Delo, Šport: ... Po Marmoladi še Direttisima v Rdečem stebru Mont Blanca
Tomo Česen ima prvo zimsko ponovitev smeri Gabbarou - Long v Pilier Rouge - Karo in Ravhekar: nova smer v Travniku - 25 ur za Zajedo
KRANJ - Stebri Brouillard so poleg Frenejskih stebrov najbolj znani na JV strani Mont Blanca. Poleg zelo zahtevnih in znanih lednih smeri (Notre Dame, Hypergoulote in Hypercouloir) je poznan tudi Pilier Rouge (rdeči steber). Stena je izredno navpična, 400 metrov visoka, ima odličen granit.
V levem delu poteka klasična Bonattijeva smer iz leta 1959, po strmih ploščah in počeh v desnem delu pa sta Patrick Gabbarou in Alexis Long leta 1983 speljala svojo Direttisimo. Leta 1987 sta jo dva ameriška plezalca prvič ponovila (opravila sta tudi prvo prosto ponovitev). Drugo ponovitev je 5. t. m. opravil Tomo Česen (AO Kranj), kar je obenem tudi 1. zimska (tudi 1. solo) ponovitev. Ocena smeri je 6c/7a in A2 (po UIAA VII+ in VIII). Od trinajstih raztežajev v smeri sta dva z oceno V, sedem jih je s težavami od VI do VI+, dva z oceno VII, eden VII + , najtežji VII+/VIII in A2 pa je nekje pod sredino stene. Česen je za smer porabil približno 8 ur, sestop pa poteka levo od smeri (spust ob vrvi čez celo steno).
V naših stenah je treba na prvem mestu omeniti prvenstveno smer v severni steni Travnika, ki sta jo 4. in 5. t. m, preplezala Silvo Karo (AO Domžale) in Matjaž Ravhekar (AO Jesenice). Smer vstopi levo od smeri Hudeček- Juvan v krušljivi votlini. Nad njo je ključni del, na prvi polovici preseka potem Svečo ter gre do gredine (do sem je 12 raztežajev), kjer preseka Prečenje, levo ob njej. Zadnjih 200 metrov je lažjih (IV). Novo smer sta imenovala Marija na belem produ, efektivnih ur plezanja je bilo 11, ocena vzpona pa je VI+, A3-.
V steni sta pustila 5 klinov.
Odličen vzpon v severni steni Široke peči pa sta opravila Miro Fon in Darko Podgornik (oba Soški AO). Kot prva sta pozimi, obenem je bila to šele druga ponovitev, splezala Zajedo (VI, A3, 700 m). Prvih pet raztežajev sta opremila z fiksnimi vrvmi, potem pa smer splezala v enem dnevu. Največ težav sta imela prav v tem spodnjem delu stene, v glavnem zaradi zelo krušljive skale. Fon in Podgornik sta plezala 4.- 6. t. m., za zimski vzpon najtežje smeri v Široki peči pa sta potrebovala 25 ur efektivnega plezanja.
V steni Travnika so bili poleg nove smeri opravljeni še trije vzponi. Zajeda Travnika (VI-, V + , A0), je bila ponovljena dvakrat. Drugi zimski vzpon sta 25. januarja opravila Danilo Tič (AO Impol) in Damjan Vidmar (AO Škofja Loka) v šestih urah, isto smer pa sta 5. t. m. preplezala tudi Slavko Frantar (AO Rašica) in Dare Juhant (AO Litija). Potrebovala sta 5 ur. Dan pred to slednjo navezo pa sta bila v steni Berislav Mokos (AO Željezničar Zagreb) in Danko Petrin (AO Velenje). V 11 urah sta kot peta naveza pozimi splezala Aschenbrenerjevo smer (VI-, A0).
V sosednji steni Šit je bila 7. t. m. letos opravljen prvi zimski vzpon. Dare Juhant in Janez Tomažič sta v sedmih urah ponovila Zajedo (V, VI-, A0). Prvih 150 metrov sta imela precej zasneženih, sicer pa je bila to 2. ZP.
Jalovec je bil seveda ponovitev Dularjeve zajede (VI, A0), ki sta jo 22. januarja opravili Mariča Frantar in Alenka Jamnik (obe AO Rašica). Istega dne sta to smer plezala tudi Bruno Urh in Boris Kurnik (prav tako AO Rašica), ponovila pa sta jo še Damjan Vidmar in Borut Rus.
Takoj levo od Dularjeve zajede poteka Lovšetov žlambor (Drobnič in Kozjek 1980), ki do letos ni imel ponovitve. Mirko Kranjc (AO Črnuče) in Jelka Tajnik (AO Ravne) sta vstopila v smer 4. t. m., za njima pa sta potem prišla še Marjan Kovač (AO Črnuče) in Janez Kešner (AO Mengeš). Prva dva raztežaja (deloma AO) sta zelo krušljiva, zgornji del pa so plezali prosto in ocenili s VI. Bila je to seveda 1. zimska ponovitev in tudi 1. ponovitev.
Triglavska stena letošnjo zimo ni bila kaj prida plezana, pretekli teden pa kar dvakrat. Marko Prezelj in Matjaž Wigele (oba AO Kamnik) sta 4. t. m. ponovila kombinacijo Helba - Čopov steber (V, VI, A0) v desetih urah, višina stene pa je 1050 metrov. Bila je to 1. ZP te kombinacije, sicer pa 3. ZP Helbe in 4. ZP Čopa.
Boris Sedej (AO Idrija) pa je v Steni plezal 1. t. m. Po Prusik-Szalajevi smeri je prišel pod Sfingo in tam splezal Raz Sfinge (VI, Al, 270 m, cela stena 900 metrov). To je bila 3. ZP Raza. Sedej pa je za celoten vzpon porabil le sedem ur plezanja.
Severna stena Planje je bila tudi dvakrat splezana. Aleš Bjelčevič (AAO) in Bojan Počkar (AO Železničar) sta splezala Labirint (VI-, Al, 500 m), smer ki sta jo Biščak in Škamperle leta 1983 speljala med Mansardo in Grošljevo. To je bila prva ponovitev (seveda tudi 1. ZP). Počkar je smer ponovil prosto (VI+/VI), sicer pa sta plezala skoraj 10 ur.
Istega dne sta bila v steni še Mariča Frantar in Bruno Urh, ki sta v 9 urah opravila 1. zimsko ponovitev Centralnega stebra. Visok je 500 metrov, težave v smeri pa so ocenjene VI-/V.
V Kamniških Alpah sta Marjan Frešer in Danilo Tič (oba AO Impol) plezala v Štajerski Rinki in kot druga naveza pozimi (28. januarja) preplezala smer Modec-Režek (V, 600 m). Plezala sta 5 ur.
V Križevniku so 28. januarja Silvo Karo, Franček Knez in Robi Supin ponovili smer Svoboda. Knez in Karo sta plezala prosto in dva raztežaja (od šestih) ocenila VII. Prvo zimsko ponovitev 200 metrov visoke in markantne smeri so opravili v šestih urah.
F. S., T. Č.
Zdrs na shojenem delu poti
LJUBLJANA — Z ugotovitvijo, da je planincu zdrsnilo na shojenem delu poti, končuje svoje poročilo o smrtni nesreči 20-letnega mladeniča pod Grintovcem novinar M. K. Žal to ni tako redka ugotovitev; če bo pa nenavadno zimsko vreme, kakršno je to zimo pri nas, trajalo še naprej, se mu utegne pridružiti še kaka podobna.
K odločitvi, da vendar spet enkrat »zavrtim staro ploščo«, me je spodbudilo poleg omenjenega še pripovedovanje znancev in prijateljev, ki so letošnjo zimo obiskali Kredarico ali se povzpeli na Triglav.
Na poti od Doliča mimo Planike in pod ostenji Triglava do Kredarice sta bila tudi dva planinca. Hodila sta po ozki gazi prek znanega snežišča, kjer vsako leto koga spodnese v Veliko snežno konto. Dereze sta imela v nahrbtniku. Ob zdrsu sta se prekopicala, ko sta se ustavila, se obtolčena in pobita nista odločila za lažji pristop po kopni stezi nad Kalvarijo, ampak dosledno nadaljevala začeto pot prek snežišča.
Pot z Rudnega polja mimo Vodnikovega doma je bila pretežno kopna, ponekod so ožje ali širše zaplate snega vendarle kazale zobe vsem tistim, ki so bili namenjeni na Kredarico. Prek njih se je uspelo brez (znane) škode prebiti petnajstim mladcem in njihovemu vodniku v supergah.
Tudi znanka, ki mi je opisovala lepote zimskega potepa do Kredarice ni bila ravno opremljena za tak pohod. Na vprašanje, ali ni imela težav, je tako mimogrede povedala, da jo je med sestopom na neki krpi snega »malo zasukalo«, nakar je s komolcem rila po kamenju in za spomin nosila na oglede k zdravniku odrto kožo. Dvema drugima se je zahotelo na Triglav ob luninem svitu. Pot s Kredarice na vrh je tu in tam ledena ali rahlo zasnežena, izpostavljenost pa - saj vemo - silovita. Brez pravega varovanja in opreme tam nima nihče kaj iskati. K sreči narava prizanaša in le redkokdaj zahteva žrtev.
Omenil sem samo nekaj dogodkov, vsak pa bi se lahko končal na pokopališču. Naj opomnim na stara pravila in dobre navade:
• Vzpon na gore je v zimskem času zimski vzpon, četudi je snega malo. Upoštevati moramo kratek dan, nizke temperature, koče so v glavnem prazne, možnost, da se srečamo z drugimi turisti pa mnogo manjša kot poleti.
• Ena sama krpa snega na nepravem kraju, zaledenela skala je zadosti, da s prijetnega potepa nastane tvegano izzivanje sreče. Če smo brez opreme in se snegu, ledu ne moremo izogniti, je možnost samo ena - UMIK. Če imamo s seboj dereze, cepin, se kočljivega prehoda lotimo po vseh pravilih hoje v snegu in ledu.
• Opremo imejmo zimsko, od oblačil do pripomočkov za varno hojo. Naj nas od tega ne odvrne pogled na kopna rebra gora in nadpoprečno toplo ozračje.
• Cepin nam služi za hojo na trdem snegu in ledu. Z njim si pripravimo stope, z njim zaviramo zdrs po strmem snežišču.
• Dereze nam služijo za premagovanje strmih zasneženih in ledenih odstavkov. Hoja je izredno zahtevna, zahtevajo popolno zbranost, sicer so lahko usodne. (Uporabe cepina in derez se moramo naučiti v planinski šoli, na primernem snežišču, ki se blago izteče v ravnino).
• S palicami si veliko pomagamo na ravnem, v strmini pa jih ne priporočamo, če je sneg trd ali za hojo po ledu. Zato jih, čim gre »zares«, spravimo v nahrbtnik, namesto njih pa vzamemo v roko cepin in po potrebi navežemo še dereze.
• Izredno neudobna in celo nevarna je hoja po strmi travi, posebej, če so tla trdo zamrznjena. Take razmere zahtevajo veliko potrpežljivosti, premišljen mora biti vsak korak, odveč ni niti cepin, niti dereze.
• V suhi zimi preže težave prav rade na stezah, ki so jih po prvem snegu zgazili planinci. Zaradi hoje nastane na stezi stlačen, utrjen sneg, ki se kmalu spremeni v pravi, gladki led. Tako postanejo pristopi na sicer »lahke« gore zelo nevarni. Lepo vreme in sonce ob nizki temperaturi poskrbita, da je led še bolj gladek.
Sicer pa dnevno časopisje ni planinska šola. Kdor bi si želel osvežiti znanje ali začeti na novo, naj si na Planinski zvezi Slovenije ali v bližnji knjigarni nabavi ustrezni priročnik, npr. Nevarnosti v gorah ali Hoja in plezanje v gorah.
PAVLE ŠEGULA
Poljaki pozimi tudi na Lotseju
Krzysztof Wielicki (33) je 31. decembra 1988 opravil prvi zimski pristop na Lotse (8516 m). Skupaj s Cichyjem, s katerim sta se 1980 kot prva pozimi povzpela na Everest, in slavnim vodjem poljskih odprav Zawado, je bil član belgijske odprave (vodja Herman Detienne), ki je imela dovoljenje za Everest in Lotse.
Poskus vzpona na Everest Rudyja van Snieka, se je tragično končal 23. decembra na Južnem sedlu, ko je umrl eden od obeh šerp, ki sta ga spremljala.
Wielicki je vzpon začel s Cichyjem 29. decembra. Povzpela sta se v T3 (7400 m), med sklepnim vzponom, ki sta ga začela ob 4. uri zjutraj, pa se je tovariš nadaljevanju odpovedal. 1100 m vzpona in sestopa nazaj v T3 je Wielicki opravil brez dodatnega kisika. To je bil njegov že šesti osemtisočak in tretji (za Everestom 1980 in Kangčendzengo 1986), na katerega se je povzpel kot prvi pozimi. Omenimo lahko še, da je bil Lotse prvi osemtisočak sploh, na ka-terega se je povzpel kot prvi pozimi. Omenimo lahko še, da je bil Lotse prvi osemtisočak sploh, na katerega so se alpinisti želeli povzpeli v zimskem času. To je bilo leta 1974, poskus pa so seveda izvedli Poljaki pod vodstvom Zawade, ki so odprli zimsko sezono pred tem tudi v Hindukušu. Ni čudno zatorej, da večina prvih zimskih pristopov na osemtisočake pripada prav poljskim alpinistom.
FRANCI SAVENC
Podor v Stenarju
Stane Belak in Cene Berčič sta 8. t. m. plezala v vzhodni steni Stenarja. Ponovila sta Levo zajedo (IV/V) in v zgornjem delu opazila podor, ki je skoraj celotno smer spremenil v pravcat kamnolom. Zaradi tega je bilo na nekaterih mestih težje kot sicer.
Štiri dni pred tem vzponom je Belak plezal Rušnato smer (IV) v Velikem grebenu, potem smer Rupar-Šteblaj v V steni Skute, sestopil pa po Pibernik-Černivec v Štruci.
Zagrebške naveze v Jalovcu
Raz Jalovca so plezale tudi tri naveze AO Velebit iz Zagreba, in sicer Danko Petrin - Tin Ilakovac, Nino Kurtalj - Edo Alikaltič in Darko Dular - Snježana Bilač. V treh urah sta ga 23. januarja ponovila tudi Mariča Frantar in Dare Juhant.
Božica Papež-Mokos in Snježana Bilač sta ponovili Brojanov raz v Stenarju, slednja je skupaj s Petrinom in Ernestom Meštrovičem plezala tudi še Geršak-Grčar v Vežici. V isti steni so ponovili še Perčičev steber (Alikalfič in Kurtalj) ter Hunikino (Dular-Svjetlan Hulec).
1.ZP smeri Kolar-Mihev
V steni Velike Raduhe sta jo 5. t. m. opravila Tomo Jeseničnik in Miran Kaker. Smer, ki ima oceno VI, A1/V, sta plezala 7 ur. Celotna stena je visoka 310 metrov. In še popravek v zvezi z zadnjimi novicami iz Raduhe. Jeseničnik je plezal Kovačevo in Steber v Mali Raduhi z Matjažem Feraričem.
Desna smer v Rušici
V steni Rušice (nad Zadnjico) sta to 400 metrov visoko smer splezala Boris Sedej in Leo Svetličič (oba AO Idrija). Plezala sta 5 ur, ocena pa je V+/ III-IV.
Mednarodni alpinistični tabori v SZ
Tudi letos je prišla na PZS informacija o možnostih za sodelovanje na mednarodnih alpinističnih taborih v Sovjetski zvezi. Gre za tabore v Pamirju, Kavkazu, Čimbulaku in Altaju.
V zvezi s Pamirjem ponujajo tabor Ačik-Taš, ki je izhodišče med drugim za Pik Lenin (7143 m). Tabor Forktambek je namenjen lažjemu pristopu na Pik Komunizma (7495 m), tabor Moskvin pa stoji pod težjo, severno steno Pik Komunizma.
Kavkaz je na voljo pravzaprav čez vse leto, gotovo pa je najbolj zanimiva zimska sezona.
Dolina Čimbulak leži v pogorju Tien-Šan in je našim plezalcem še najmanj poznan. Tudi za to področje je poleg jeseni na voljo še zimska sezona. Po podatkih, ki so jih posredovali iz SZ, so tamkajšnje gore visoke med 4000 in 4300 metri, in so relativno nezahtevne.
Vsi, ki jih omenjena ponudba zanima, lahko dobijo podrobnejše podatke na KOTG pri PZS.
Najboljša Marzio Nardi in Luisa Jovane
Na državnem prvenstvu Italije v športnem plezanju v dvorani, ki je bilo v Torinu, sta najboljši mesti zasedla Marzio Nardi pri moških (drugi je bil Gnerro in tretji Di Bari) ter Luisa Jovane pri ženskah (sledili sta ji Luzzinijeva in Valsecchijeva).
Pokal Bercy osvojila Reboutou in Hillova
Mednarodno tekmovanje v športnem plezanju v Bercyju (v bližini Pariza) je minilo brez večjih presenečenj. Pokal Bercy 89 je na tekmovanju, ki je bilo 4. in 5. t. m., osvojil v moški konkurenci odlični francoski plezalec Didier Raboutou. Med ženskami je bila najboljša Američanka Lynn Hill, ki je ponovno premagala Isabele Patisier iz Francije. Zlasti finalno tekmovanje je bilo izredno zanimivo, saj je bil zgornji del smeri (približno 6 m) enak tako za ženske kot za moške. Od fantov ni prav nihče splezal do konca, samo Raboutouju je uspelo, da se je dotaknil zadnjega oprimka, vendar ga ni mogel zadržati. Toda vso dvorano je spravila na noge Američanka Hillova, ki je ta del smeri splezala suvereno in kot edina dosegla cilj. Za mnoge je bilo to prvovrstno presenečenje, prav gotovo pa je simpatična ameriška plezalka s to potezo dala misliti svojim moškim kolegom.
Eiger zelo obiskan
Lansko poletje je bila severna stena Eigerja cilj številnih navez. Eden od vzrokov je prav gotovo praznovanje obletnice, saj je lani minilo 50 let, odkar je bila stena prvič splezana. Tako so lahko v normalni smeri večkrat opazili tudi po 10 navez. V desnem delu stene, kjer prevladuje skalno plezanje pa so poleg nekaj ponovitev splezali tudi nove smeri. Od 5. do 7. avgusta sta Daniel Anker in Michel Piola potegnila prvenstveno smer med Severno zajedo in Kaosom. Gre za zelo lepo prosto plezanje, niti metra tehnike nista uporabila. La Sanction je visoka 1000 metrov, ocena pa je 6c (VII+). Poteka pa v tistem delu stene, kamor nikdar čez vse leto ne posije sonce.
V steni so opazili tudi indonezijske plezalce, ki so steno plezali že več tednov v himalajskem stilu. Dve navezi sta jih prehiteli in povedali, da so imeli fiksne vrvi v Severni zajedi.
Konec avgusta pa sta v najbolj desnem delu severne stene (med zahodnim grebenom in Knezovo smerjo) Anker in Michel Gruber potegnila še eno novo smer. Ima sedem raztežajev, obvezna pa so mesta 6a+ in 6b (torej okoli VII).
Catherine Destivelle tudi na področju Mont Blanca
Catherine Destivelle je bila lansko poletje tudi v granitnih stenah okoli Aig. du Midija. Skupaj z Romainom Voglerjem sta dokončala smer v južni steni Pointe Lachenal (pod Taculom), ki sta jo Vogler in Piola začela leta 1985. Consequence Photo ima težave VII+, značilno pa je plezanje po počeh različnih velikosti. V tem delu stene (visoka je slabih 250 metrov) je že iz leta 1987 tudi Krokodil Dundee, ki ima oceno celo 7b (IX+), na nekaterih mestih poteka skupno z Martinettijevim stebrom.
Predavanje PD Saturnus
LJUBLJANA - PD Saturnus prireja predavanje vodje odprave na Čo Oju 1988, predavanje bo 14. t. m. v Kulturnem domu Španski borci (spodnji prostori) ob 15. uri.
Slabe uspešen v Colibriju
Prejšnji teden je Tadej Slabe v okviru svoje turneje po bližnjih plezališčih spet obiskal znano Obalno cesto ali Costiero kot pravijo italijanski plezalci svojemu priljubljenemu plezalnemu vrtcu. Tam je preplezal Colibrija, po mnenju poznavalcev najtežjo smer v tej stenici. Le-ta, z oceno X- ali 8a+,
(visoka je skoraj 20 metrov ) je delo odličnega Italijan Rolanda Larcherja. (Spomnimo, da je prav ta plezalec lani izločil Tadeja v hitrostni preizkušnji v Arcu.)
»Colibri se mi, v celoti gledano, ne zdi posebej težka smer; nekoliko bolj problematičen je le previs, ki terja od plezalca precej moči. Po moje je to manj zahtevna smer, kot je Karies v Ospu, čeprav je slednja ocenjena z 8a.«
Pred teboj so tekme za svetovni pokal, domače prvenstvo, predstavitev pred Samaranchom, cela vrste zahtevnih mednarodnih tekem... Kako se pripravljaš?
»Končujem magistrsko nalogo, temu posvečam za sedaj največ pozornosti. Kar mi ostane časa pa plezam, plezam ... Mislim, da sem fizično dobro pripravljen. Pred tekmo se bom moral posvetiti tudi duševnim pripravam, kajti psihološki dejavnik je na tekmah največkrat odločilnega pomena. Prav pri meni se je namreč žal prevečkrat pokazalo, da je zbranost moja najšibkejša točka.« Povejmo še, da je Tadej Slabe podaljšal pogodbo s tržaško športno trgovino Aventuro. To hkrati kaže njegov resen odnos do športa in do obveznosti, ki jih terja poslovno partnerstvo.
MATEJ ŠURC
Film z odpravo K2 tudi v CD
Matjaž Fistravec je na odpravi, ki je poleti 1988 plezala na goro K2 (8611 m), posnel precej filmskega materiala. Prvi film Od oceana do strehe sveta, ki govori predvsem o Pakistanu, je TV Ljubljana že pokazala. Na kratko ga lahko ocenimo kot odličen film z nekaj novimi pogledi na zanimivo deželo, vpeto na eni strani med Indijski ocean in Karakorum, na drugi pa med islamsko tradicijo in moderno dobo. Kdor ga je na TV zamudil, si ga lahko ogleda to sredo ob 19.30 v srednji dvorani Cankarjevega doma, ko bo predvajan kot izhodišče predavanja o odpravi na K2. Drugi film z naslovom Magična smer (Magic Line) bomo lahko videli na II. programu TV v torek ob 21.30. Upamo, da bosta oba filma prišla tudi na prvi program in ob primernejšem času.
TONE ŠKARJA
Na Kilimandžaro in Mt. Kenijo
Tudi mladi iz AO Bukovik so si zaželeli tujih gora. Izbrali so si Afriko in Kibo, kot najvišji vrh (Uhuru Peak, 5895 m, nanj bi se radi povzpeli z gorskim kolesom!) ter Mt. Kenijo (5199 m), ki nudi najbolj raznovrstne možnosti, od klasičnega pristopa na vrh, do plezanja v Diamond ozebniku in celo za prvenstvene smeri so menda še možnosti, če ima še kdo podobne želje, naslov: Sead Mujič, Obala 27. Juli 63,71.000 Sarajevo, telefonska številka pa (071) 646-738.
Viter - Zaostrog
Edin Durmo (M. Grabiča 11. 72.000 Zenica) nadaljuje s predstavljanjem manj znanih sten in ostenij. Pred dnevi je razmnožil še vodniček za JZ steno Vitra nad Zaostrogom (ob Jadranskem morju). Vsega devet enostransko popisanih listov A5 formata in opisi (s shemami) treh smeri, ki so bile vse preplezane šele sredi januarja.
Batura Mustag Jerzya Wale
Jerzy Wala je prav gotovo najbolj znano ime »alpinistične kartografije« zadnjih let. Prijetno je presenetil že s prenekatero predstavitvijo področja, ki sicer še dolgo kartografsko ne bi bilo obdelano. Njegovo zadnje tovrstno delo pa je mapa Batura Mustag, njena najnovejša verzija, ki jo je pripravil ob pomoči sedaj že pokojnega Andersa Bulinerja. Ob enobarvni grebenski karti sta v mapi še dve strani razgledov, ki odlično dopolnujeta karto in kratek (alpinistični) opis območja v angleškem in poljskem jeziku. Založnik KW Trojmiasto Gdansk.
Novi načelnik AO SPD Trst
Člani AO Slovenskega planinskega društva v Trstu so na občnem zboru za novega načelnika izvolili Dušana Jelinčiča, ki je dobro znan tudi že naši planinski javnosti.
Z delom v preteklem obdobju so bili zadovoljni. Zastavili pa so si tudi ambicioznejše cilje: sestanki bodo poslej vsak teden, čeprav se je alpinistični tečaj komaj dobro končal, bodo že marca začeli z novim, nadaljevalnim in začetniškim ... Pred njimi se tudi »odprave treh dežel« na Everest.