Alenka Goričan: Start Vižmarje! Ponoči se zbudim in poslušam. Še dežuje. Kolo je pripravljeno za štart. Odločim se, da zjutraj krenem, tudi če bo še kaj deževalo. Napoved je dobra. Zaspim nazaj. Malo čez pet vstanem. Se oblečem, zajtrk - testenine in zeleni čaj. Petnajst do sedmih se poženem od doma.

Peljem se proti Mednemu. Kolega je ravno speljal od doma. Gre delat. Ne redno, pač tako. Zaslužil bo drobiž, pa še nekaj bo moral odštet za bencin in koliko mu bo ostalo? Malo. No, jaz ne bom nič zaslužila in nič zapravila. Se bom pa razmigala, nadihala in spet kaj lepega doživela. Nazaj bom prišla spet bogata. Ne v žepih, ampak v duši. Oba sva brez službe. Vsak se mora znajt po svoje v tej naši obljubljeni deželici. Pomahava si in greva vsak svojo pot.

Počutim se enkratno. Občutek imam, da je en poseben dan. Zakaj, še ne vem. Na misel mi pride pesem »zakaj sedela bi doma, čemerna in otožna«. Le zakaj? Saj lahko kam grem in sem vesela in srček mi igra. Ha, ha. Včeraj in ponoči je deževalo in nebo bo čisto. Sedaj je še megleno in oblačno. Se pa že čisti. Prispem na polje. Prvo veselje je tu. Pred mano je Šmarna z Grmado, spodaj pa se vleče megla. Prvi užitek. Zelo lepo. Podim se skozi Medno že vsa nasmejana. Doživela bom nekaj lepega in verjetno bo spet kakšen pozitivni premik v moji glavi. Super. Bližam se Sori. Hribček za cerkvijo je že obsijan s soncem. Cerkvica pa se sramežljivo, bledo kaže iz meglice. Čudovito. Fotografiram staro hišo in misli mi uidejo daleč nazaj, ko je v njej še bilo živo. Bogatija ni bila, verjetno pa je v njej bila domačnost in povezanost med člani družine. Kako malo je še takih družin. Vse manj. V ospredju je denar, denar, dober avto in vse kar se vidi navzven. Tega, kar je znotraj družine tako nihče ne vidi in tudi nikogar ne zanima. Živimo v času, ko človek velja kar ima, ne pa kakšen je po duši. Te misli mi pretrga pogled na Lubnik. Vrh se dviga iz megle in se razkazuje okoli. Vabi, le pridite in uživajte v moji družbi. Desno je samostan Karmeličank. Tam nimam rezervacije, bi bilo zame potepinko in klepetuljo prehudo.

Peljem se dalje. Na enem dvorišču je črni zajček. Hitro ustavim in naredim posnetek. Kako sem ga lepo ujela. Ga lahko kdo vidi iz avta? Kje pa. Malo naprej se na travniku pasejo krave. In na kaj naletim? Na poseben dogodek. Teliček je pri zajtrku. Mama kravica je mirno stala in teliček je miže sesal njeno mleko. Takega dogodka ne vidiš vsak dan. Z avtom bi zdirjala mimo, tako sem pa prisotna ob tem lepem dogodku. Vedno bolj imam čudovit občutek v sebi. Spet vprašanje zakaj bi sedela doma? Pred mano je en napolnjen kozolec. Mimo njih ne morem. Naši so, samo naši in ponosna sem nanje. Pogledam nazaj. Za mano je črno bela podoba pokrajine. Pravo nasprotje kot je pred mano. Mogoče tako, kot v mojem življenju. Poseben dan. Juhuhu. Prispem v Loko. Že do sedaj sem imela kup prelepih prizorov. Če grem dalje, jih bo še več. Na Lubnik bom šla, ko bo dan kratek, sedaj pa grem na daljšo. Na polju je znamenje, do katerega se še vedno nisem zapeljala. Vsakič si rečem naslednjič pa si ga grem ogledat od blizu. Tisti naslednjič pa še vedno ni prišel. Enkrat bo. Malo naprej se pase na travniku ob gozdu srnjak. Uživa ob bogatem zajtrku. Dam mu mir, naj uživa.

Prispem v Železnike. Poženem se naprej proti Petrovemu brdu. Družbo mi dela Sora. Prepeva mi svojo meni že zelo dobro znano melodijo. Poslušam jo vsaj pet, do sedem krat na leto. Sva že stari znanki. Pozna se, da je deževalo. Pri kapelici Svetih Treh kraljev se kot običajno ustavim in imam prvo malico. Nadaljujem proti Zalemu Logu. Čaka me res v zali podobi. Spredaj so kozolci kakršni so značilni za te kraje, na zeleni travi. Zadaj, malo višje je lepa vas s cerkvijo, levo in desno je gozd, vmes pa bela megla. Danes si vasica še posebno zasluži to ime. Narava se spreminja in vedno nam pokaže še kaj lepšega kot smo navajeni. Konjički se pasejo na travniku. Prehajam iz ene podobe narave v še lepšo. Pridem do podobe, ki jo je naredil bršljan. Zgleda, kot, da bi velik ptič sedel na eni živali. Čudovito. Vsak meter čutim več energije in bolj sem srečna. Poseben dan. Pripeljem se do lepe stare hiše na desnem bregu Sore. Poplave je niso uničile. Na levem bregu pa je novejša hiša, bolj vikend. Na skalci v strugi Sore je bil velik kip v zlati barvi. Verjetno je bil iz kakšne mitologije. Ni ga več. Sora si ga je odnesla ob poplavi. Že sem pri Zgagovih. Energije imam vedno več. Uživam in opazujem. Cesta se začne bolj vzpenjat. Napnem mišice in gonim, gonim. Opla. Ne smem pretiravat. Znak mi pove, da je omejitev 40. Ne smem prekoračit hitrosti, da me ne ulovi radar. Ha, ha. A vem, koliko stane bencin? Ne, nikoli ne vem, ker ga ne rabim. Tudi za kazni ne vem. Svoboda.

Prispem na Petrovo brdo. Planinski dom, ki je na 804 metrih je zaprt. Tu je prelaz. V levo pelje cesta v lepo, slikovito Baško grapo, desno pa gre na Soriško planino in proti Bohinju. Tu je potekala med obema vojnama jugoslovansko-italijanska državna meja. V nekdanji italijanski postojanki sem prebrala, da je bil oddelek golniške bolnice, sedaj je pa v njej Dom upokojencev. Okoli je polno utrdb po katerih se zelo rada potikam. Čez ta preval je šla stara tovorniška pot že v poznem srednjem veku. Prvič se naselje omenja že 1523. leta. Tu so naselili Tirolce iz prelepe Pustriške doline. Sodila je v rihtarijo trinajstih vasi z imenom Rut. Tirolsko narečje se je ohranilo vse do 18. stol. Kraj je odlično izhodišče za različne hribovske izlete na vse strani.

Poženem se naprej. Dvignit se moram na 1300 metrov. Gonim, gledam okoli in uživam. Postojim in si ogledujem kako se meglice premikajo čez hribe. Na travniku me pričaka velika goba - marela. Pustim jo. Prispem nad, meni prečudovito vasico Sorico. Kako zelo jo imam rada. Kako lepa je. Danes je vsa odeta v zeleno barvo. Okoli pa se podijo meglice. Ogledujem si jo. Vsakič mi je lepa in vedno uživam ob pogledu nanjo. Spodaj je nesrečni Grohar. Kaže mi hrbet. Pa ne more bit jezen name, saj ga zelo cenim. Vsako leto grem vsaj enkrat v Narodno galerijo in si vedno vzamem poseben čas za impresioniste in zanj še posebej. Še en veliki SLOVENEC. Cesta se vedno bolj dviga. Jaz si pa od sreče veselo žvižgam. Še vedno vozim v drugi. Tu je odcep do slapu Šprucar. Nisem še šla do njega. Drugič. Prihaja tisti bolj zahteven ovinek. Zaslišim motorje. Danes nikogar ne srečujem. Pač poseben dan. Prehiti me prvi. Ima napis VOJAŠKA POLICIJA. Potem se vrstijo. Koliko jih je? Ocenim, da kakšnih dvajset. Zadnji je spet vojaški. Pa še en avto. Kaj pa je to? Zakaj se nisem enega prijela za ramo, pa bi me potegnil na vrh? Ah, bom pa gonila. Napnem mišice in si žvižgam dalje. Ja, uniforme. Vedno sem imela eno distanco, ali celo en odpor do teh ljudi. Policaji s tistimi resnimi obrazi, zadržani, so me vedno odbijali. Pa se je spremenilo. Življenje mi nanosi vsega. Zgodilo se je tako, da sem šla na en razgovor za službo. Priletim v recepcijo in kaj vidim? Policaje. Če bi prej vedela, sploh ne bi šla. Dobila sem službo in bila z njimi vsak dan. Sama sebi sem se prve dni smilila. Najprej smo stike navezali Štajerci seveda. Potem so se odprli še ostali. Postali smo prijatli. Bili so moji pomočniki, zavezniki, zaščitniki, vse mogoče. Takih sodelavcev nisem imela in jih verjetno nikoli več ne bom. Počutila sem se kot princeska med njimi. Vse so delili z mano. Tudi zadnji košček čokolade. Vedno so imeli kaj zame. Res fantje od fare. Bilo jih je polno in vsi so bili mlajši od mene. Tiste najbolj ta mlade sem kaj pokomandirala, pa so me nazaj zafrkavali. Ja mama, razumem mama, hi,hi,hi … Bili so kakšni zelo stresni trenutki. Stali so mi ob strani in bili moji tolažniki. Skupaj smo hodili na pijačo, na nogometne tekme … No, počeli smo pa tudi velike lumparije. Stresna služba in lumparije gredo skupaj. Se lepo sprostiš. Uh, kaj vse smo počeli. Njih je bilo veliko. Staknili so glave in mi kaj ušpičili. Jaz sem bila pa sama. Morala sem zelo napet možgančke, da sem jim vračala. O, pa sem jim, pa še kako. Nikoli pa ni nihče, nikomur nič zameril. To je zelo lepo. Oni so si privoščili mene, jaz pa njih. Lepe spomine imam nanje. Še do tega kolesa sem prišla z njihovo pomočjo. Sem zelo hvaležna. Ene lumparije še hranim, za spomin. Da se nasmejem, ko to vidim. Najbolj pa začnemo cenit nekaj, ko tega več nimamo. Tudi pri meni je tako. Če sem odkrita, smo včasih bili kar ena bandica, polna domislic, katere smo seveda tudi izvedli. Oja, smo, smo. Ko me je eden napadel v Tržiču, so me takoj oskrbeli z zaščito in še napotke za uporabo sem dobila. Tudi piščalko so mi dali, če se mi v hribih kaj zgodi, da lahko piskam. Na tekočem so bili o vsakem mojem koraku. Res je bilo lepo. Kar toži se mi po tistih časih. A jih ni več.
Z vojaki pa nisem imela še nobenega stika.

No, pa le prigonim žvižgajoča na Soriško. Ozrem se okoli. Vrhovi so v megli. Nima smisla, da se podam na kakšen vrh. Povsod sem že bila in še bom. Le zakaj bi danes rinila v meglo? Tu so tudi odlična izhodišča na bližnje vrhove. Dolga in lepa je pot na Ratitovec. Uživaška. Dravh, Lajnar, Slatnik, Možic in tudi Šavnik so doseglivi. A jaz grem raje z drugih strani, kjer so mi poti daljše, a zanimivejše. No, motoristi so tu. Kolo pustim na desni strani ceste, oni pa so na levi, bolj vstran. Eden pride, ker jih je fotografiral. Začnem ga nekaj spraševat seveda. Pa pride k meni nasmejani, prijazen, vljuden, postaven mladenič in me povabi na kavo ali čaj. Kar pač hočem. Pa grem. Kave ne pijem, topel čas se mi bo pa prilegel. Najbrž so mislili, da je kakšna dobra mladenka prikolesarila gor. Ja, ja, pa so se všteli. Dobim veliko dozo čaja. Normalno, da sem s sabo imela tudi moj piskrček radovednosti. In, ugotovila sem, da sem se znašla med dvajsetimi motoristi slovenske vojske. Kaj takega. Zelo zanimivo. Pa smo naredili gasilsko fotko. Motoristi in kolesarka v sredini. Ojoj. So rekli, da bom sedaj pet let dalj živela. Sem rekla, da kar deset. Pa je eden takoj dodal, če h kateremu prisedem zadaj, pa bom pet let manj živela. Pa saj imam kolo. Ponudili so mi še vodo za s sabo. Mladenič je rekel, da lahko da kolo v avto, da ne bom skurila bremz navzdol. To pa pri meni ne pride v poštev, ker sem prava kolesarka. Še Lisjak je bil med njimi. Malo smo se nasmejali in šli vsak po svoje. Oni do Savice, jaz pa proti Bledu. Prijazni, simpatični vojaki. Sedaj bom tudi nanje gledala drugače. Premik v glavi. Danes je pač poseben dan. Kako lepo. Potem je bilo vprašanje, če sem res toliko stara, ali se zafrkavam? Kaj bi skrivala, kar je, pač je.

Spustim se navzdol. Je kar hladno. Pripeljem se v Nemški Rovt. Razgledi so spet posebni. Tu in tam meglice, ki se premikajo. Počutim se neverjetno srečno. Kar na glas se smejem. Za Nemški Rovt si moram enkrat vzet čas, da si ga bolj ogledam. Danes bom ugotovila koliko časa bom porabila za tak krog. Drugič bom lahko planirala več. Kjerkoli se mi odpre razgled, povsod je druga slika. Ena lepša od druge. Kako lep izlet sem si danes omislila, čeprav ne bo vzpona na noben vrh. Bližam se Bohinjski Bistrici. Čudovit pogled nanjo in okolico z meglicami. V kraju se ustavim. Kaj pa je to? O, prispela sem v Ceconijev park. Giacomo Ceconi se je rodil v Karniji. Z razumom in pridnostjo je prišel od nekvalificiranega delavca do gradbenega velepodjetnika. Zidal je Arlberški predor. Z lastnim, učinkovitim sistemom je predor prebil 13 mesecev pred rokom. Ne tako kot pri nas. Gradil je tudi pristaniške objekte v Trstu in na Sardiniji. Za svoje zasluge je dobil plemiški naslov. Pri nas dobivajo priznanja za negativna dejanja. Njegovo zadnje delo je bila zidava Bohinjskega predora. Ta park z objekti je bil zgrajen zanj in za sodelavce. Objekte so v osemdesetih podrli. Park je pa kar lep, je za pogledat. Po ogledu parka zavijem proti Bledu. Sonček me že greje. Vetrovko moram sleči. Zapodim se naprej. Kakšen užitek je bit na kolesu. Žal so vrhovi v megli. Ampak je vseeno lepo. Uživam. Kako je lepa naša mala Slovenija.

Drvim dalje. Prispem do kraja kjer raste Linejka. Odložim kolo in grem do jame. Sedaj ne cveti več. S sosedom jo hodiva gledat. Pri nas raste le tu ob tej jami. Iz jame piha mrzel zrak in to ji odgovarja. Raste samo par metrov okoli jame. To je mičkena, drobna rastlinica. Ko sva jo prvič iskala, je skoraj nisva videla, ker sva pričakovala večjo rastlinico. V jami je bila še ledena debela sveča. Sedaj je ni več. Domačini so jamo zaprli z vratci, ker so baje v njej shranjevali meso. Uživam, ko iščem zavarovane in redke rastline. Ob tem imam posebne občutke.

Peljem se dalje in opazujem naravo. Čakam motoriste. Pripelje se prvi in za njim ostali. Trobijo in mahajo mi, jaz pa nazaj. Na koncu zatrobi še spremljevalni avto. Res prijazni fantje. Zelo simpatičen dogodek. Je pač poseben dan. Meni ni treba lepotnih operacij, da bi pritegnila pozornost. Sem, kakršna sem. Kdo me tako sprejema me, kdo pa ne, pa ne. S tem se ne obremenjujem. Operacije in popravke rabijo zame duhovni reveži. Poslušam, da danes matere in babice hčeram in vnukinjam za polnoletnost plačajo povečavo dojk in ustnic. Marsikaj se da danes kupit, pameti pa ne. Pa bi jo mnogi rabili. Koliko raka je na dojkah, pa nič ne razmišljajo, če bodo kasneje kake posledice. Ni pomembno. Bolj je to, da jo bo kateri pogledal. Hvala za takega, ki bi bil z mano zaradi balonastih umetnih prsi, ne pa zaradi mene kot osebe. Potem je bolje devica umret. Pa tista usta z debelimi ustnicami, ki naredijo iz deklet in žensk spake. Pardon, ampak pri nas so rekli, če je katera imela debele velike ustnice, da ima usta kot opica rit. Ampak, danes jo to moda, zame butasta.

Približujem se Babjemu zobu. Še malo pa bom na Bledu. Sonček me vedno bolj greje in vedno več imam energije in seveda sem tudi vedno bolj srečna. Čudovita pokrajina in uživam. Sem že na Bledu. Najprej se ustavim pri vili Bled, potem pa do jezera. Božansko. Pravljično. Voda modre barve. Nebo modre, modre barve. Vmes pa ponosno stoji grad in nadzoruje okolico. Za kuliso zadaj pa služi mogočni Stol, ki za enkrat svoj vrh sramežljivo skriva v beli meglici. Usedem se na klopco in uživam. Turiste, ki hodijo mimo izklopim in se predam tej lepoti, ki je prav rajska. Po vodi priplavajo račke. One uživajo v vodi, jaz pa na kopnem. Ne vem komu je lepše. Opazujem podrobnosti v vodi, na gradu in seveda na mojem prijatlu lepem Stolu. O moje Karavanke. Zaslišim motorje. Moji motoristi se spet peljejo. Bili so na kosilu. Niso več v skupini, tu so bolj razdrobljeni. Všeč mi je, ker ne dirjajo. Vojaška disciplina. Spet se predam razgledom. Uživam, uživam. Nikomur se ne dam motit.

Moram dalje. Zapustim lepi Bled. Zelo težko, a ne gre drugače. Ne vem še koliko časa bom porabila do doma. Za drugič bom že vedela. Zavijem proti Ribnemu. Hrupa je konec. Ustavim se in pasem oči po hribih. Mojih lepih , ljubljenih hribih. Zasvojena sem z njimi. Res. A to je lepa, pozitivna zasvojenost. Ta ne škodi, ta prija in ima pozitivne posledice. Daje mi življenjsko energijo. Dobrča nima nič bele megle, vsa se razkazuje po okolici. Joj,joj, joj, kako je lepo. Malo krožim po Ribnem, potem pa zavijem v Bodešče in nato čez Savo. Spet kozolci in stare hiše. Zelo lepo. Ob Savi se peljem proti Lancovemu. Spotoma se ustavim pri potočku, ki ima zanimivo ime –Slavec. Simpatično ime za to nežno vodico, ki teče proti Savi. Njegov glasek je nežen, a zveneč. Ima poseben zvok. Peljem se dalje. Nad mano je Radovljica. Odločim se, da grem skozi Kamno gorico. Spet se dvigam. Napenjam mišice, a ni problema saj sem nakradla še malo vojaške energije. Prispem v Lancovo. Vse je zame novo, lepo in uživam. Sledi Lipnica, Kamna gorica, Podnart, Posavec. Pridem v Kranj. Hitra sem. Zapeljem se kot po navadi do Prešernovega spomenika. Brez tega pa ne more bit mojega izleta. Sledi vožnja do doma. Polna sem energije, čudovitih vtisov, novih krajev, novih poznanstev.

Doma sem že ob petih. Zelo hitro, čeprav sem se ustavljala in si vzela celo uro časa na Bledu. Sem polna energije, vesela, nasmejana. Videla sem pravljično Slovenijo, njene skrite lepe kraje. Ljudje sploh ne vedo kaj zamujajo, ko se vozijo po avtocestah in glavnih cestah. Na tak način ne bodo nikoli spoznali naše lepe, ljube deželice. Treba je it skozi vasi, dokler se še tam najde kaj starega, našega. Bil je res poseben dan. Nikoli ne bo pozabljen. Le zakaj sedeli bi doma, čemerni in otožni, ko nas pa čakajo lepote, da uživamo ob njih. Tam so, samo za nas, da nas razveseljujejo.

Alenka Goričan