Kaj pa tam cveti? Naslednji prelaz, Pass dal Fuorn (2149 m), ne ponuja nič posebnega razen kažipotov na bližnje vrhove in lesenega medveda. Če ne omenim nekaterih rastlinskih 'zvezd' ...
Dol pa gor pa dol pa gor ...
Najina 'barka' brez težav prevozi mejo in posloviva se od Italije. V suhi strugi opazim posebno vrsto ciprja, nizko Fleischerjevo ciprje (Chamaenerion fleischeri) in rdeče cvetoči pajčevinasti netresk (Sempervivum arachnoideum). Naslednji prelaz, Pass dal Fuorn (2149 m), ne ponuja nič posebnega razen kažipotov na bližnje vrhove in lesenega medveda. Seveda če ne omenim nekaterih vrst rastlin, ki jih vidim prvič – a sedaj je to postalo že rutina ob vsakem postanku. Malce preko ceste, nekaj metrov po gorskem travniku ali pa kar ob potki, ki vodi na bližnji vrh, samo pogledam in že odkrivam novosti. Razočarana bi bila, če jih ne bi bilo – konec koncev sem tukaj prvič. Brezstebelni osat (Cirsium acaule) in poljski sviščevec (Gentianella campestris) sta moji tukajšnji 'zvezdi'.
Ob reki se spuščava v širšo dolino z lepimi kraji in železnico do slikovitega mesteca St. Moritz. Pri zanimivo razčlenjenih jezerih se na jugu odpira pogled na pogorje Bernina, a ne prav na najvišje vrhove. Zavijeva v ozko dolino, ki naju pripelje na Julierpass (2284 m). Prelaz deli porečji Rena in Donave. V bližini se bočijo gore Piz Julier, na prelazu pa je tudi jezerce. Preko doline je postavljenih veliko težkih skal, ki delujejo kot protitankovske ovire. Preko neba se zgrinjajo oblaki, kar v alpskem svetu ob sicer sončnih dnevih popoldne ni nič nenavadnega, zato kraj ne deluje preveč privlačno. Peljeva se naprej in ujame naju manjša ploha, ki pa hitro mine.
 |
 |
 |
 |
 |
Pajčevinasti netresk (Sempervivum arachnoideum)
|
Skalni grint (Senecio squalidus) |
Poljski sviščevec (Gentianella campestris) |
Oranžna škržolica (Hieracium aurantiacum) |
Krasni kamnokreč (Saxifraga cotyledon) |
Namesto po udobni cesti pa naju Garminova navigatorka usmeri na neko stransko cesto. To se zgodi takrat, ko ji človek da navodilo, naj pokaže tisto pot, ki bo časovno najkrajša. Ker pa na cesti, ki je ozka in ovinkasta, pravzaprav ni hitrostnih omejitev, inteligentna naprava predvideva, da tam lahko vozimo devetdeset kilometrov na uro ... Sateliti tudi ne vedo, kje vse popravljajo cesto in je promet izmenično enosmeren. Zahvaljujoč tem okoliščinam pa lahko občudujeva slikovito pokrajino, polno globeli, rečic in potočkov, travnikov in gozdov, prepadov in vrhov. Po treh urah vožnje se vzpneva na Oberalppass (2046 m). Mrači se, vendar pot nadaljujeva, saj na tem prelazu začne mrzlo pihati, z zahodne strani pa se vlečejo megle preko jezerca, ki tudi tukaj krasi prostoren teren. Na bližnjem parkirišču je parkiranih precej avtodomov, toda nama bolj ustreza samota, gorenjski geni nama ne privoščijo hotela, pa tudi nočnega mraza se ustrašiva, zato se spustiva v dolino. Peljeva se še precej ovinkov, dokler se v trdi temi ne »utaboriva« v zavetju gozda poleg hudournika, ki nama zapoje uspavanko.
 |
 |
 |
 |
 |
| Pass dal Fuorn |
So v teh krajih tudi pravi medvedi? |
Jezero na Julierpass-u |
Julierpass |
Proti Sustenpassu |
Proti srcu
Naslednji prelaz, na katerega se primaje najina cestna ladja, je Sustenpass (2224 m). Malo pred njim na pobočju ob cesti zagledam njive škrlatnih sviščev (Gentiana purpurea) in morava se ustaviti. V bleščečem jutranjem soncu me postavneži zvabijo k sebi. Spominjajo me na naše panonske svišče, le da cvetovi nimajo vzorca, ampak žarijo v enotni krvavordeči barvi. Doslej sem jih videla samo na slikah. Toplota se razliva po telesu in v srce, ko jih občudujem. Še Roman ne pokaže ljubosumja ampak se naleze mojega navdušenja. Iz kamnite stene ob cesti pa visijo skoraj pol metra dolga razkošna socvetja krasnega kamnokreča (Saxifraga cotyledon); vidim ga prvič.
Tukaj čez prelaz vodi samo pešpot, cesto pa so speljali skozi tunel. Na drugi strani pa popolni obrat: s svetlobe toplega sonca prideva v jutranji mraz in senco. Vrževa sidro in se sprehodiva mimo nekaj stavb nazaj navzgor proti prelazu. Pomanem si oči, saj kar ne morem verjeti: ob eni od hiš nekaj korakov proč skaklja in opravlja jutranjo toaleto lep bel zajec z nekaj temnimi lisami. Kmalu zagledam še enega. Verjetno jima pri hiši nič ne manjka, zato jima ne pride na misel, da bi pobegnila, čeprav lastnik še spi in ni ograje. Malo višje doseževa stari prelaz z oddajnikom, zastavicami in kažipoti na bližnje vrhove.
 |
 |
 |
 |
 |
| Krasni kamnokreč (Saxifraga cotyledon) |
Pritlikava smetlika (Euphrasia minima) |
Škrlatni svišč (Gentiana purpurea) |
Gorski netresk (Sempervivum montanum) |
Fleischerjevo ciprje (Chamaenerion fleischeri) |
Spet brskam med lišaji na skalah in ugotavljam, da je rastlinstvo precej sorodno tistemu na Mangrtu: pritlikavi zelnata vrba (Salix herbacea) in mrežolistna vrba (Salix reticulata), drobnolistna kopišnica (Vaccinium gaultherioides), alpska azaleja (Loiseleuria procumbens). Odkrijem pa tudi prelep rdeči gorski netresk (Sempervivum montanum), poleg škrlatnega svišča pa še rumeno cvetoči pikasti svišč (Gentiana punctata).
Odpeljeva se navzdol po sončnih serpentinah, skozi kratek predor, ki je speljan pod skalo, čez katero pada slap. Na levi strani sta vrhova Sustenspitz in Gwächtenhorn z ledenikom, ki napaja umazano sivo jezero pod sabo, od tod navzdol pa teče hudournik – pritok reke Aare. Spustiva se v dolino in pred nama se razprostre mogočno jezero Brienzersee. To je skupaj s svojim zahodnim bratom Thunersee dvojno srce Švice. A tu za naju ni 'ribarjenja'.
Ob čudoviti modrini na nebu in v jezeru se po severni obali pod strmimi pobočji gora peljeva do mesta Interlaken, kjer skreneva levo v dolino proti Grindelwaldu. V daljavi že zagledava mogočno sedlo Jungfraujoch z belima Menihom na levi in Devico na desni strani in obudiva spomine na lanski izlet.
 |
 |
 |
 |
 |
| Sustenpass |
Gwächtenhorn |
Eiger |
Bachalpsee |
Bachalpsee |
In kaj ima s tem Bach?
V turističnem mravljišču slikovitega mesteca Grindelwald porabiva kar nekaj časa, da najdeva parkirišče blizu žičnice. Na spletu sem doma namreč našla nekaj prospektov za okoliške kraje in si zaželela priti do jezerca Bachalpsee. Zaradi preko tisoč dvesto metrov višinske razlike izbereva pot navzgor z gondolo, navzdol pa peš. No, čeprav je vozovnica res draga, 50 € za eno smer za oba, tokrat na odločitev ne vplivajo gorenjski geni ampak dejstvo, da nazaj pelje zadnja vožnja že ob petih popoldne in ne bi imela dovolj časa za ogled jezera in okolice.
Zares uživava pri vožnji z razgledom na zasnežene vršace - Wetterhorn, Eiger, Schreckhorn, Finsteraarhorn, Fiescherhorn, skoraj same štiritisočake, ter zelene travnike in majhne hišice v dolini.
Iz Firsta (zgornja postaja žičnice) se peš podava na okoli uro dolgo pot proti jezeru. Položna pot je skorajda cesta, saj po njej lahko udobno vozijo kolesarji in invalidski vozički. Reka ljudi, ki se pomika po poti, me ne razveseljuje pretirano, vendar pozornost raje usmerim v naravo: trave in rože ter nekaj tablic z botaničnimi informacijami, pa tudi zanimive oblike in temne, mestoma čisto črne barve skalovja. Moj Odisej me pusti za sabo in pohiti k jezeru, saj si spet preveč dam opraviti s fotoaparatom.
 |
 |
 |
 |
 |
| Alpski grahovec (Astragalus alpinus) |
Ozkolistni munec (Eriophorum angustifolium) |
Brkata zvončica (Campanula barbata) |
Rjava detelja (Trifolium spadiceum) |
Združba z visokogorskim jajčarjem (Leontodon montanus) |
Vreme se pooblači, vendar, ko pridem k jezeru, se oblaki vsaj na južni strani toliko razmaknejo, da lahko ujamem odseve zasneženih vrhov v gladini jezera. Oblaki so prizoru še v okras. Ugotavljam, da z znamenitim Bachom jezero nima nobene povezave, saj je umetno zajezeno in ga skladatelj še ni mogel občudovati. A če bi se sedaj znašel tu, bi gotovo napisal še veliko lepe glasbe.
Travniki v okolici so pisani od znanega in neznanega cvetja – za imena bo čas doma, sedaj uživam v največji možni meri. Malce me razjezi samo pes neke Francozinje, ki se kopa v jezeru in uspe narediti konec lepim odsevom, lastnici pa ni mar za prošnje in dopovedovanje, da sem prišla od daleč gledat lepoto jezera in ne njenega psa. Krave, ki se pasejo po bregovih, niso napoti, zavedam pa se, da bi bilo brez njih rastlinsko bogastvo še bogatejše, saj iztrebki oz. dušik iz njih zatrejo rast marsikatere samonikle rože.
Prihodnjič: Lahko noč, Eiger!
Opomba: članek s podobno vsebino, a pol krajši in z le nekaj slikami, je bil objavljen v reviji Svet&Ljudje (sep. 2010).