Delo, Šport: ... Iztokov Ameriški dnevnik je več kot samo Korak do sanj
Je prijetno branje, knjiga, ki jo je mogoče brati brez predaha - V njej je tudi veliko globokih misli in življenjskih resnic
LJUBLJANA - »Ko sva se vračala domov, sem že sanjaril o tem, da bom napisal knjigo. Nekoč seveda, ko bom star in utrujen, sem dejal, ko bom znal bolje pisati, nekoč, ko mi bodo ostali predvsem spomini ...« To je citat iz knjige Iztoka Tomazina Korak do sanj, ki je pred kratkim izšla pri mariborski založbi Obzorja kot 33. knjiga zbirke Domače in tuje gore.
Kako čas preseneča, kako se dogodki prehitevajo. Iztok Tomazin si je nekaj takega res zapisal v svoj dnevnik, saj si »daljnega« 1978 leta še ni
mogel predstavljati, da si bo tako hitro izpilil slog pisanja in se s krajšimi prispevki v Planinskem vestniku uveljavil do te mere, da je 1986 dobil že prvo literarno nagrado. Pa medtem ni postal še prav nič utrujen, čeprav je svoje zelo številne ture kronal celo s takimi dejanji, kot je naš prvi zimski pristop na Daulagiri, pa prvo prečenje Čo Oja, prav tako osemtisočaka, na katerega se je prvi povzpel prek severne stene ... In daleč od tega, da bi mu ostajali le spomini, pred njim so številni ne le alpinistični načrti. Toda o njih, pravi, raje ne bi (še) govoril.
»Tudi alpinisti smo v gorah včasih lahkoverni, celo naivni, še posebej če nas vodijo močne želje. Tedaj vse prepogosto pozabljamo na trpljenje in odločne, slovesne prisege v slogu: Nikoli več ...!, izrečene v trenutkih ali obdobjih krize. Prave, velike, globoke želje pa se ne ozirajo dosti ne na dejstva ne na spomine, pa če so slednji še tako neprijetni. Z Borutom seveda nisva nič drugačna. Mlada sva - njemu je triindvajset, meni pa komaj osemnajst let.«
O Borutu (Bergantu, smrt ga je zatekla pred štirimi leti med sestopom z Jalung Kanga), ki ni bil le njegov partner med obiskom ZDA leta 1978, temveč ga je popeljal tudi na prvo res zahtevno smer (komaj dve leti pred odhodom v Ameriko!), je seveda največ napisal. Bil mu je več kot le partner in mentor.
»Danes menim, da sva se, vsaj kadar sva bila skupaj v gorah, morda preveč hlastno poganjala predvsem za težavnimi, nevarnimi in napornimi dejanji. Morda sva tudi, vsaj v prvih letih, in mednje sodi tudi obisk ameriških gora, tvegala več, kot je bilo potrebno. Toda to so bila trda in nevarna leta učenja, v katerih bi bila z manj navdušenja in več omahljive previdnosti zamudila marsikatero izredno doživetje, izkušnjo in spoznanje.«
Ko prebiraš njegovo knjigo, »Ameriški dnevnik« ima zapisano v podnaslovu, si zlahka predstavljaš, kako sta dva naša mladca, brez velikih življenjskih izkušenj in poznavanja sveta, doživljala Novi svet. Pa ne njegov vsakdanji utrip in vrvež velemest, temveč svojevrstno življenje ameriških plezalskih druščin.
Posebnega pomena so njegove misli, razmišljanja. Res jih je literarno dodelal šele več let po obisku ZDA, ko je pripravljal knjigo, pa vendarle se jasno vidi, da je vedel že tedaj kaj hoče. »Dejanja so in doživetja, ki kalijo in bogatijo ... V gorah lahko spoznaš, da je ta mučni, utesnjujoči občutek samo tvoj in da je le znamenje tvoje omejenosti. Mejne preizkušnje vedno zbujajo množico pomislekov, vprašanj in nasprotovanj. Malo imajo privržencev, kar precej občudovalcev in še več strogih sodnikov. So problematična in v večini primerov začasna opredelitev, ena od oblik iskanja nedosegljivega ... Hočeš in želiš si vedno več, kot uživalec mamil, ki mora za enake učinke zviševati dozo in to ni dobro, ker stopnjevanje v nedogled nikjer ni mogoče.
Še ne 30-letni Iztok Tomazin je kljub mladosti ob alpinizmu poskusil še marsikaj. V Ameriki je prvič videl leteti človeka z zmajem in hitro si je izmislil svojega. V letu dni je postal državni prvak in poletel je že z mnogih, tudi visokih gora. Zadnje čase se posveča tudi jadranju s padalom, njegovo vozilo je močan športni motor ... Ob splošni zdravniški praksi (zaposlen je v Zdravstvenem domu Tržič) se posebej posveča še višinski medicini, svoje znanje pa dopolnjuje z akupunkturo. Tudi to njegovo širino je pomalem čutiti v knjigi.
FRANCI SAVENC
Športno plezanje
Nekateri škofjeloški plezalci so plezali v italijanskem plezališču Rocca Pendice v bližini Padove (200 km od meje). Na prvem mestu je treba omeniti vzpon Betke Galičič, ki je ponovila smer Teneramente Psicopatty z oceno VIII-. Uroš Rupar je to smer splezal na pogled, poleg te pa je ponovil še tri smeri z oceno VIII. Sicer pa so smeri v tem plezališču dolge od 10 do 200 metrov, so vseh težavnostnih stopenj, največ pa je šestic. Skala je neke vrste granit in plezanje je v glavnem po ploščah, varovanje pa je seveda urejeno s svedrovci.
Matej Mejovšek (Šaleški AO) je v Armeškem ponovil Child in Time, levo od Golarjeve peči je ponovil Črno orhidejo, v Penku pri Velenju pa smer Ne drezaj Branka. Že zgodaj pomladi pa je splezal še Zidarsko poč na Črnem Kalu. Ocena vseh naštetih smeri je VIII
In še novica iz Dolžanove soteske, kjer je Andrej Štremfelj (AO Kranj) ponovil Tri srca (VIII+).
Predstavitev opreme v Ospu
V soboto je bila v stenah Ospa pri Črnem Kalu predstavitev alpinistične in plezalske opreme, ki jo izdelujeta avstrijski firmi Edelweiss in Stubai. Srečanje, ki ga je organizirala športna hiša Slovenijašport iz Ljubljane, ki je tudi uradni zastopnik teh dveh proizvajalcev za Jugoslavijo, ni bilo namenjeno samo plezalcem, temveč tudi prodajalcem te opreme. Z novimi modeli in uporabo le-teh je slednje seznanil Tomo Česen, sicer tehnični sodelavec Slovenijašporta ter obeh omenjenih avstrijskih tovarn. Tovrstna predstavitev je bila pri nas prvič, v bodoče pa naj bi takšna srečanja organizirali pogosteje.
Filmska pričevanja alpinizma in avanture
Mednarodni festival alpinističnega in avanturističnega filma v Trentu je minil v znamenju Kurta Diembergerja - V žiriji je bil tudi Vatroslav Mimica - Kar trikrat o gori K2
LJUBLJANA - Festivali športnih filmov se rojevajo, programsko cvetijo, zamirajo in nekaterih pomembnih - na primer renskega - ni več in nekaj podobnega že letos grozi tudi madžarskemu. O letošnjem mednarodnem festivalu alpinističnega in avanturističnega filma v Trentu, bil je že 37 po vrsti, je nemogoče izreči kratko, a natančno oceno. Kljub svežim vtisom z letošnjega festivala in še živim spominom na vsej deset minulih, se mi po glavi mota več ocen.
Najprej, letošnji festival je bil po organizacijski plati dobro pripravljen in izveden. Producenti iz 19 držav - tudi iz Jugoslavije - so prijavili več kot 190 filmov in video programov, kar je za specializirani festival zelo veliko.
Tudi selekcijska komisija, ki je v tekmovalni del programa uvrstila 84 dokumentarnih in igranih filmov, od tega je bilo video programov 22, ni naredila kakšnih vidnih napak. Tako se je v tekmovalnem programu znašlo res tisto, kar je tja po vsebini in kvaliteti tudi sodilo.
Kot specialni program letošnjega festivala ne gre prezreti ekologije, s poudarkom na »problemih vode v Italiji«. Ta dodatni program je bil zelo bogat, dobro koncipiran in v svojem teoretičnem delu tudi dobro obiskan.
Kakšnih posebnih programskih novosti letošnji festival ni prinesel. Nekaj več je bilo spet filmov o uspelih in neuspelih ekspedicijah. Pa ne samo alpinističnih ali himalajskih, temveč tudi raziskovalnih. Po tej plati je festival zagotovo upravičil vse programske sekcije: gorništvo, ekspedicije, avantura. Le speleologije letos skorajda ni bilo, kar kaže na dejstvo, da tega žanra ni več toliko, da bi lahko zapolnil svojo sekcijo.
Tragična gorska zvezda festivala je bil K2, saj so se z njim ukvarjali kar trije avtorji različnih narodnosti. Britanca Barry Reynolds in Allen Jewhurst sta v filmu K2 - zmaga in tragedija pokazala številne poskuse osvojiti vrh te »najtežje« gore na svetu in pripoved zaključila s tragičnim razpletom mednarodne ekspedicije leta 1986. V filmu K2 sen in usoda je Kurt Diemberger opisal svojo lastno zgodbo in izkušnjo z ekspedicije leta 1986, ko je bila med 13 žrtvami tudi Julie Tullis. Tretje poglavje te iste gore pa smo gledali v slovenskem filmu Magic line Matjaža Fistravca, ki je filmsko spremljal člane slovenske ekspedicije na K2 leta 1988.
O filmih, nekaterih prav posebej, bi veljalo spregovoriti natančneje ob kakšni drugi priložnosti. V tejle oceni festivalske ponudbe samo nekaj načelnih ugotovitev. Čeprav je bilo v programu kar nekaj filmov o prostem plezanju, se ti filmi razlikujejo med seboj samo po stenah in plezalcih, ki jih plezajo, sicer pa so si podobni po filmski plati kot jajce jajcu.
Gorske in tudi siceršne ekspedicije v filmsko pripoved prinašajo več zanimivega, čeprav je struktura še vedno izrazito, dnevniška, o čemer sem že toliko pisal v prejšnjih poročilih. Toda kljub ustaljeni pripovedni strukturi ekspedicijski filmi še vedno vsebujejo napetost avanture, nečesa nejasnega, nedorečenega, gledalec čaka in dočaka vrsto dramaturško tako potrebnih presenečenj, zato filmi v gledalcu tudi puščajo občutek napetosti.
Ustaljeno formulo free climberskih filmov sta uspela preseči samo dva: ameriški film Čez rob, režiserke Kathryn- Johnson s poudarjeno humornostjo in pa francoski film Solo Thai, znanega režiserja Laurenta Chevallierja s Catherine Destivelle, ki pleza po krušljivih azijskih stenah za ptičjimi gnezdi, v naslovni vlogi. Oba filma je mednarodna žirija, v kateri je bil tudi Vatroslav Mimica, nagradila. Prvega kot najboljši gorniški film, drugega pa kot najboljši avanturistični film, čeprav v resnici ne gre za ta žanr.
Avanturistični filmi so po mojem mnenju pokazali največji izpovedni razvoj. Kljub spet že znani dnevniški zasnovi, kažejo ti filmi večjo vsebinsko pa tudi izpovedno širino kot prenekateri alpinistični. Če bi sodili po filmih, so oba tečaja, Antartika in Grenlandija najpriljubljenejši cilji tveganih ekspedicij. Med najbolj uspele avanturistične filme bi sam uvrstil francoski film Poskus doseči severni tečaj že omenjenega režiserja Laurenta Chevallierja (na festivalu je bil zastopan kar s tremi filmi v tekmovalnem programu), ameriški film, Sam na poti avtorja Christopherja Knighta o uspelem poskusu, kako v 156 dneh v majhni jadrnici objadrati svet, avstralski film Pihalniki in buldožerji, režiserja Jenija Kendella o Švicarju Brunu Manserju, ki že več kot štiri leta živi pri povsem odmaknjenem plemenu Penan na Borneu.
Večino nagrad na festivalu so pobrali francoski avtorji, toda glavno nagrado »zlati encijan« je žirija namenila filmu K2 - sen in usoda Kurta Diembergerja, po mojem prepričanju bolj zaradi doživeto povedanih pretresljivih spominov na tragedijo kot pa zaradi filmskih kvalitet filma.
Ob filmskem delu festivala so organizatorji pripravili zanimivo okroglo mizo o »mejah avanture«, posebna žirija je podelila Kurtu Diembergerju literarno nagrado ITAS za knjigo spominov o K2, ves čas festivala pa je bilo v festivalskem centru razstavljenih več kot 650 alpinističnih knjig 180 evropskih založnikov: med njimi so bile tudi tri slovenske.
Pa vseeno, letošnji festival je minil v znamenju Kurta Diembergerja.
TONE FRELIH
Severna stena Ortlerja
Bojan Pograjc in Nejc Škof (oba AO Železničar) sta 27. maja v severni steni Ortlerja (3902 m) preplezala ledno smer Ertl-Brehm, ki je visoka 1200 metrov. Plezala sta 11 ur, čeprav bi lahko za smer porabila manj. Toda v ključnih petih raztežajih sta imela črn vodni led. Po vsej verjetnosti je to prva naša naveza v tej smeri, ki ima oceno TD + , 60°-75/50°-60°.
Smer ima v vodniku tri izstopne variante, vendar je uporabna le originalna. Messnerjevo in Giordanijevo varianto pa prekinja več metrov široka razpoka do previsnega seraka. In še ena koristna informacija: bivak Lombardi, ki je vpisan na vseh kartah, ima v resnici le še tri podporne stebre!
Novi Alpinistični razgledi že v prodaji
Naročniki Alpinističnih razgledov lahko že v torek 13. junija dobijo najnovejšo, 32. številko AR, če pridejo na Planinsko zvezo od 17 do 18. ure.
Novi Razgledi poleg rednih rubrik prinašajo intervju s Silvom Karom, razmišljanja o zadnjih himalajskih podvigih Česna in Grošlja, osrednji del je namenjen športnemu plezanju. Sledi vrsta polemičnih zapisov in odgovorov na članke v predhodnih številkah AR, na koncu so strokovni prispevki, namenjeni opremi, treningu in vremenu.
Novi alpinistični inštruktorji
Podkomisija za vzgojo in izobraževanje pri PZS je konec prejšnjega meseca organizirala pripravljalni seminar v Tamarju, na koncu katerega so bili potem še izpiti. Teoretični del izpitov so imeli kandidati že v aprilu in začetku maja v Ljubljani. Po praktičnih izpitih v Tamarju pa imamo sedaj novih 16 alpinističnih inštruktorjev, ki so tako nova pridobitev pri vzgoji mladih v alpinističnih odsekih.
V Vežici in Planjavi
Janez Benkovič (AO Kamnik) je 25. maja v Vežici soliral smer Geršak-Grčar. Dva dni kasneje pa je najprej v JV steni Planjave ponovil smer Štefana Kukovca (VI-,V, A0) in potem v zahodni steni Centralno smer (V+, A0).
Južna stena Lotseja ostaja
Letos je južno steno Lotseja skušala splezati ekipa, ki jo je vodil slavni Reinhold Messner. Okoli sebe je zbral nekaj odličnih alpinistov iz raznih držav, poleg njih pa seveda tudi dobršno mero publicitete. Toda tudi ta mednarodna odprava je kot že veliko dosedanjih doživljala podobno usodo. Že kmalu na začetku sta dva francoska člana zaradi »slabega vzdušja« odšla domov. Kakorkoli že - steno niso uspeli splezati in tako še naprej ostaja velik himalajski problem.
Levi krajec v Skuti
V južni steni Skute (po skici sodeč poteka smer v Stolpu) sta novo smer 28. maja splezala Marko Belingar in Gorazd Zrimšek (oba AO Matica). Dolga je sedem raztežajev, ključ smeri pa sta prva dva, ki sta ju ocenila VI- in VI, ostali pa so lažji (do IV+). Skala v novi smeri je dobra, prvi raztežaj je bil že opremljen z nekaterimi klini, kasneje pa nista našla sledov. Za Levi krajec sta porabila 4 ure plezanja.
Na začetku julija tekma v Lokvah
Alpinistični odsek PD Kamenjak - Reka bo v stenah Golubinjaka pri Lokvah (občina Delnice), ki so od Reke oddaljene 30 km, pripravil 8. in 9. julija tekmovanje v športnem plezanju za jugoslovanski pokal.
V soboto, 8. julija bodo kvalifikacije v moški in ženski konkurenci, finale pa bo naslednji dan. Spanje je predvideno pod šotori v neposredni bližini stene. Ob prijavi, ki mora vsebovati poleg splošnih podatkov še udeležbo na dosedanjih tekmovanjih ter nekaj najboljših vzponov, je potrebno plačati še 50.000 din štartnine. Plačate jo na žiro račun PD Kamenjak št. 33800-678-
1172 z oznako »za AO - prijava za tekmovanje«. Organizatorji priporočajo, da bi se vsi tekmovalci zbrali že v petek, 7. julija do 21. ure. Takrat bo tudi žrebanje.
T. Č.