Delo (1993), Sobotna priloga - Janez Strehovec: Blizu začetka nantillonskega ledenika pod Aiguille de I'M nad Chamonixom je ogromna ploščata skala, ob kateri vedno, kadar hodim tam naokrog, opazim nekaj nahrbtnikov in razmetane alpinistične opreme.

Letos pa sem iz votline pod skalo zaslišal tudi glasove prijetnega kramljanja. Tudi tukaj prenočujejo, tudi ta delček narave so zavzeli, ni kaj, sem pomislil. Da, tudi tam in ne samo tam so ljudje, kajti majhni šotorčki, zasilni bivaki in igluji so raztreseni marsikje na obrobju montblanškega masiva in tudi v samem njegovem jedru; mislim na šotorišče na Col du Midi pod vrhom istega imena, na katerega pripelje montblanška žičnica. Na približno 3500 m nadmorske višine je sredi slikovite pokrajine pod Midijevo steno vedno vsaj kakih 30 šotorov in tudi nekaj iglujev.
Ko sem se pred leti vračal s prečenja montblanških vrhov in se usedel pred neki, trenutno prazen iglu, sem prezrl, da je iz nasprotne smeri proti tisti točki naravnost drvel angleški alpinist in hotel tisto ledeno hiško osvojiti pred mano. Ali misliš prenočiti v njem, me je ves zadihan kar naravnost vprašal? Očitno mu je zelo odleglo, ko sem mu povedal, da se vračam v dolino in mu prepuščam (in njegovemu kolegu, ki se nama je približeval) tisto dragoceno bivališče v očarljivi naravi, kjer lahko, če se odločiš za taborjenje, narediš kline za utrditev šotora in kar iz ledu, recimo v obliki kljuk na snežni ograjici ob šotoru.
Niso torej le uradni in divji chamoniški kampi, planinske koče in bivaki pod vrhovi prenatrpani s tistimi, ki si montblanško pogorje izberejo za svoje počitnice, temveč izbirajo alternativne lokacije in divje oblike življenja na prostem tudi številni planinci, alpinisti, športni plezalci, alternativni letalci, potepuhi z gorskimi kolesi in udeleženci raftinga, ki pa jih Francozi očitno kar tolerirajo. Tudi sam sem lani poleti na Plan de l'Aiguille prenočeval v nekem super ugodnem, vendar divjem bivališču, v katero se lahko z vrha spustiš po železni lestvi, in ne povem, kaj je tisto, kajti tja se mislim še vrniti... Vsa chamoniška okolica, in podobno velja tudi za širše osrednje alpsko področje od Courmayerja do Zermatta in od Breuila do Grindelwalda, je namreč v znamenju randonée, se pravi tur in dolgih izletov-potepanj, bodisi v obliki alpinističnih vzponov in visokogorskega smučanja, bodisi v obliki sodobnih športov, predvsem jadralnega padalstva, gorskega kolesarstva in raftinga.

Spremenjen odnos do telesa, športa, rekreacije, mode in staranja
Sodobno življenje v razvitih, recimo kar postindustrijskih družbah, spremlja nova, v mnogo čem prelomna filozofija. V svetu izgube referencialnosti, medijskih deteritorializacij in slepljenj, ob relativiranju »družbeno nujno potrebnega dela« (cela vrsta dejavnosti v okviru industrijske paradigme se danes opravlja kot čista sociala), spričo izjemnega porasta prostega časa (vedno več je ljudi, izključenih iz rednega delovnega procesa) se današnji posamezniki izživljajo v življenjskih slogih, povezanih z rekreacija, športnim in modnim modeliranjem telesa ter z različnimi, predvsem alternativnimi oblikami kreativnosti in duhovnosti (osmišljanja). Za njihovo življenjsko filozofijo je značilno iskanje razkošnih, plutografskih življenjskih stilov, omogočenih na podlagi veliko prostega časa in denarja, in tudi mišljenjski obrat v smeri, da se hedonizem (se pravi uživanje) in disciplina (recimo pri športu, množični rekreaciji) več ne izključujeta. Poudarek na imidžu, nujnem za sodobni poslovni perfor-mance, zahteva dobro vzdrževano, čim dalj mladostno telo, ki ga akterji te usmeritve mojstrijo tudi v zahtevnih oblikah rekreacije. To odločitev spremlja tudi drugačen odnos do mladosti in staranja, ki danes temelji na zelo razpotegnjenih srednjih letih in modi, ki je oblikovana prav za ljudi od recimo 30. do 60. leta starosti. Gre za t. i. uni age style, ki je še posebno nemoteč prav pri rekreaciji. Pri njem gre, preprosto rečeno za to, da sta 20-letna punca in 57-letna gospa, ki tečeta po Rožniku, napravljeni v hlače in anorak istega kroja in iste barvne kombinacije (recimo zeleno-vijolične), pa se spričo tega ne bo nihče čudil; mladostno oblačilo starejše gospe bo pač sprejel kot vsakdanjost.

S padalom za motociklom
Takšna filozofija in moda spremljata številne udeležence dopustovanj v znanih alpskih letoviščih, kjer pisec tega besedila iz leta v leto opaža ob mladini vedno več starejših ljudi. Praviloma kampirajo in kadar niso na turah ali se ne podijo naokrog z gorskimi kolesi, se nadvse intenzivno ukvarjajo s pregledovanjem svoje športne opreme. Starejši in tudi zelo stari zahodnoevropski pari namreč ob svojih šotorih vedno nekaj brskajo po plezalni opremi in jo prelagajo. Stari ljudje, za katere bi še včeraj večina pomislila češ, še dobro, da so toliko mobilni, da lahko opravijo sprehod po gorski dolini, so še vedno veliki častilci alpinizma, vsaj tistega lažjega, povezanega z enostavnejšim gibanjem po ledenikih in vzpenjanjem po lahkih smereh. In njim so tudi nič manj kot samim športnim plezalcem in vrhunskim alpinistom namenjene številne športne trgovine v tovrstnih letoviščih. Ne da bi veliko pretiraval naj zapišem, da je v vsaki tretji hiši ob glavni chamoniški in zermattski ulici velika in lepo urejena športna trgovina, ki očitno zelo uspeva, kajti množica tistih, ki kupujejo plezalno opremo, pripomočke za jadralno padalstvo, rafting, gorsko kolesarstvo in seveda taborjenje je iz dneva v dan številnejša.
Poseben razmah doživlja na ravni množične rekreacije tudi jadralno padalstvo (večinoma povezano s skakanjem z vrhov, dostopnih z žičnico, kakršna sta Le Brevent nad Chamonixom in Sorebois nad Zinalom), ki tudi ni namenjeno samo mladim. Šole tovrstnega padalstva imajo že v vsaki gorski vasi  z ustrezno žičniško infrastrukturo in kandidate tudi kar kmalu navadijo samostojnega letenja, seveda s sodobnimi učnimi metodami. Prav v Zinalu (Vallis) sem letos avgusta gledal prve korake kandidatov za ta šport, ob katerem pa je prišlo tudi do nadvse komičnega (in za udeleženca šole tudi bolečega) dogodka.
Ko se kandidati naučijo že kar uspelega tekanja z razpetim padalom in lovljenja termike, se lahko priključijo na terenski motocikel z vitlom, ki jih vsaj malo ponese v nebo. In tako se je neki kandidat priključil na motocikel, inštruktor ga je pognal in zdrvel, za njim pa, kot bi rušil svetovni rekord na 100 m tudi kandidat z odprtim padalom. Toda termika je bila izredno neugodna, zlepa se ni odlepil od tal, končno se je dvignil le za dva, tri metre in že po približno sedemmetrskem letu padel za drvečim motorjem naravnost na nos. Toda inštruktor je pač vozil motor in ga očitno ni imel ves čas v vzvratnem ogledalu, zato je kandidata potem še vsaj 100 m silovito vlekel za sabo po nič kaj ravnem terenu. Videti je bilo kot kaznovanje izobčenca v ka-kem starem westernu, kjer kaznjenca vlečejo po tleh divji jezdeci in motociklist se morda ni ustavil takoj tudi zato, ker ga je motil hrup okolice; cel kup škodoželjnih gledalcev tega dogodka se je namreč valjal od smeha, tako da je obupane klice »žrtve« kar preslišal...
Ob sodobnih rekreativnih športih in poletnem ledeniškem smučanju (seveda zaradi razmer le v jutranjih urah) pa najširše množi-ce še vedno najbolj privlači rekreativni alpinizem. Tako lahko, seveda pogojno, poimenujemo visokogorsko planinstvo v Centralnih Alpah, ki je neprimerno zahtevnejše od slovenske oblike planinstva (da prideš poleti na Triglav, Jalovec ah Škrlatico, pomeni tam kvečjemu to, da boš dosegel izhodiščno kočo, pa še to tisto v Bernskih ah Valliških Alpah), kajti vključuje veliko nujno potrebnih znanj (obvladanje skalnega plezanja nižjih težavnostnih stopenj, osnove vzpenjanja v ledu in orientacije), prav tako pa zahteva tudi precej osnovne opreme (vrv, plezalni pas, čelada, cepin, cepin-kladivo, dereze, klini, zatiči, zanke...). In tisto, kar je za pisca tega besedila najbolj fascinantno (in to je tudi eden motivov za to besedilo), je neverjetna številčnost tistih, ki se odločajo za tovrstni rekreativni alpinizem, ki seveda nima nič skupnega s športnim, vrhunskim alpinizmom.

Modno norenje po štiritisočakih
Za tisoče in tisoče tovrstnih gornikov, ki se vzpenjajo na alpske štiritisočake in znamenitejše tritisočake, je namreč vrhunski alpinizem nekaj povsem nedosegljivega in tudi ni njihov namen. Podobno kot se vsakdanji udeleženci kolesarskih maratonov in množičnih tekov ne bodo nikoli odpravili na olimpijski maraton ali italijanski Giro, ne bodo tudi te množice nikoli zavile v Eigerjevo ali Drujevo steno. Njihova rekreacija je pač nekaj drugega, in tu jo omenjamo prav v kontekstu novih življenjskih stilov in nove filozofije preživljanja prostega časa, ki Vključuje tudi že zelo zahtevne oblike športnega udejstvovanja.
Če je osvajanje osemtisočakov del zahtevnejšega himalaizma, je na ravni tovrstne množične alpinistične rekreacije podoben cilj osvajanje štiritisočakov, ki pa je seveda nekaj neprimerno lažjega in, na srečo, tudi cenejšega od vzponov na himalajske vrhove. Ko sem sredi letošnjega julija prišel v Chamonix, sem seveda poleg izložbe vodniškega urada, kjer sem prebiral vremensko napoved »razveselila« me je s podatkom, da je v gorah 80 cm novega snega in velika nevarnost plazov), obiskoval tudi knjigarne in preganjal slabo vreme z listanjem po vodniški literaturi. Brez težav sem našel knjigo Štiritisočaki, avtorja Richarda Goedekeja, ki ji je bilo ob prvem natisu leta 1990 že pisano, da bo postala uspešnica. Zdaj sem namreč našel tudi že njena angleška in francoska prevoda in ob večerih pred valleškimi planinskimi kočami, ko se je tako prijetno greti na večernem soncu in opazovati divje konce »hornov«, sem letos avgusta opazil številne gornike, ki so iz žepov svojih nahrbtnikov vlekli prav to knjigo in se iz nje učili opisov za nameravane ture prihodnjega dne.
Štiritisočaki? Tu je pač treba biti pravičen, objektiven in natančen. Osvajanje štiritisočakov po normalnih smereh največkrat ponavlja smeri prvopristopnikov in s tem usmerja tudi k spoznavanju velike in burne zgodovine osvajanja Alp predvsem v 19. stoletju, torej k alpinistični klasiki. V smislu sodobnega vrhunskega alpinizma pa so danes ti vzponi lahki in enostavni, kajti v večini primerov segajo na področje II. in III. težavnostne stopnje, naklonina v snegu in ledu praviloma ne presega 40 do 50 stopinj, le vzpon na Aiguille Blanche v Peuterevskem grebenu je nekoliko težji. Ob težavnejših štiritisočakih (od Schreckhorna in Weishorna do Aiguille Verte in Dent Blanche) pa je tudi vrsta lažjih, ki, kot recimo Weissmies, Allalinhorn, Lagginhorn, Breithorn, Bishorn in Grand Paradiso, komaj dosegajo težavnost zimskega vzpona na Grintovec v Kamniških Alpah. Pri štiritisočakih nam mora biti tudi jasno, da je magična meja 4000 pravzaprav konvencija, povezana z metrskim sistemom; cel kup privlačnih tritisočakov in celo dvatisočakov je, ki so glede na svoje izhodiščne doline veliko bolj atraktivni od njih. Spomnim naj le na Eiger in Wetterhorn nad Grindelwaldom, Besso nad Zinalom, Ortler glede na velik del Južne Tirolske, Dru nad Chamonixom in brez vsakršne zadrege tudi na naš Triglav. Seveda pa je nekaj posebno privlačnega prav na najvišjih alpskih vrhovih, ki jih zaradi težavnih vremenskih razmer (večni sneg, meja 0 stopinj C pogosto ostaja pod 4000 m tudi sredi poletja) ne smemo podcenjevati.

Zapeljiva razglednica z Velikim žandarjem
Pri štiritisočakih je tudi veliko mode; kar nekaj jih je (od Mont Blanca in Monte Rose do Grand Paradisa, Jungfrau in Breithorna), ki jih dnevno obišče več desetin planincev, pogosto pa kar cele stotnije. Ob lepih dneh in ugodnih razmerah se stotnija planincev z vodniki ali brez njih poda tudi na atraktivni Matterhorn po švicarskem grebenu Hornli, ne dosti manj pa tudi z italijanske strani, vendar pa je osip kandidatov za ta vrh kar precejšen; pri navezah brez spremstva vodnika jih najmanj 60 odstotkov ne doseže vrha. Pisec tega članka je v nekaj zadnjih poletjih kot samohodec obiskal 14 predvsem težavnih in najtežavnejših alpskih štiritisočakov (nekatere tudi po večkrat), letos pa jim je dodal še dva, in sicer Lenzspitze (z nadaljevanjem po nadelskem grebenu do Nadelhorna) in Ober-gabelhorn. Kako je bilo na tej, 4063 m visoki izredno lepi gori, ki se dviga v neposredni soseščini Zinalrothorna in Dent Blanche in relativno blizu Weisshornu in Matterhornu?
Ko sem sredi avgusta prišel v Zermatt, sem imel pred očmi pravzaprav drug cilj, namreč prečenje Zinalrothorna od severnega grebena proti vzhodu, torej kar velikopotezno turo na štiritisočaku, ki sem ga poznal že od leta 1988 in ki ponuja uživaško plezanje v odlični kamenini (gnajsu). Toda med potepanjem po Zermattu, se pravi njegovih športnih trgovinah in knjigarnah, sem na stojalu ob vrsti živobarvnih razglednic z neizogibnim Matterhornom odkril majhno, črnobelo razglednico, izdelano na podlagi že zelo starega posnetka. Na njej ni bilo svetovnoznanih valliških gora ali atraktivnih žičniških gondol, temveč Veliki žandar (Gr. Gendarme) kot ključno plazalno mesto na odmaknjenem, toda zahtevnem Obergabelhornu. Veliki žandar je kakih 45 m visok grebenski stolp med Wellenkuppe in vrhom Obergabelhorna, ki je do polovice pokrit s snegom in ledom, zadnjih 20 navpičnih in celo previsnih metrov pa je iz kopnega in gladkega granita. Čeznje je sicer potegnjena fiksna vrv, ki bistveno olajša vzpon, vendar pa je njegova težavnost še vedno III. stopnje, po vrhu pa tam čez običajno plezaš kar z derezami na nogah.
Nič posebno težavnega ni v resnici, toda tisti grebenski stolp je res zelo privlačen, v hipu sem se odločil, da prvi letošnji vzpon na švicarske štiritisočake opravim prav na tej gori, razglednico zapeljivko pa sem po vrhu še kupil in jo pri priči s pozdravi poslal domačim.
Kako se že pride na Obergabelhorn kot samotno goro, ki je bila spričo letošnji snežnih razmer težja od mojega lanskoletnega samotnega vzpona na Weisshorn, vendar vsaj .dvakrat lažja od prečenja nadelskega grebena, ki sem se ga lotil že dva dni po tem vzponu? Najprej greš mimo Trift hotela k rothornski koči, kjer uživaš sončni zahod z nepozabnimi pogledi na znane vrhove valliških gora. Prenočevanje v švicarskih kočah ni pretirano drago, na slovensko planinsko izkaznico vedno dobim enak popust kot člani švicarskega alpskega kluba, punce in fantje v njihovih kuhinjah pa znajo pripraviti tudi okusno hrano, vključeno v polpenzion, za katerega tudi velja planinski popust.
Rothornska koča ima že ugodno nadmorsko višino (blizu 3200 m) in ker se resnejše plezanje začne bodisi na Obergabelhornu bodisi na Zinalrothornu že po uri ali dveh ledeniškega dostopa, zjutraj niti pretirano ne gnjavijo z vstajanjem. Prižgano luč na skupnem ležišču zaznaš šele ob pol štirih zjutraj, kar je pravo razkošje glede na schreckhornsko kočo v Bernskih Alpah, kjer je vstajanje že ob pol dveh, da odhodov iz bivakov k brenvinem pobočju Mont Blanca niti ne omenjam. Prijeten in plezalsko nezahteven je bil vzpon na Wellenkuppe kot kamnito goro na začetku vzpona na Obergabelhorn, ki jo na vrhu krasi pravcata bela snežna kupa kot bi bila iz smetane. Jasno, da sem zjutraj v temi malo zašel, toda zadnji greben, ki ponuja izredno prijetno jutranjo telovadbo sredi razčlenjenih plošč, sem le našel. Šele na vrhu te gore (3903 m) sem si pripel dereze in odšel proti Velikemu žandarju.

Smrt na gori
Pri vzponu preko sem moral kar precej čakati švicarsko vodniško navezo, toda obešanje tam gori in praskanje z derezami po granitnih ploščah, tako da zobci rišejo na njih pravcato abstraktno slikarijo, je bilo kar zabavno. Spust s te zapreke, ki brani dostop k vršnemu grebenu Obergabelhorna, ni zahteven, le čez manjši previsek je na koncu treba. In ravno na tistem mestu se je navezi pred mano in meni približal helikopter. Vsakdo, ki zahaja v tisti konec Švice, pozna rdeče kovinske brenclje oziroma kačje pastirje, ki ne oskrbujejo le koč, temveč so si že svetovni sloves pridobili predvsem z gorskim reševanjem. Mislim na helikopterje Air Zermatta, katerih eden se nam je neverjetno približal, in videl sem, kako je gorski vodnik iz naveze pred mano vzpostavil radijsko zvezo s pilotom in reševalcem v njem. Kar dolgo so se pogovarjali, vodnik je tudi nekaj kazal z roko in potem se je brenčeči stroj iznenada odmaknil in se začel naglo spuščati ob pobočju pod nami. Kot vkopani smo stali in čakali, kaj bo izvedel. Na neki točki, približno 250 m pod nami, potem ko se 70 in 80 stopinj strmo pobočje konča z navpičnim odlomom, ki mu sledi krajši ravnejši »iztek« pred ponovnim prepadom, je helikopter zalebdel in spustil reševalca na tisto snežno stopnico. In ob njem sem potem opazil piko. Razpotegnjeno piko. Bila je truplo gornika, ki na Gr. Gen-darme tistega zgodnjega jutra ni imel sreče; spodrsnilo mu je in zgrmel je (približno pol ure predno sem plezal tam čez) v ledeno globino.
Bil sem že tik pod vrhom te gore, ko sta me dva francoska alpinista vprašala, ali se je zgodila nesreča? Ne vem, sem naglo odgovoril, in tudi švicarska trojica pred mano, s katero smo se potem izmenično fotografirali na vrhu, je molčala. Smrt na gori te pač pretrese, je pa naravnost neverjetno pogost spremljevalec vzponov na alpske štiritisočake, še posebno švicarske. Ko sem v ponedeljek (vzpon sem opravil v soboto, 14. avgusta) v Neue Ziircher Zeitung poiskal vest o tej nesreči, sem jo našel v članku, v katerem so bile opisane še tri druge nesreče, kajti tisti konec tedna je v tamkajšnjih gorah zahteval kar pet življenj. Samo na Zinalrothornu, ki je precej odmaknjena in pretežno plezalcem namenjena gora, je bilo do začetka letošnjega avgusta že -6 mrtvih; sneženje v juliju pa je povzročilo tudi veliko nesreč zaradi plazov (recimo pod Grand Jorasses z 8 žrtvami).
Toda videti je, da smrt tudi sodi k neverjetnim kontrastom, ki spremljajo te visoke, med poletjem zelo množično oblegane gore. Na vse načine se gorniki trudijo do tistih samotnih točk na vrhu gora, kjer te, če gre za kamnit vrhunec, pričaka križ (recimo na Domu in \Veisshornu), plošča z Madono (na Lenzspitze), plošča in knjiga (na Doufourspitze), nekakšen kipec Evropejke (na Mont Blancu 1992) ali pa le steptan sneg kot prav na Obergabelhornu, ki je pač povsem leden vrh, tako da križa ni mogoče pritrditi nikamor. Kar hitro mine sestop s te gore, praskanje z derezami po plošči Velikega žandarja te sicer kar utrudi, toda bližina koče in piva v njem te vabi k odločnemu sestopu. In ko prideš do koče, vržeš s sebe večino stvari, jasno, da zračiš tudi gojzarje.
Z opisom vzpona na to odmaknjeno goro s črnobele razglednice pa sem poskušal usmeriti pozornost na manj znane štiritisočake, kajti tudi sredi tovrstne trendovske rekreacije je še mogoče najti bolj odmaknjene, od Mont Blanca in Monte Rose bistveno manj oblegane gore.

Janez Strehovec