Jutro - Joža Lavtižar: Krnica! Kakor val se je zajedal ta prelepi košček naše alpske zemlje med sive stene piramidastega Razorja, v strmem vzponu se je razprostrl po rušju Travnega brda, prav tja do meli Križke stene — od tam je zdrknil strmo navzdol tesno ob rdečih stenah Škrlatice in se na širokem prodišču srečal z Veliko Dnino.
Prav tej nasproti pa je v visoki gmoti Srednje in Zadnje glave napravil velikansko globel: zibelko Skedenjskega snežišča, ki mu niti najtoplejše poletje ne more do živega.
Krnica! Kako lepa — veličastna si v zgodnji pomlad i. Nad teboj se trgajo plazovi, bobneče padajo v dolino, rušijo in uničujejo. Ječe stoletni mecesni padajo ponosne smreke, sklanjajo se krive hibe. Plaz pa drvi, drvi, ustavlja in lomi ga šele gostejši gozd prav v sredi Krnice. Pomlad v Krnici! Jutro za jutrom vstaja toplejše sonce, v potokih gineva sneg, v ozkih jezikih se plazi nazaj v temne sence Križke stene — za njim pa se poganja zelenje prerojenega rušja, s katerim se druži rumeni planinski mak in zgodnji svedrček. V šopih cvete rododendron, valovi v širokih rdečih gredah tako prijetnih za oko, šumi potok izpod Razorja, šumi preko golih skal, šumi skozi borne hibe in se globoko doli druži njegova pesem s pesmijo gorskih sinic, plezalčkov in palčkov.
Pomlad v Krnici! Visoko v zraku se ženi orel, od sten odmeva pisk divje koze v pozdrav in v opomin. Počasi mineva pomlad, v Krnico se plazi poletje. Sprva nekako sramežljivo pokuka izza Klina, potem pa se v sunku razlije čez temne gozdove, pripeka v čeri, suši in beli obširne prode. Visoko na Zadnji glavi budi cvet za cvetom planik in tke z njimi najlepšo preprogo naših gora. Sameva tudi v poletju Krnica; truden in pozen je preko nje korak turista, ki se ne zaveda in ne zna ceniti njene lepote. Pa vendar prav v poletju zaživi Krnica svoje pravljično, davninsko življenje. Pod Mlinarico zbudi poletno sonce jaro kačo, ki se je neznansko boji Trentar in straši z njo otroke; z ogromnim repom udarja jara kača po razčerjenih skalah in globoko v Krnico se vale težki skladi, iz katerih zaudarja duh po žveplu. Ob Razorjevem studencu plešejo vile: v prosojno tanki megli se odražajo njihovi stasi in vzbujajo hrepenenje. S poželjenjem jih na skrivaj opazuje mali škrat, ki biva v strmih meleh koničastega špika, še oča Prisank čeprav v letih zaljubljeno škili na kraljičino Škrlatico, ki pa mu kaže svoj hrbet v vsej krasoti. Ozira se pač za boljšim ženinom Triglavom in se niti ne zmeni za Pehto babo, ki jo je Prisank poklical s Peči in jo najel za mešetarico v teh težkih, ljubezenskih dneh. To je poletje v Krnici in v njem medel odsev mišljenja naših dedov.
Pa jesen? V hipu orumeni listje hip, v hipu se polnijo struge hudournikov; v Krnici besni in hrumi. Dan za dnem kuha Mlinarica megjo, iz nje prši tenek, mrzel dež. Počasi se zavija v snežni plašč Prisank, otresa se ga Razor, snežnik v Skednjih pa rase in se širi čez robove Prednje glave. Niža se zima z gora v dolino, v Krnici se kopiči plast za plastjo snega, rase na metre in ustvarja najlepši teren za smučanje, teren še lepši od Planice. Pa vendar, Planica živi in vrvi. Krnica pa pokojno drema daleč in ne daleč od nas. Taka je pač usoda in zgodovina tega lepega koščka naše gorske zemlje.
To je bilo. Pa sedaj? Na tihem, skoraj bi rekel skrivaj, je preteklo jesen prav sredi Krnice zrasla lična koča kranjskogorske podružnice SPD. Z mnogim trudom in neumornim delom je ustvaril odbor podružnice to lepo kočo, ki odgovarja vsem zahtevam planinca izletnika in smučarja. Ni se bal sedanjih hudih časov, ni se bal velikih zaprek, s kljubovalnostjo je vse to prešel in danes je lahko na to ponosen.
Ni treba omenjati, kakšnega pomena bo ta koča za razvoj turistike, kaj nam bo prav z njo podana možnost in razvoj najlepših tur, pa bilo na Škrlatico, Razor, Mlinarico, Križko steno. Z njo bo neizmerno zadovoljen smučar. Tu bo našel idealen teren, ki mu nikjer ni para. To nedeljo bo koča neoficielno odprta, za sedaj s skromno slovesnostjo.
Pridi pa v Krnico pogledat kdaj tudi ti! Ne bo ti žal, ker upam, da boš v njej doživel ono, kar ti je bilo do sedaj prikrito, da boš doživel življenje prirode in ti bo postalo srce vedro in srečno.
Joža Lavtižar
Jutro, 8. januar 1933
