerazvitosti in kulta povprečnežev pač.
• Meje med varno anonimnostjo v množici in skrajno izpostavljenostjo sebe samega zlepa kje ne občutiš tako nazorno, kot na Col des Grands Montets. Večina, ki jih pripelje gondola, ostane na terasi in gleda Dru in stene nad argentierskim ledenikom, kdo tudi odleti s padalom, nekaj pa se jih spusti po železnih stopnicah na zasneženo sedlo. Vodniške skupine se prično navezovati, sam pa stopiš nekaj korakov naprej. Prometni znak za splošno nevarnost in podnapis: »Pozor, tod se prične visokogorje z vsemi nevarnostmi,« pomenita konec civilizacije. Vse tiste tehnične naprave, ki ti ropotajo 50 metrov nad glavo, ne pomenijo ničesar več. Kajti takoj pod znakom zija že prva razpoka in le varljiv mostiček iz plundrastega snega pelje čez. In nato še ena, širša in globlja. Le črno zelena globina in šum vode iz nje. Čuden veter ti poboža obraz, dih nevarnosti in brezmejne svobode hkrati: »Vse, kar boš storil, je tvoje … «. In greš.

TONE ŠKARJA