Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 24.04.1989

  24.04.1989


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

 

ponedeljek, 24. april 1989, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1169

Delo, Šport: ... Prvomajsko srečanje pod Aniča kukom odpovedano

Kdo bo usmerjal stotine alpinistov, ki bodo prišli v Paklenico - Premalo prizadevanja, da bi nam bil ta plezalski center v ponos
LJUBLJANA - »Prvomajsko srečanje alpinistov v Veliki Paklenici je bilo prvič leta 1959,« piše v uvodnem delu okrožnice, ki jo je komisija za alpinizem PZ Hrvatske te dni razposlala po vsej Jugoslaviji. In prav ob 30-letnici se je hrvatska komisija za alpinizem, ki je tradicionalni organizator akcije, odločila za najmanj popularni ukrep: odpovedali so srečanje.
Zakaj? V okrožnici, ki je datirana z 18. t. m, je zapisano: »KA PZH se je znašla v položaju, da mora nekaj tednov pred 1. majem srečanje odpovedati zaradi prepovedi šotorenja na Aniča luci, odlok je v prilogi.« Menda jim ni uspelo (dovolj ceneno) zagotoviti srečanja tudi v nobenem od starigradskih kampov.
In kaj piše v »prepovedi«? Uprava Narodnega parka Paklenica je že z dopisom z dne 14. marca 1989 obvestila PZ Hrvatske, da po sklepu zbora delavcev (istega dne), ki je istoveten s stališči Republiškega zavoda za zaščito prirode in sveta uprave parka, ne dovoli kampiranja na Aniča luci. Sklep pojasnjujejo z dejstvom, da v sedanjem položaju niso izpolnjeni pogoji za normalno organiziranje kampa tik pod Aniča kukom. »Jasna potrditev upravičenosti tega, je slika Aniča luke z okolico, kakršno je vsakdo lahko videl po lanskoletnem srečanju.« V nadaljevanju so še svetovali, naj PZH pravočasno obvesti vse zainteresirane, da so v neposredni bližini Parka številni kampi, kjer bi lahko nastanili udeležence srečanja jugoslovanskih alpinistov, »ne da bi bili alpinisti in ljubitelji Paklenice prikrajšani v doživljajih njene lepote«.
In kdo je vse kriv, da se je to zgodilo? V prvi vrsti seveda alpinisti sami, ki se kljub opozorilom niso znali pravočasno primerno organizirati. Komisija za alpinizem PZH pa je kriva še dodatno: kot neposredni organizator in ker javnosti o svojih namerah ni pravočasno obvestila. Srečanje bi moralo biti tudi zato, ker je najbrž vsakomur jasno, da bodo alpinisti in plezalci v Paklenico prihajali tudi v prihodnje, sicer pa jim tega (vsaj za sedaj) tudi nihče ne prepoveduje, le organizirana akcija pa lahko prispeva k večjemu redu. Kaj le pomeni opomba v »odpovedi«, da je jemati vsako morebitno bivanje in šotorenje v Paklenici za individualno? Se bodo zaradi teh sklepov alpinisti in plezalci sedaj kar nenadoma odpovedali prihodu v Paklenico? Sicer pa je v dopisu rečeno, da bo KA storila vse za nadaljevanje tradicije srečanj. Toda kaj bo poprej treba spremeniti in kdo bo vse to postoril?
Zadnjih nekaj mesecev so bili v prominentnih tujih revijah objavljeni štirje nenavadno obširni in več kot odlično ilustrirani članki, ki dokazujejo, da je Paklenica postala eden pomembnejših evropskih plezalskih centrov v spomladanskem in jesenskem času. Vedno znova prosijo podatke o možnostih plezanja, dostopa, tudi nočevanja ... Adams H. Carter, urednik Ameriškega Alpine Journala, je nakazal, da bi bili zelo veseli vabila ameriškim plezalcem itd. In nenazadnje kaže, da bomo končno le dobil spet sodoben vodnik za to področje.
Po vsem tem pa pride, kot v posmeh vsem zamislim in delu za uveljavitev Paklenice v svetu - kar seveda ni brez pomena tudi za naš turizem - odpoved. Bo v Paklenici zato med prvomajskimi prazniki manj ljudi in več reda? Najbrž ne, le brez koordinatorjev bodo, kar pa ni dobro.

FRANCI SAVENC

»Nov prispevek plezanju«
V AN dne 17. 4. sem lahko prebrala, da sem iz plezalske A reprezentance odstopila zaradi študijskih obveznosti, mimogrede pa je v istem sestavku omenjeno, da so bili za sodniške napake na tekmi v Zagrebu opravičljivi razlogi. Nisem se imela namena oglašati, a se moram. Piličevo sprenevedanje (provociranje?) je šlo tokrat predaleč. Sodelovanje v »reprezentanci« sem odklonila zato, ker me to preprosto ne zanima. Predvsem pa študij, katerega sem omenila, tukaj ni bil bistveni razlog. Piliču sem osebno (po telefonu) povedala, da sicer pridem na kakšno tekmo, a da se s tem ne mislim resno ukvarjati. Če Pilič ne more doumeti, da ni vsem do tega, da bi bili tekmovalci in reprezentanti, naj vsaj ne laže in tišči glave v pesek.
O tej tekmi bi lahko vsakdo povedal svoje, vendar se bom osredotočila samo na svoj primer. Prav na hitro in kljub pritožbam (žal neuradnim!) ter glasno izrečenim dvomom prisotnih tekmovalcev, ki so spremljali ženski super finale, se jim je zelo mudilo razglasiti Marijo Štremfelj kot zmagovalko v ženski konkurenci. Po tekmi so video posnetki jasno pokazali, da bi morala biti Štremfljeva druga Pilič je dejal, da se tu ne da storiti nič več. Kar je sicer res. Bolje bi bilo, če bi tekmo spremljali usposobljeni sodniki.
Kar mene osebno žalosti, je naslednje: Marija modro molči, Piliču pa se ni zdelo vredno svoje napake vsaj moralno popraviti in ugotovljena dejstva javno objaviti. Če ne drugega, zaradi športne resnice. Verjetno je lažje izjaviti, da so bile sodniške napake opravičljive. Saj vsi poznamo tisto: Važno je sodelovati in ne ... Vsekakor pa se od tekme pričakujejo konkretni rezultati, ne pa naknadno opravičevanje po telefonu ali prek drugih, v upanju, da resnica ne bo prišla dlje od oškodovanega.

INES BOŽIČ

Kar sedem odprav poskuša na Everest samo iz Nepala
Nepalsko ministrstvo za turizem je za letošnjo predmonsunsko obdobje izdalo dovoljenje 39 odpravam iz 19 držav, toda za vsega 23 različnih vrhov. Najmočnejša je sovjetska odprava pod vodstvom Eduarda Mislovskega, ki po vzponu na vrh Kangčendzenge nadaljuje poskus za prečenje vseh štirih vrhov tega masiva; seveda z uporabo dodatnega kisika.
Največ odprav je spet z Japonske in ZDA (10), kar sedmim pa so Nepalci (prvič v tako velikem številu) dovolili poskusiti se z Everestom. Poljaki pod vodstvom Eugeniusza Hrobata bodo poskusili ponoviti Japonski greben Everesta (8848 m). »Zvezdniška odprava« Reinholda Messnerja poskuša v južni steni Lotseja (8516 m), kar je že deseti poskus v steni, kjer se je doslej še najbolj izkazala prav naša odprava (1981). V veliki (v vsakem pogledu) odpravi sta tudi Poljaka Haizer in Wielicki, ki sta 1987 nekoliko desno od naše smeri dosegla v tej steni že višino 8300 m.
Izjemne pozornosti je deležen Tomo Česen, ki poskuša kot prvi sam (in brez dodatnega kisika ter na alpski način - kot poudarjajo tuja glasila) preplezati osrednji del S stene Kumbakarne (7710 m, Jannuja). Posebne pozornosti je deležen tudi 39-letni Tom Whytaker iz ZDA, ki skuša priti na Everest s protezo noge. In nenazadnje - tam je tudi 2. makedonska himalajska odprava pod vodstvom Jovana Poposkega, ki poskuša v Južnem stebru Everesta. Z njimi sta Stipe Božič in Viki Grošelj.

F.S.

Plezalci v Ospu nezaželeni?
O tem, da so tudi v Ospu plezalci vse večji problem, smo nekajkrat že pisali. Čedalje več jih prihaja v to idilično primorsko vasico, ki je lani dokončno zaslovela z doslej našim najbolje organiziranim tekmovanjem v športnem plezanju, vse več pa je tudi nesnage ter težav s parkiranjem, kar ima za posledico negodovanje domačinov.
Vaščani se pritožujejo, da plezalci preprosto parkirajo svoja vozila po dvoriščih, ne da bi koga vprašali, celo tako, da je domačim onemogočen prehod. Ob nedeljah je videti po dvoriščih in ob poteh vse polno odvržene embalaže ...
Kaže, da se vsi še ne zavedajo, da je kmetu zemlja sveta in da privatna dvorišča niso ne javni parkirni prostori ne odlagališča smeti!? Le dobri odnosi z vaščani pa so porok, da se bo to naše vsestrano plezališče lahko razvijalo še naprej.
Seveda je težko pričakovati, da bo kar takoj osveščenost urejala probleme. Da ne bo prekasno, bi morda lahko KA ali njena podkomisija za športno plezanje za sedaj zastavila svoj vpliv; na eni in na drugi strani.

F. S.

Kanin je visok in globok
Uvodni članek aprilske številke Planinskega vestnika predstavi odkrivanje najgloblje jame v Jugoslaviji – Do meje tisoč metrov
LJUBLJANA - Prispevek Andreja Gosarja o raziskovanju Skalarjevega brezna na Kaninu je vsekakor zanimiv in pomemben. Gre za jugoslovanski globinski rekord, saj so se pogumni slovenski jamarji spustili kar do globine 911 metrov. Avtor omeni, da si »globinski alpinisti« (kot nekateri imenujejo jamarje) želijo priti tudi do »matične« globine 1000 metrov, ki v jamarstvu velja toliko kot v alpinizmu višina 8000 metrov. Omenjenemu zapisu je priložen tudi seznam najglobljih jam v Sloveniji in Jugoslaviji.
Jože Dobnik v naslednjem poročilu ugotavlja, da je bilo ob koncu lanskega leta včlanjeno v slovenska planinska društva 106.528 planincev, kar je za 575 več kot jih je bilo leto poprej.
Ob tem statističnem poročilu bi se nemara kakšen planinski aktivist spomnil, da bi se bilo vendarle koristno - v obsežnejšem delu (morda celo za diplomsko nalogo) - malo »poigrati« s temi številkami, ki govorijo o naši planinski dejavnosti. Seveda je to vse prej kot očitek vestnemu delu Jožeta Dobnika, ki nekatere rezultate tudi komentira. Med drugim zapiše, da je mogoče z dobro organiziranostjo in privlačnimi programi pridobiti nove člane. Ostaja vprašanje, katere so tiste dejavnosti, ki v planinska društva privabljajo mlade, kakšni so vzroki, ki jih odbijajo od organiziranega planinstva, kakšna je (starostna, izobrazbena ...) struktura vodstvenega kadra, vpliv oddaljenosti od gora na organizirano planinstvo; to je le drobec vprašanj , ki lahko sestavljajo anketo. Le-ta bi nedvomno pripomogla k iskanju pravih poti za dvig kakovosti dela v naših društvih in planinski organizaciji.
Ali lahko turni smučarji uničujejo gorsko naravo? Vprašanje je na prvi pogled malce naivno, vendar naslednji prispevek (žal nepodpisan, tudi vir ni naveden) pravi drugače: »Posledice so vidne predvsem na talni vegetaciji, na mladem gozdu ter na tratah in pašnikih. Ostri robniki smuči preprosto pobrijejo mlado drevje in travno rušo, pogoste take poškodbe pa pripeljejo do izumiranja rastlin. Če odhajamo na smučanje v visokogorje, ko je tam premalo snega, naredimo skoraj nevede vse to, posledica pa je poznejša erozija tal.« Take navidezne malenkosti pa utegnejo biti sčasoma za občutljivo gorsko favno zares kritične, kajti vedeti je treba, da iz leta v leto narašča število smučarjev, ki z željo po vijuganju v deviški belini, zapuščajo nadelana smučišča.
Ptice ne umirajo za šalo, umirajo zares, je naslov sugestivnega in malce nenavadnega zapisa Dunje Horvatin in je povzet po hrvatskih Naših planinah. Čeprav tema ni strogo planinska, pa še ni rečeno, da ne sodi v Planinski vestnik. Avtorica se na cvetočih travnikih ljubljanskega Tivolija sreča s pravim Indijancem, udeležencem svetovnega kongresa o varstvu gozdov. Najprej ga prezira, se celo norčuje iz njega, nato pa jo prevzame njegovo predavanje, ko Indijanec na tako preprost in hkrati prepričljiv način opozarja na nespametna početja belcev z naravnimi dobrinami.
Sledijo utrinki osebnih razmišljanj o planinstvu in tudi o plezalstvu izpod peresa Helene Giacomelli. Pozornost tistih, ki radi prebirajo planinske potopise, polne čustvenih doživetij in radoživih miselnih iskanj, pa bosta pritegnila tudi naslednja dva zapisa. Prvi je delo Milana Vošanka (ki se je po dolgem premoru spet oglasil v Vestniku). Med potepanji okrog Raduhe nam poda malone celoten historiat alpinističnih udejstvovanj v steni te koroške lepotice. Rafko Trpin pa svoja popotovanja po malo znanih poteh okrog Trebuše obogati tudi s kritičnimi, včasih celo malce sentimentalnimi, razmišljanja o življenju tamkajšnjih ljudi.
Omeniti velja tudi raztreseno predstavitev nove slovenske televizijske nanizanke, ki bo opisovala slovensko planinsko pot. Prvi del serije (od osmih) bo na sporedu že 30. aprila. Med tujimi prispevki je še posebej zanimiv članek o prvih dveh, avstrijskih gorskih vodnicah, o njunih pogledih na gorništvo in seveda o odzivu drugih vodnikov na njun - po mnenju moških kolegov - nenavaden poklic. Helena Aberger, ena izmed njiju, na primer poudarja, da »imajo ženske na takih preizkušnjah opraviti z izrazito konzervativnimi tipi, z moškimi stare garde, ki nočejo nobenih babur med gorskimi vodniki«.

MATEJ ŠURC

Zeniška alpinistična šola
»Najpomembnejša akcija pri nas je ta čas ZAŠ«, poroča iz Zenice Edin Durmo. Ker je sarajevska AŠ, ki je imela neuradno republiški značaj, v krizi, so jo tokrat razširili na vse zainteresirane in tako so zajeli mnogo širši krog. Sicer pa so v prvem letošnjem četrtletju opravili 40 tur, med njimi 8 prvenstvenih. Organizirali so tudi nadvse uspelo predavanje Silva Kara ...

Veliko smučarskih nesreč
Lani je bilo v Avstriji 54 smrtnih smučarskih nesreč v gorskem svetu; 15% jih je umrlo pod plazom, 18% izven območij, ki jih (redno) kontrolira reševalna služba itd. Skrb vzbuja podatek, da narašča število nesreč na urejenih smučiščih. Od 12 smrtnih primerov 1986 je lani število naraslo že na 26 umrlih. Podatki zajemajo smučarje stare od 14 do 71 let, prevladujejo pa petdesetletniki.

Srečanje alpinistk
Letošnje srečanje alpinistk »Rendez-Voud Hautes Montagnes« bo od 20. do 27. avgusta, v Veliki Britaniji, v Capel Curig, Severni Wales. To področje je prepredeno s skalami in plezalnimi vrtci, tako da je možnosti veliko. Vse, ki ji zanima to srečanje, naj povprašajo Ines Božič. Cerkova 9, 61000 Ljubljana, tel. (061) 344-000. Na voljo je tudi še nekaj biltenov v angleščini, francoščini in nemščini.

Sestanek bo pozneje
Predsednik Koordinacijske komisije za alpinizem PZ Jugoslavije Bojan Pollak je sporočil, da je sestanek KKK, ki bi moral biti 30. aprila v Paklenici, preložen za nedoločen čas.

Tudi kdo od naših?
Komisija za odprave v tuja gorstva PZS vabi vse, ki so zainteresirani za udeležbo na Mednarodnem gorniškem taboru v Himalaji, da nemudoma (vsaj do 5. maja) prijavijo svojo kandidaturo, da bi lahko kandidirali za sofinansiranje in priporočilo naše organizacije. Kot je znano - podrobnosti so bile objavljene v AN pred tednom dni - bodo iz vsake države članice UIAA lahko sodelovali največ dva, trije.

Srečanje pod Jalovcem
V nadomestilo popularnemu VTK memorialu, ki so ga vrsto let pripravljali člani Akademskega PD iz Ljubljane, je bil na pobudo starejših članov pred tremi leti sprejet sklep, da bo poslej vsak zadnji petek v maju »Srečanje pod Jalovcem«. 26. maja so tako vabljeni v Tamar vsi, ki smo se nekdaj srečevali v tej priljubljeni postojanki. Velja tudi obvestilo: Povej naprej!

Tudi na Pik Pobedy
Boris Čujič nas je obvestil, da so sovjetski alpinisti poslali vabilo za izmenjavo AO PDS Velebit. Ponudili so veliko možnosti, izbrali pa so le eno - Pik Pobedy (7439 m), najvišji, vrh Tien Šana in cilj, o katerem naši alpinisti že nekaj časa razmišljajo, saj za vzpon na ta zanimiv vrh (prvi vzpon šele 31. 8. 1956 V. M. Abalakov s tovariši) še niso imeli priložnosti.
Ker pa je letos večina zagrebških alpinistov že »oddana«, se je vodstvo AO Velebit odločilo, da povabi še sedem alpinistov iz drugih krajev Jugoslavije. Odprava bo na programu v obdobju julij - avgust ( podrobnosti še niso znane), predračun (bivanje sovjetskih alpinistov pri nas ter letalo do Moskve in nazaj, z nekaj rezerve) je 2000 DEM, toda stroške bo mogoče poravnati v dinarjih. Kandidati naj v kar najkrajšem času pošljejo prijave na AO PDS Velebit, Radičeva 23, 41000 Zagreb ( kopijo pa na KOTG PZS). Poleg izpolnjenega osebnega lista in seznama najpomembnejših tur je pomemben kontaktni naslov ter telefon.

Le dva vzpona
Plezalskih novic je malo. Izvedeli smo le za dva zanimiva vzpona. Igor Kalan je 16. t. m. ponovil Polnočnega kavboja (IX-, zdi se mu nekaj težji od Poročne noči in Pariz-Dakar) nad Ospom, Marko Lukič pa 16. 4. Colibrija (8a+) na Obalni cesti pri Trstu.

Zvezni seminar za AI
Podkomisija za šolanje kadrov pri KA PZS prireja zvezni zimski izpopolnjevalni seminar za alpinistične inštruktorje, ki se bo začel 12. maja ob 18. uri v Planinskem domu Tamar, končal pa naslednji dan pozno zvečer. Namen seminarja je poenotiti doktrino zimskega dela alpinistične šole. Ob njem bo v soboto (prav tako v Tamarju) še seminar za tiste aktivne alpiniste, ki se žele seznaniti z novostmi in razširiti znanje s področja zimske alpinistike. Po štirim iz vsake republike bo tečajnino plačala PZ Jugoslavije, le nadomestilo potnih stroškov si morajo oskrbeti sami. Zbor je v petek zvečer, prijave pa je potrebno poslati na naslov: Planinska zveza Slovenije, komisija za alpinizem, 61000 Ljubljana Dvoržakova 9. najkasneje do 5. maja 1989.

Še neraziskani sedemtisočaki
Šestčlanska indijska odprava pod vodstvom Harisha Kapadia (43) bo poskusila opraviti prvi pristop na Čong Kumbdan I (7071 m) v istoimeni - še povsem neraziskani skupini (vzhodno od ledenika Siačen in severno od Mamostong Kangri, 7516 m). Kapadia, ki vsako leto raziskuje indijske Himalaje, pravi, da je to poslednja neraziskana skupina v Indiji z vrhovi nad 7000 m.

Mednarodni mladinski tabor v Franciji
Francoski alpinistični klub (CAF) vabi mladince, stare od 10 do 15 let na mednarodno gorniško srečanje, ki bo v gorskih masivih Queyras in Viso na področju narodnega parka Ecrins v Franciji, in sicer od 6. do 12. avgusta letos. Vsaka planinska zveza lahko pošlje na mednarodni tabor od 3 do 6 planincev, ki pa morajo znati angleško, nemško ali pa francosko. Udeležba na srečanju znaša 800 francoskih frankov, organizatorji pa udeležencem priporočajo, naj s seboj prinesejo poleg močnih planinskih čevljev in tople obleke tudi osnovno plezalno ledno opremo, kajti v programu so tudi lažje alpinistične ture, prilagojene zmogljivosti udeležencev.
(Naslov za dodatne informacije: Francois Henrion, 30 avenue du Roule, F-92200 Neuilly-sur-Seine, France.)

XXVI. republiška alpiniada
Na Maljovici (Rila), najbolj znanem bolgarskem alpinističnem središču, je bila od 27. do 29. marca tradicionalna alpiniada. Od 53 klubov jih je bilo zastopanih (spomnimo se naših razmer) 29, vseh udeležencev pa je bilo 142. Tudi vzponov ni bilo malo - skupno 330, od tega dva prvenstvena (VII-), 8 z oceno VI+.

17 alpinistk na G2
Gašebrum II (8035 m) v Karakorumu je vrh z največ ženskimi pristopi. Lani sta se nanj povzpeli predstavnici ČSSR Margita Štrbova in Livija Klermbarova, nato sta bili na vrhu Belgijki Lut Vivis in Ingrid Baens. Za konec pa še pet Japonk: Mauri Jasuhara, Shiori Shashimoto, Nobuko Janagisa, Fumie Kimura in Miharu Kitagava. Po doslej znanih podatkih, je bilo doslej na G2 vsega že 17 alpinistk.

Vabijo na smučarsko-alpinistična rallya
Smučarsko-alpinistični rellyi so po alpskih deželah mnogo bolj popularni kot pri nas. Nekaj bledih poskusov v preteklosti ni spodbudilo ne posnemovalcev ne večjega interesa. Le redki so še, ki vztrajajo in hodijo na tekme v tujino.
19. in 30. aprila ter 1. maja bo »Bernina '89«, že 21. tovrstna prireditev v organizaciji sekcije CAI iz Valmalenca, Sondrio. Že sam oris proge je impresiven: iz Chiareggia (1612 m) na Passo Vazzeda (2967 m) in potem še na Monte Sissone (3330 m), zaključek prve etape pa bo v koči Ponti (2559 m). Drugi dan pa vzpon na Cimo di Rosso (3366 m) itd.
V nedeljo, 7. maja, pa bo 9. mednarodni rally Ortles-Cevedale, ki ga že sedmič zapored pripravlja sekcija CAI iz Valfurve (prav tako provinca Sondrio). Start in cilj bo pri koči Forni (2100 m), trasa pa kulminira s 3602 m visokim Pizzo Resero.
Imajo pa v Valtellini tudi nekak »pokal«. Prve štiri tekme so že za njimi: Februarja je bil 17. rally »Edelweis«, marca »Marrigio 89«, šesti po vrsti in »Pizzo Scalino«, aprila pa znani Rally della Val di Rezzalo.
Podrobne informacije in prijavnice dobe interesenti v pisarni Planinske zveze Slovenije.

Umrl je Miroslav Machovič
Libereška v Frdamanih policah je druga prvenstvena smer, smer s katero je tudi pri nas dokončno zaslovel Jožef Čihula, legendarni češkoslovaški plezalec. Z njim na vrvi je bil tiste dni (22. - 25. septembra 1965) Miroslav Machovič, doma iz Liberca. Še večkrat smo se potem srečali v naših gorah, nekajkrat je pomagal našim plezalcem pri obiskih v njihovem peščenjaku ... sedaj pa smo izvedeli, da je komaj 53-leten podlegel levkemiji.
 

Oznake: AN, , HIM, JAM, PLE, PV, USP
eXTReMe Tracker