Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 22.05.1989

  22.05.1989


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

 

ponedeljek, 22. maj 1989, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1621

Delo, Šport: ... Česnov vzpon v steni Jannuja: najboljši dosežek doslej?

Nekateri tuji ocenjevalci celo sodijo, da je naš alpinist Tomo Česen »pred časom« - Eden najpomembnejših dosežkov vsaj v zadnjem desetletju


LJUBLJANA - Oddaja, ki jo je v petek, po poročilih ob 14.30, na »Valu 202« vodil Boštjan Lajovec, je bila zasnovana, kot si predstavljamo, da bi to moralo biti (in bi bilo lahko!) poročanje o naših najpomembnejših alpinističnih dogodkih. Dopadljiv povezovalen tekst in smiselna vprašanja, »odprt telefon« in dobri odgovori Toma Česna, ob tem pa še strokovne ocene strokovnjakov.
Jozef Nyka, urednik poljskega Taternika, ni le eden najboljših poznavalcev dogajanj v svetu, temveč tudi najboljši tuji poznavalec našega alpinizma; smo v rednih stikih, redno spremlja Alpinistične novice v našem časopisu. Planinski vestnik in Alpinistične razglede ... Za Tomov vzpon pa tako kot ostali še ni vedel. (Tudi tuje agencije žal poročajo večinoma le o atrakcijah in nesrečah ter kvečjemu še o vzponih na najbolj znane vrhove, za kaj več pa izgleda nimajo ne usposobljenih novinarjev, ne interesa). Toda hitro se je spomnil impresivnih izjav Francoza, dejstev o steni in dodal: »Osebno menim, da je vzpon Toma Česna najboljši solo dosežek v Himalaji doslej. Zdi se, da je bo to tudi najbolj neustrašno dejanje sodobnega himalajizma, preprosto mu ne najdem primerjave.«
Enrico Camani, glavni urednik italijanske revije ALP, je bil le za spoznanje bolj previden in je Tomov dosežek ocenil, »le« kot enega najpomembnejših v zadnjem desetletju. In dodal: »jugoslovanski alpinisti so poleg poljskih avantgarda v Himalaji. Kaj bi šele dosegli, če bi imeli primerno materialno zaledje in podporo!?«

Letošnjo spomlad je bilo v Nepalu 39 odprav iz 20 držav, največ (20) spet na osemtisočake; na Everest so letos npr. dovolili poskušati kar sedmim! Toda sredi maja, ko je prišlo do hujšega poslabšanja vremena, ki je večino prisilil k umiku, je bilo le sedem uspehov. Ob naših treh dosežkih - Lotse, Everest in Kumbakarna - so uspeli še Japonci in Američani na Pumoriju (7145 m), ekipa, ki nadaljuje delo »Kote 8000« je bila na Manasluju, sovjetski alpinisti pa so edini res presenetili. Njihovo velikopotezno grebensko prečenje Kangčendzenge, čeprav opravljeno na klasičen način, celo z zelo veliko odpravo ... bo odmevalo!
Kaj pa statistika Kumbakame? Prav je, da upoštevamo nepalsko ime, toda vedeti moramo, da je to na nek način le »francoska gora«, zato nekateri kar ne morejo mimo imena Jannu. Med 23 odpravami (12 pomladi, 10 jeseni in 1 v zimski sezoni), kolikor jih je doslej poskušalo vzpon, je bilo namreč kar sedem francoskih. Po tretjem zaporednem poskusu so 1962 opravili prvi pristop, 1983 so dokončali direktni (slovaški poskus) izstop in - bili so edini, ki so se pred Tomom resno lotili osrednjega dela S stene. Ob teh so 1981 uspeli v JZ stebru še slovaški alpinisti, Japonci pa so 1976 smer, ki so jo Novozelandci speljali že do grebena, dokončali s (četrtim) pristopom na vrh. Ta smer je bila - ob smeri prvih pristopnikov - tudi edina doslej (Nizozemci in Francozi 1987) ponovljena. Vsega pa je bilo doslej uspešnih le 13 odprav, 18-krat pa so alpinisti prišli na vrh.

Alberta Mantovanija, urednika Reviste della Montagne, pa je - ko je slišal za Tomov uspeh - najbolj zanimalo, kako je bilo v zgornjem, »osupljivo strmem delu« stene. Čestital je k uspehu in pribil: »Tomo je pred časom«.
Za kompleksnejšo predstavo o Tomu velja omeniti še, da so v francoski reviji Vertical njegova letošnja zimska vzpona v Marmoladi in v Pilier Rouge, uvrstili v sam vrh (ob niti ne tako izjemni Ghesenovi solo ponovitvi Bonattijevega stebra v Druju). Da vedo kaj pomeni, pa potrjuje tudi njihov poziv za takojšnje posredovanje podatkov o vzponu v »njihovi gori«, Jannuju. Obsežen intervju je izšel v četrti letošnji številki Montagnes Magazina, pripravljenega imajo tudi že v Alpi Rando ... Tomo je bil nadalje posebej povabljen na bližnji festival v italijanski Trento, jeseni bo član žirije v francoskem Diableretsu itd.
Manj podrobno so bile med oddajo nanizane tehnične podrobnosti.
Za spodnji del (od vstopa v steno, na višini 5000 m, do Platoja, nekako na 5500 m), pravi Tomo, da ni bil preveč zahteven. To je pravzaprav ledeni slap naklonine 50-55 stopinj, z nekaj mesti 65 stopinj, na začetku pa serak z desetimi navpičnimi metri. Pa še teh mest bi se morda lahko izognil, če ne bi bil drugje mnogo bolj izpostavljen drugim nevarnostim.
Srednji del je objektivno najnevarnejši. Vbočena stena je namreč pravcato »zbirališče« vsega kar pada. Zato je ta del tudi plezal ponoči, ko vse zamrzne. (»Niti pomisliti ne smem, kaj bi bilo z menoj, če bi se znašel tu, ko se sem upre sonce!?) Toda skalna mesta je ocenil z V, V+, ledene odstavke, dolge tudi po 50 m, pa, vsaj v višjih legah, z naklonino 65-75 stopinj.
Potem je prišlo na vrsto prečenje v desno do serakov: VI-/V+, 70-80 st. In spet malo lažji svet, snežišče. Čisto na koncu pa najtežje; 10-15 pasaž dolgih po 30-40 m s tankim ledom na komaj kaj nagnjenih granitnih ploščah (80-90 stopinj). Mest za počitek praktično ni bilo in zelo težko se je bilo orientirati. Bila so tudi štiri mesta, kjer si je moral zaradi pretankih poči (za rokavice na rokah!) pomagati s posameznimi klini. Le enkrat, za 20-metrsko poč, si je lahko sezul dereze, sicer je moral plezati v njih tudi v skalah.
Na koncu pa je zaradi »vse bolj nemogoče stene, brez žlebov ali ledenih zaplat«, kakih 200 m pod vrhom le zavil na greben in po njem ob 15.40 dosegel vrh, 7710 m visoko. Torej niti polnih 24 ur (začel je 27. aprila ob 16. uri) za 2700, skoraj 2800 m visoko steno, ki je zavrnila že močne odprave, ki so poskušale na ekspedicijski način!
Sestop ni bil tako zahteven. Najprej po »Japonskem grebenu«, s katerega se je zaradi orientacijskih težav na snežišče spustil kar z vrvjo. Pričakal ga je dober sneg in ponekod je lahko sestopal celo s pogledom v dolino. Toda ujela ga je (že druga) noč in sestopil je lahko le do serakov. Tudi neurje je bilo daljše kot običajno (v bazi je celo podiralo šotore)... in ob 21. uri se je odločil za predah, kateremu bi komaj lahko rekli bivak. Kajti že po petih urah, ko se je umiril veter in so se pokazale zvezde, je spet krenil navzdol.
Po štiridesetih urah je bil spet pod steno. »Zdelan in precej shujšan, res, toda ne izčrpan! Po enem dnevu sem bil spet OK.«

FRANCI SAVENC

Podvig Toma Česna v severni steni Jannuja so omogočili: Po finančni plati je osrednji nosilec odprave Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS. Tudi sicer je bila odprava v letnem planu KOTG kot osrednji in najzahtevnejši cilj.
Nadalje so svoj delež prispevali ZTKO Slovenije (individualni programi vrhunskih športnikov), AO Kranj (namenska sredstva iz ZTKO Kranj in TKS Kranj), Slovenijašport, Zavarovalna skupnost Triglav Kranj, PD Kranj, Elan, Beograjska banka Temeljna banka Ljubljana, Ljubljanska banka TB Gorenjske, Zavarovalnica Koper.
Poleg tega pa so še prošnji za finančno pomoč odzvali iz Kranjske Gore Kulturno društvo, Žičnica Vitranc, GRS, Turistično društvo, Radman Ivica - Naša djeca. Iz Gorenje vasi Galanterija Pogačnik in Gostilna Žerjav iz Rateč.
Vso vrhunsko kvalitetno opremo so prispevali Česnovi sponzorji Edelweiss (Avstrija), Camp in Scarpa (oba Italija), pri tej akciji pa je stopil k sodelo-vanju tudi francoski Millet.

Srečanje pod Jalovcem
Tradicionalno »Srečanje pod Jalovcem«, ki ga pripravlja Akademsko planinsko društvo kot nadomestilo VTK memoriala, bo v petek 26. maja zvečer v Tamarju. Sobotne smuke letos sicer izgleda ne bo, sobotni vzpon na Kotovo sedlo pa je kljub temu predviden. Vabljeni vsi, ki ste nekdaj zahajali v Tamar in naj velja: Povej naprej!

Pregled amaterskega alpinističnega filma
Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Nevo Mižič in Cankarjevim domom vsako leto pripravi pregled slovenskega amaterskega alpinističnega filma. Letošnje leto bo ta pregled v torek, 30. t. m., v mali dvorani CD ob 19. uri.

Zbor gorskih vodnikov
Zbor bo v torek, 6. junija, ob 18. uri v prostorih Planinske zveze Slovenije. Nanj so vabljeni vsi gorski vodniki in pripravniki za GV

Razpad kulturne krajine
V majski številki Planinskega vestnika po svoji strokovnosti najbolj izstopa članek Eda Kozoroga o usodi trentarskih planin
LJUBLJANA - Malo je člankov v Planinskem vestniku, ki bi na tako strokoven in hkrati neposreden način obravnavalo določen problem, kot je to prispevek Eda Kozoroga z naslovom Spreminjanje kulturne krajine. Pa ne zato, da Vestnik ne objavlja poglobljenih študij, ampak to poudarjam zato, ker je omenjeni članek pač tako dober; jasen, objektiven in ponuja neposredne rešitve.
Zgoščen zapis Eda Kozoroga je povzetek njegove diplomske naloge. V iskanju razlogov za spreminjanje kulturne krajine na področju trentarskih planin, posega v zgodovino, ko so planine nudile popolnoma drugačno podobo in namembnost kot v sodobnosti. Danes pa je v Trenti dobro vidno propadanje in spreminjanje pokrajine in objektov, piše Kozorog, s tem pa se spreminjajo in propadajo vrednote, ki so bile vključene v Triglavski narodni park. »Za vse je značilno eno: vsi iz prostora le jemljejo (doživetja, kubike, odstrel divjadi ...) zelo malo pa vlagajo (znanje, investicije, ureditev prostora in krepitev njihovih funkcij).« Seveda je ob tem najbolj pomemben zaključek, ko zapiše, da pač planina, takšna kakršno poznamo iz preteklosti, ne bo več simbol naših gora. Edino kar nam preostane je, da ta simbol ohranimo v naši zavesti - s planinsko vzgojo, raziskavami in tudi s planinsko fotografijo. Vendar pa tudi tu naletimo na čeri. Prav banalne so, eno teh ovir pa najdemo zapisano na koncu Kozorogovega članka.
Med plezalci in alpinisti bo precejšnje pozornosti nedvomno deležen prispevek Šefka Kadriča iz revije sarajevske revije Staze. Njegova razmišljanja in primerjava med alpinizmom in plezanjem so zanimiva, seveda pa ni rečeno, da se bo večina z njim tudi strinjala. Športno plezanje zanj ni nič drugega kot proizvod porabniške družbe, plezalce pa imenuje manekene tehnike in industrije. Glede alpinizma pa zapiše: »Pri iskanju njegovega pravega mesta v naši družbi ne smemo zanemariti osnovnih vrednot socializma kot sistema in samoupravljanja kot njegove oblike, ustrezne našemu družbenemu življenju itd ... itd ...« Iz teh iztrganih citatov (ki pa seveda ne spreminjajo pomena celotnega besedila) je mogoče razbrati - poenostavljeno rečeno - da je »golo plezalstvo« nekaj slabega, zastarelega skratka kapitalističnega, »socialistični« alpinizem pa je nekaj povsem nasprotnega ... Resda obstajajo razlike med elementarnim plezalstvom in alpinizmom, kot dejavnostjo v najširšem pomenu, opazne razlike in tudi povsem drugačna merila vrednotenja, ki pa seveda zahtevajo bolj strokovno razlago z globljim in čim širšim poznavanjem najrazličnejših družbenih ved. V odgovor avtorju omenjenega teksta, Šefku Kadriču le toliko: na razliko med obema dejavnostima ne moremo gledati tako enostransko, sploh pa ne skozi prizmo črno-bele ideologije.
Podoben odgovor bi lahko namenili tudi Franciju Ekarju, ki meni, da športno plezanje nima nič skupnega z goro in zato predlaga, naj se ta dejavnost osamosvoji. Pisec ima po svoje prav, kljub temu pa v zahtevi (ki je tokrat, očitno zaradi preteklih izkušenj, manj ostra) ni dovolj prepričljiv, saj omenja, da planinska organizacija ne more več financirati programov, ki nimajo nič skupnega z goro. Ne bi našteval vseh zadev, ki vedrijo pod streho Doma Zlatorog na Dvoržakovi, pa kljub temu nimajo dosti povezave z gorništvom. Menim, da se bo plezalstvo sčasoma samo osamosvojilo, kajti procesi v tej smeri se že razvijajo. Obstaja pa bojazen, da pa takšno - po moje nestrpno - reagiranje utegne znova povzročiti nepotrebne polemike in hudo kri zagovornikov obeh strani.
Med ostalimi prispevki v majskem Vestniku velja omeniti tudi uvodni intervju Marjana Raztresena s predsednikom Planinske zveze Slovenije, Marjanom Oblakom, ki je po letu in pol, odkar je na čelu le-te, prvič bolj pobliže predstavil dejavnost naše planinske organizacije. Opaziti je, da so zastavljena vprašanja precej kritična in neposredna, odgovori nanje pa so večinoma bolj splošni in načelni.

MATEJ ŠURC

Na knjižnih policah
Arno Puškaš, legendarni češkoslovaški pisec alpinističnih vodnikov, je izdal še zadnji - deseti del svoje monografije Vysoke Tatry. V vodniku, ki ima 460 strani (cena pa je le 48 Kčs) je posebno zanimivo »dodatno« poglavje, posvečeno zgodovini poskusov prečenja celotnega glavnega grebena Visokih Tater, tako pozimi kot poleti.
Iz Prage pa smo dobili knjigo Dine Šterbove Čo Oju, turkizna gora, ki je pred dnevi izšla pri založbi Olympia. Avtorica, ki je z vzponom na to goro 13. maja 1984 postavila še vedno veljavni ženski višinski rekord ČSSR, je na prijeten način popisala svoje »pustolovščine«, s posebnim poudarkom na vseh oblikah ženskega alpinizma. V prilogi pa so še tri tabele (delo našega prijatelja in sodelavca Joškota Lorenca): kronologija pristopov na Čo Oju, ženski pristopi na osemtisočake (v obeh so seveda tudi zaznambe o naših) in razvoj češkoslovaškega ženskega višinskega rekorda.

Armeško pri Brestanici
Dolenjski alpinisti vabijo v plezalni vrtec Armeško pri Brestanici. V njem so še lepe možnosti. Da pa so že sedaj zanimive smeri, dokazuje ponovitev Marjana Zvera. »Child in time« je ocenil z VIII. Isti je v navezi z Milošem Kolčekom (AO Novo mesto) pred prazniki med drugim ponovil Spomin v Aniča kuku.
Plezališče Amerško je obiskal tudi Zagrebčan Boris Čujič in ponovil Sarajo ter Child in time. V njegovem seznamu vzponov je še 1. P. Gučkove smeri »Solid Rock« v Kubetu, »Majhni, ostri, zli« v Paklenici, prvi vzpon (Rompituto, VIII-) v Sveči - Vranjska Draga idr.
 

Oznake: AN, BIB, HIM, PV, VTG
eXTReMe Tracker