Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 30.01.1989

  30.01.1989


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

 

ponedeljek, 30. januar 1989, ob 00:11, Boris Štupar, ogledov: 1688

Delo, Šport: ... Take zimske sezone pa še ne - Alpinizem le ni v zatonu

Po vrsti kvalitetnih vzponov doma nadaljevanje na tujem - Moderni časi v Marmeladi in Česnova 1. SZP te smeri v sedmih urah
KRANJ - Ni še dolgo tega, kar smo se povsem resno menili, da je alpinizem, pa ne le naš, v krizi. Da ga izpodriva plezalstvo, ki je bolj atraktivno, bližje publiki in praktično nenevarno. Po prvi tretjini te sezone pa bi se upal trditi, da tema ni tako. Po vsemu sodeč, imamo tudi pri nas še precej alpinistov
Morda se bo zdelo komu krivično, toda izstopajo vendarle ture v Julijcih, vsaj za sedaj. Od Česnovih petih solo vzponov pa tisti štirje iz Travnika (Črna zajeda, Črni biser, Zarja in Sveča) sodijo v vrh dosežkov te sezone. Izjemen je tudi »dvojni solo« Svetičiča v Vršacu. Lepo sta presenetili Štremfljeva in Tajnikova z Dularjevo zajedo in dali - če ne drugega - vzgled tovarišicam. Še posebej ker sta bili zelo uspešni tudi v mešanih navezah. Bence in Štremfelj pa sta tudi več kot dokazala, da sta sposobna korakati vštric z mlajšo generacijo.
Da sem se potrudil v Kranj, je bil vzrok pravzaprav Jannu ali Kumbakarna, kot pravijo domačini (in se sedaj vse bolj uveljavlja tudi v Evropi). Toda Tomo Česen mi je prej postregel z zadnjo novostjo - prvo zimsko solo ponovitvijo smeri Moderni časi v Marmoladi.
»Preplezal sem jo v ponedeljek, 23. t. m. v sedmih urah. Vreme je bilo super. le zgoraj (kje je višina že 3000 in več metrov!) je bilo nekoliko hladneje in tudi malo vetra. Za zimo si lepšega skoraj ne moreš misliti. Ker vodi smer po ploščah, ni bilo ne ledu ne snega.«
Moderne čase sta prva preplezala Mariacher in Luiza Jovane spomladi 1982. Smer spada med težje (ocene VII, 800 m ali 27 R oz. 1150 m dolžine), čeprav je bilo v zadnjih letih splezanih še 6 ali 7 smeri, med njimi Riba (VIII, A3 ali IX-), ki je verjetno najtežja kopna smer v Evropi sploh. Ko je Maurizio Giordani opravil prvo (in verjetno doslej edino - žal Italijani ne vodijo take evidence kot jo imamo pri nas) solo ponovitev, je bila to senzacija. Prav tako zimska ponovitev Demetza in Holzknechta 1. in 2. februarja 1987. In prav verjetno je, da bo odmevala tudi Česnova.
»Ne bi rekel, da so Moderni časi težji kot Črna zajeda, le Travnik je nekoliko nižji in v Marmoladi ponekod tudi po ves raztežaj ni varovalnega klina. Pa vseeno - za Moderne čase se bo upam slišalo tudi po svetu, vzpone v Travniku pa velika večina sploh ne bo upoštevala. Ne poznajo jih. Če hočemo, da bo naš alpinizem ocenjen v svetu, kot po kvaliteti zasluži, bomo morali bolje planirati cilje in poskrbeti - z besedo in sliko - tudi za prezentacije.«

MODERNI ČASI - Južna stena Marmolade.

V začetku aprila odhajaš v Himalaje. S kakšnimi cilji?
»V severni steni Jannuja nameravam sam preplezati novo smer. Na alpski način in čim bolj direktno na vrh. Linija pa bo seveda v veliki meri odvisna od razmer. Spodaj mi je dokaj jasno, kje bom šel, zgoraj, pod glavo, pa nimam še vsega razčiščenega. Odvisno bo od tega, koliko bo snega oziroma ledu. Je namreč zelo strmo! Nekateri skoki bi lahko bili nepreplezljivi...«
Jannu ali pravilneje Kumbakarna (7710 m) je težak vrh, ki so se ga prvi lotili Francozi 1957. Dve leti kasneje sta Magnone in Paragot prišla že do višine 7400 m, 27. aprila 1962 pa so uspeli Desmiaison, Keller, Gjalzen in Paragot. Ta smer je doživela sorazmerno veliko ponovitev (do lani 17 vzponov). Zato pa je S stena bolj osamljena. 1975 so prvi poskusili Novozelandci, uspeli pa so leto kasneje Japonci - levi del S stene in SZ greben do vrha. To smer so predlani ponovili Nizozemci in še Francozi. Po sredini stene pa so že dvakrat (1982 in 1987) zaman poskušali Francozi.

FRANCI SAVENC

Stena Jannuja - Česnov cilj
Kumbakarna (7710 m) je novo nepalsko ime za nekdanji Jannu, s katerim je ta drzno oblikovna gora zaslovela v alpinističnem svetu. Smeri prvopristopnikov Francozov se je z leti pridružilo še nekaj drugih. Celo po severnem grebenu so že priplezali nanj, še vedno pa ni nihče zmogel navpične severne stene. To ni nič čudnega, saj gre za steno, ki bi bila v čast tudi Andom in Patagoniji, le da se konča 7710 metrov visoko in ne 3500 m nižje.
Od naših alpinistov so steno prvi videli člani odprav Kangbačen 1965 in 1974. Razvojna stopnja našega alpinizma je bila takrat še takšna, da je bil komentar le »nikoli in nikdar«. Leta 1985, ko se je mimo vračala odprava z Jalung Kanga, pa je bilo že drugače.
Vse, kar je bistvo alpinizma, vsebuje načelo »čim višja gora, čim težja smer in odkrivanje neznanega, na čim bolj enostaven način«. Za vzponi na najvišje vrhove in za najtežjimi smermi se to dvoje počasi zbližuje v stenah najvišjih gora. Načinov je več, skrajna pola sta tehnično opremljene odprave, ki z dolgotrajnim plezanjem zmorejo navpične skalne zidove v vse večjih višinah, in solo plezalci s hitrimi vzponi, vendar omejeni na svet, ki ga lahko obvladajo predvsem z osebno opremo, brez mnogih vrvi, klinov, šotorov itd.
Kumbakarna ponuja s svojo severno steno izziv v obeh smereh. Tomo Česen se je odloči, za niz strmih ledišč in zaledenelih zajed in to namerava splezati spomladi sam in na alpski način, torej v enem vzponu. Tako težke stene na taki višini doslej še ni nihče preplezal. Česnu izkušenj ne manjka. Višino pozna z 8505 m visokega Jalung Kanga, izredno dejanje je opravil, ko je v enem tednu pozimi sam preplezal severne stene Treh zadnjih problemov Alp, leta 1986 pa je sam splezal novo smer v južni steni K2. Stena Kumbakarne je po strmini in tehničnih težavah podobna najtežjim, ki jih je preplezal v Zahodnih Alpah, po višini blizu njegove smeri v K2, po mrazu in ledenih razmerah pa najbrž neprimerljiva, saj leži v večni senci. Za takšno dejanje se lahko človek odloči le sam in vsa odgovornost in tveganje ležita na njegovih ramenih. Vendar - to je tisto pravo.
Pristop bo potekal po poti naših odprav v pogorje Kangzhendzenge do naselja Kangbačen, od tam pa je še dan daleč po severni robni moreni ledenika Kumbakarna. Prostor za bazni tabor je menda ugoden, možnost za aklimatizacijo tudi. Tomo Česen bo imel s seboj spremljevalca, ki bo skušal vzpon fotografsko dokumentirati. Na pot bosta odšla aprila.

TONE ŠKARJA

V znamenju uspeha na Čo Oju
Januarski Planinski vestnik uvodoma prinaša članek o naši odpravi na šesto najvišjo goro sveta - Novi rekordi na M. Blancu in Everestu
LJUBLJANA - Naslovnica letošnje prve številke PV prikazuje severno steno Čo Oja z ledenika Palung, uvodni prispevek pa podrobneje razloži velik uspeh sedmerice naših alpinistov, kajti na vrh je srečno prišla vsa odprava, in to po novi smeri v doslej popolnoma neznani steni. Pisanja se je tokrat lotil urednik Marjan Raztresen, ki je verodostojnost nadomestil z izjavami alpinistov.
Nedvomno je to najpomembnejši zapis v tej številki in zasluži vso pozornost. Zakaj? Dejanje že odmeva (in še bo odmevalo) po svetu. S tem pa se bo v svetovni javnosti (spet) ustvarilo mnenje o majhnem narodu (če pafraziram znano izjavo) o Slovencih, ki nas je le za predmestje velikega mesta, sposobni pa smo takšnih alpinističnih uspehov, ki nas postavljajo ob bok najmogočnejšim svetovnim narodom. V omenjenem uvodniku med drugim piše, da so članom odprave ob vrnitvi v domovino lani decembra stiskali roke celo tisti, ki so pred tem najbolj nasprotovali njenemu odhodu. Na brniškem letališču se je kar trlo ljudi; poleg svojcev in prijateljev tudi funkcionarji, novinarji. Ko pa se je odprava odpravljala, je bilo le-teh manj kot prstov na eni roki, poleg tega pa je ta dan odpovedal sodelovanje tudi eden glavnih sponzorjev odprave. Slovenci se radi poistovetimo s svojimi junaki; vzamemo jih za svoje. Toda bodimo iskreni - kako bi reagirali, če bi se v steni zgodila (drobna) napaka, ki bi utegnila imeti katastrofalne posledice; kakšne pomisleke bi imeli, če bi na gori zapadlo - recimo meter snega? Gora je bila in tudi bo v službi ideologije; seveda mislim na zapis, preveden iz Neue
Zuricher Zeitung
, ki je posvečen polstoletnemu spominu na osvojitev Eigerjeve stene. O povezanosti med politiko in gorništvom pričajo tudi izjave takratnih alpinističnih junakov, ki jih povzema omejeni članek. Četverica je, kot piše, storila hrabro dejanje v čast Adolfa Hitlerja: »Vedeli smo samo eno: dokazali smo. Firer ima prav, ko pravi, da velja beseda, nemogoče samo za strahopetce.« Kakorkoli so pozneje zanikali svojo privrženost določeni ideologiji, so dejstva, da so (recimo) »Eigerjevo severno steno preplezali prek vrha do svojega firerja«, ostala zapisana v njihovih poročilih. Nadalje je v zapisu o Eigerju navedena vrsta alpinističnih mejnikov (dodan je tudi obsežen seznam slovenskega deleža v tej steni izpod peresa Francija Savenca). Seveda ne gre mimo dejstva, da je tod našlo smrt nič koliko alpinistov. In zato se pisec sprašuje, komu in čemu je strast alpinistov sploh v korist. Njim, samo njim, odgovarja sam. Če torej navežemo to misel na uvodnik, bi dejali, da je uspeh na Čo Oju najprej uspeh alpinistov samih, potem nekaterim delovnim organizacijam, ki so pomagale ... itd.
Vestnik nadalje kratko predstavi tri zanimive gornike: lanskega Bloudkovega nagrajenca Janeza Krušica (in ne Kmšiča kot je pomotoma zapisano). odličnega alpinista in smučarja iz Žirovnice; H. Adamsa Carterja urednika American Alpine Journala, ki je lani za dolgoletno vesto sodelovanje z nami prejel tudi zlati častni znak PZS, ter vsestranskega mladega tržaškega alpinsta Marca Sternija, ki je pridobil simpatije naših plezalcev z zmago na lanskem tekmovanju v športnem plezanju Bela 88 v Vipavi.
Različna mnenja bo nedvomno sprožil tudi članek Jožefa Nyke z naslovom Rekorderji dveh gigantov. Gre za zanimiva, skorajda neverjetna dosežka: Francoz Laurent Smagge je namreč v pičlih 5 urah in pol pritekel na vrh Mont Blanca in nazaj, njegov rojak, znani Marc Battard, pa je priplezal iz baznega tabora na vrh Everesta v 22 urah in pol. Nekateri časopisi ob teh rekordih že pišejo, da takšne nore dirke gore popolnoma zbanalizirajo. Menim, da je vseeno še prezgodaj dajati sodbe o tem. Počakajmo, pa bomo videli, kam bodo ta nenehna stremljenja po rekordih pripeljala. Za sedaj drži največkrat to, da negoduje tisti, ki so ga prehiteli. Godrnja za podivjanimi mladci, ki kot brez uma drvijo v breg, ne da bi sploh pogledali okrog sebe, sam pa pozablja, kako se je pred desetletji, ko je bil na vrhuncu moči, pred druščino hvalil, da je od tam do tam potreboval le toliko in toliko časa ali da je za toliko in toliko prehitel druge ...
Omenimo še prispevke Neže Maurer, Mire Šincek, Tatjane Dolžan, Milene Peče in Petra Čižmeka; vsak po svoje, zasanjane, poetično ali pa dramatično opisuje svojo privrženost gorskemu svetu.

MATEJ ŠURC

Dober vzpon v M. K. Mangrtu
Spominsko smer Aleša Kunaverja sta v dveh dneh ponovila Filip Bence in Andrej Štremfelj
KRANJ - Severna stena Malega Koritniškega Mangrta je ena od najmogočnejših v Julijskih Alpah. Čeprav ni nič bolj oddaljena od drugih sten (je pa na italijanski strani), nima prav veliko obiska. Izjema je sicer vsakoletni plezalni tabor, zimskih vzponov v tej steni pa je do sedaj zelo malo.
Od naših plezalcev sta pravzaprav prvi zimski vzpon opravila šele 20. in 21. t. m. Filip Bence in Andrej Štremfelj. Kot prva sta pozimi (to je bila obenem šele 1. ponovitev) preplezala Spominsko smer Aleša Kunaverja (prvenstven vzpon Benceta in Podgornika leta 1985). Prvi dan sta po 11 urah plezanja že prišla do stika s smerjo Lotos, v soboto pa je bilo do roba stene le še pet ur. Spominska smer Aleša Kunaverja je visoka 800 m, ocena pa je VI, A0.
V steni Travnika je bila drugič pozimi splezana Varianta Aschenbrennerja (VI, Al). Marko Belingar in Gorazd Zrimšek sta 23. t. m. za vzpon potrebovala le 7 ur. Nekoliko slabše so bile razmere le v prvih dveh raztežajih. Dularjeva zajeda je zelo veliko plezana. Marko Belingar in Tomaž Žgajnar sta jo plezala 13. t. m., Aleš Bjelčevič in Bojan Počkar (plezal je prosto VI+) pa sta plezala 24. t. m. in za smer potrebovala 3 ure in 19 minut!
V Razu Jalovca pa so 16. t. m. plezali Matjaž Jamnik, Tomo Šetina in Marko Vrevc, še prej pa Dušan Cerar in Rok Kralj.
V Rakovi špici zimskih vzponov ni veliko, 18. t. m. pa sta bila v steni Stane Belak in Cene Berčič. V devetih urah in pol sta opravila 1. zimsko ponovitev Arihove smeri (V+/V, 500 m). Zanimivo, da je to Šraufov drugi 1. zimski vzpon v tej steni. Prvega (Rdeča zajeda) je opravil že pred skoraj 20 leti!
Janko Humar in Andrej Pikon sta plezala v Zobu Kanjavca. V njegovi JV steni sta 14. t. m. ponovila (2. P in 1. ZP) Scabioso Trento, ki je visoka 200 m, ocena smeri pa je VII+ , A0. Vzpon sta zaključila z direktnim izstopom (50 m, IV). V čisto letnih razmerah sta potrebovala tri ure in pol.
V Kotu je nastala nova smer. V vzhodni steni Vrbanove špice (zelo navpična, visoka od 140 do 170 m) sta jo potegnila Bojan Počkar in Jernej Stritih. Ocenila sta jo VI+ , visoka je 160 metrov, plezala pa sta jo 5 ur. Nazaj pod steno sta se spustila kar po smeri (4 spusti opremljeni). Smeri je ime Predigra.
Centralna smer v Velikem Draškem vrhu, ki je ena od najstarejših klasičnih smeri pri nas (VI-/IV-V), je bila kot kaže prvič pozimi splezana šele to zimo. Miro Šušteršič in Franc Vrankar sta jo plezala 18. t. m. in porabila 8 ur in pol plezanja.
Nekaj vzponov je bilo tudi v stenah okoli Vršiča. Tomo Virk in Grega Kotnik sta 16. t. m. plezala smer Sokol v Nad Šitom glava (VI, A2, 250 m). To je bila šele 1. ponovitev in 1. ZP smeri, ki poteka med Zajedo in Trmastimi kamini. Ta dva plezalca sta Trmaste kamine (V+/IV-VI) plezala 3. t. m. Marija Frantar in Bruno Urh pa sta 7. t. m. opravila 2. ZP Direktne (V, III-IV, 400 m) v M. Goličici.
Rzenik je seveda tudi ponovno imel obisk. Marko Belingar in Gorazd Zrimšek sta 15. t. m. kot druga pozimi ponovila Rjavi pas (V+, A1, 360 m) in za steno porabila devet ur in pol. Janez Kešner, Marko Prezelj in Matjaž Wiegele pa so splezali novo smer in jo imenovali Peklenska cedevita. Najtežji so prvi trije raztežaji, ki potekajo v zelo previsni steni (VI, A2/ A3), kjer je povratek mogoč le z dvojno vrvjo. V spodnjem delu poteka nova smer med Centralnim stebrom in Peklensko pomarančo, v zgornjem pa desno od slednje. Kamniška naveza je plezala 13. in 14. t. m. in za novo smer so potrebovali 17 ur efektivnega plezanja.
V Dolgem hrbtu so 21. t. m. opravili 1. zimsko ponovitev Stebra jutranje zarje (VI, 400 m). V smeri sta bili dve navezi, in sicer Miha Peternel-Marjan Kovač ter Mirko Kranjc - Jelka Tajnik. Oviral jih je mraz, do roba stene pa so potrebovali 11 ur.
Jernejev steber sta plezala Janez Jeglič in Grega Kotnik že 5. t. m., tako da imata prvo zimsko ponovitev, ki smo jo prejšnji teden pripisali Bjelčeviču in Peternelu. Ocena stebra je V+, A0. Smer Šimenc-Škarja v isti steni pa sta splezala 23. t. m. Matjaž Jamnik in Marko Vrevc (V+VI, A0/ IV-V). Drejc in Luka Karničar sta v Kočni (Škofova kapa) 15. t. m. plezala Direktno smer (V, 300m, 1. ZP), v Babi pa dva dni kasneje Perčičevo varianto (VI-, 250 m, 1. ZP).

TOMO ČESEN

Mednarodno srečanje plezalcev v ledu
Letos je bilo v Italiji že drugo mednarodno srečanje plezalcev v lednih slapovih, tokrat so ga pripravili v dolini Daone (približno 60 km južno od Madonne di Campiglio). Na povabilo organizatorjev sta se srečanja iz Jugoslavije udeležila Ines Božič in Tomo Česen. Poleg samemu plezanju po zaledenelih slapovih so takšna srečanja namenjena tudi medsebojnemu spoznavanju, izmenjavi mnenj, predstavitvi določenega področja, popestrena pa so seveda z raznimi predavanji (diapozitivi, filmi) o lednih slapovih. Letošnje srečanje je bilo tudi v spemin Gianija Comina, odličnega italijanskega lednega plezalca, ki se je pred leti smrtno ponesrečil v serakih levo od Hruške v Mont Blancu. Srečanja, ki so se začela lansko leto v dolini Varaita (JZ od Torina), naj bi bila tradicionalna.

Vzponi v Kamniških Alpah
Luka in Drejc Karničar sta v Dolgem hrbtu (v spodnjem delu stene) 3. t. m. opravila 1. Zimsko ponovitev Drejcove smeri (IV, 250 m). V Grintavcu so Steber (IV-V) plezali 22. t. m. Arnold Koštomaj, Miran Pribožič in Marjan Zver. Smer Orion v JV steni Skute (V, A1/IV, 175 m) pa je splezala četverica, in sicer Klemen Cipič, Marjeta Bartol, Tomo Šetina in Tomaž Petač.

Razpis KOTG
Poleg smeri v severni steni Jannuja, ki jo bo poskušal sam splezati Tomo Česen, je prvovrstni himalajski alpinistični problem navpična granitna stena, ki se konča na glavnem vrhu. Za zdaj ni videti, da bi jo bilo mogoče preplezati brez uporabe velike količine tehničnih pripomočkov, stalnih vrvi itd. Za PZS je rezerviran termin pomlad 1990. Ker bodo za ta vzpon potrebne načrtne priprave in posebna oprema, je treba jedro ekipe (ki naj bi bila sestavljena iz odličnih plezalcev) zbrati čim prej. Zato naj vsak, ki ga stvar zanima, to pismeno sporoči na KOTG pri PZS do 15. februarja 1989.

Vzpon na Aconcaguo
Sarajevska odprava v Ande je sporočila, da se vsi dobro počutijo in da se je vodja Cvijetin Krnjajič že povzpel na Aconcaguo.
Željko Rudan je z Lilo Alagič sredi januarja opravil prvo mešano ponovitev Raza Osobca (2062 m): V-/III--IV, 65/40 st., 450 m.

Bolgari v Fanskih gorah
Trojica Bolgarov Krumov, Rusev in Velikov je bila lani avgusta in septembra v Fanskih gorah (SZ, Tadžikistan). Povzpeli so se na štiri vrhove, njihov najpomembnejši vzpon pa je prvenstvena smer v Z steni Zamoka (5070 m). Plezali so jo dan in pol, pri čemer so uporabljali tudi najmodernejše plezalne pripomočke, ocena pa je IV-VI.

Belgijci na Everest
Nič še ni slišati o(ne)uspehu 14-članske (od tega 8 alpinistov) belgijske odprave, ki se je namenila opraviti zimski pristop na Everest. Na pot so odšli že 18. oktobra, nimajo pa le čisto alpinističnih načrtov. Na višini 5400 m so pripravili medicinski »laboratorij«. Dr. Shaardenburgova raziskuje, kako je s snom v ozračju revnem na kisiku, tudi ozebline raziskujejo itd. Z odpravo so tudi trije Poljaki: znani A. Zawada, L. Chyhi in K. Wielitzki, v pomoč pa jim je 14 šerp.
 

Oznake: ALP, AN, HIM, PrV, PV
eXTReMe Tracker