Slovenske novice - Marjan Raztresen: Slovensko planinsko društvo je 1899. v Tamarju postavilo planinski dom in ga vzdrževalo do danes. ODPRTI STOLPCI - Odgovor Agrarne skupnosti Rateče Planica
TAMAR – Nečesa, kar se zdaj dogaja v edinem slovenskem narodnem parku, vendarle ni kriv Triglavski narodni park. V Tamarju na koncu alpske doline Planica izgubljajo planinci, kot kaže, sodne boje za svojo planinsko kočo, ki je bila več kot stoletje izhodišče za vrhunske dosežke alpinistov v Kotovi špici, Kotovem sedlu, Poncah, Vevnici in predvsem Jalovcu ter za navadne planince, šodrovce, za prelepe ture na Slemenovo špico, Ponce, Mangart in predvsem Jalovec. Potem ko je še vrhovno sodišče dalo prav nižjim sodnim instancam, bo najbrž postala novi lastnik planinskega doma v Tamarju na nadmorski višini 1108 metrov Agrarna skupnost Rateče Planica, za kar si na sodiščih prizadeva že od leta 1992. Takrat je namreč vložila zahtevo za vračilo dveh zemljiških parcel, »ki v naravi predstavljata Planinski dom v Tamarju in gospodarsko poslopje s funkcionalnim zemljiščem, kar je bilo podržavljeno 13. maja 1949 po odločbi takratnega Okrajnega ljudskega odbora na Jesenicah«.
V Tamarju, kjer se konča makadamska cesta, ki pripelje v tri četrt ure zložne hoje izpod skakalnic v Planici, stoji več pridobitev človeških rok. Ko se oko odtrga od mogočne kulise Jalovca visoko nad dolino, se najprej ustavi na kapeli in potem na največji zgradbi v dolini, višji in nižji planinski koči, ki se držita skupaj, ob katerih je zidano gospodarsko poslopje. Zadaj na desni teče na robu velike jase studenčnica v umetelno oblikovano korito, čisto na vrhu jase stojita skromni zidani stavbi: ena z napisom jasno izpričuje, da je v njej zavetišče gorskih reševalcev iz Rateč in Planice, druga, ki se podira, pa lastništva ne obeša na veliki zvon. V gozdu za zgradbama stoji spomenik, ki bi mu brez pisnega komentarja komajda kdo uganil poslanstvo: gre za del ameriškega bombnika, ki se je leta 1944 zrušil na območju Kotovega sedla, edinega preživelega člana posadke pa so rešili partizani.
Vsak od teh objektov v Tamarju ima svojega lastnika. Kapela je last župnije iz Kranjske Gore, gorski reševalci so podnajemniki ministrstva za obrambo, ki je bilo tudi lastnik podirajoče se hiše, preden jo je od njega kupilo društvo revmatičnih bolnikov, ki je imelo v denarno bogatejših časih najbrž načrte, da bi za svoje člane tam uredilo nekakšen sanatorij, saj je gorsko podnebje menda posebno ugodno za takšne bolnike, lastnik preostalih dveh, treh stavb pa je bila doslej Planinska zveza Slovenije (PZS) oziroma njeno Planinsko društvo (PD) Medvode.
| Kaj namerava rateška agrarna skupnost storiti s tem koščkom zemlje pod gorskimi nebesi? |
Prva vest o planinskem domu v Tamarju je bila objavljena leta 1899 v Planinskem vestniku: da je 3. septembra tega leta radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD) v Tamarju slavnostno odprla svojo planinsko kočo. Kot piše v vseh izdajah Vodnika po planinskih kočah v Sloveniji, je »Rateško-planiška podružnica SPD 15. novembra 1936 kupila od agrarne skupnosti pastirsko-planinsko kočo Tamar in jo uredila za potrebe planincev. Po 2. svetovni vojni je bila koča v slabem stanju in malo PD Rateče jo je leta 1957 pustilo Akademskemu planinskemu društvu iz Ljubljane, ki jo je uredilo, zgradilo vodovod in napeljalo telefon. Leta 1965 je dom prevzelo PD Medvode in ga temeljito obnovilo. Leta 1968 so iz Planice napeljali električni vod. V letu 2003 je bila povsem obnovljena streha na višjem delu doma.«
Dolga leta ni nihče javno nasprotoval tem podatkom, saj so vsi verjeli overjenim kupo-prodajnim pogodbam. Planinci so, kot kaže, v Tamarju kupili parcelo in na njej postavili kočo, čemur bi rateška agrarna skupnost gotovo nasprotovala, če bi gradili na njeni zemlji, ko pa se je po dveh svetovnih vojnah, spremembah meja, sistemov in režimov pokazalo, da o tem v zemljiški knjigi ni zapisov, se je domača agrarna skupnost odločila za zahtevo po nekdanjem lastništvu.
Zadnjo besedo pri pravdanjih, ki se vlečejo od leta 1992, je imelo sredi letošnjega julija Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je pritrdilo odločitvam nižjestopenjskih sodišč, da morata PZS in PD Medvode Agrarni skupnosti Rateče Planica v naravi vrniti planinsko kočo, gospodarsko poslopje, ki so ga planinci v letih socialistične Jugoslavije postavili na temeljih propadajoče lesene drvarnice, pa naj skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem ostane PZS. Agrarna skupnost objektov in zemlje ne zahteva od župnije Kranjska Gora, ministrstva za obrambo in društva revmatikov, saj so bili lastniki očitno natančnejši in so svoje lastništvo vpisali v kataster.
Kolobocij s planinskim domom v Tamarju pa s tem še ni konec. Planinci upravičeno trdijo, da so na temeljih lesene kočice postavili veliko zidano poslopje, da so (skupaj z vojsko) zgradili dovozno cesto iz Planice in uredili vodno zajetje, da so v Tamar (skupaj z vojsko) napeljali elektriko in telefon in da je na koncu koncev celotni inventar v koči kupilo PD Medvode. Agrarna skupnost pa trdi, da koče doslej ni mogla uporabljati in je torej izgubila veliko denarja, tega naj bi ji planinci vrnili.
Planinci so po odločitvi vrhovnega sodišča izčrpali vse sodne možnosti, in ker jim sodni in odvetniški stroški požirajo lep denar, so drugi strani ponudili predlog poravnave. Med drugim PZS ne bi zahtevala povrnitve vlaganj v infrastrukturo planinske koče, če se agrarna skupnost odpove postopku za odškodnino, ker ni mogla uporabljati doma, pripravljena ji je prodati gospodarsko poslopje ter inventar in opremo v koči, agrarna skupnost pa naj se zaveže, da bo koča ostala planinski dom.
Kdaj bodo slovenski planinci dokončno še ob eno od svojih koč, ni mogoče reči, prav tako je nesmiselno ugibati, kaj namerava rateška agrarna skupnost storiti s tem koščkom zemlje pod gorskimi nebesi.
Marjan Raztresen
SLOVENSKE NOVICE - ponedeljek, 19. november 2012
ODPRTI STOLPCI
Agrarna skupnost iz Tamarja izganja planince
1. Navedba avtorja Marjana Raztresena »Slovensko planinsko društvo je 1899. v Tamarju postavilo planinski dom in ga vzdrževalo do danes« ni točna in je za bralca, še bolj pa za planinca zavajajoča.
Prvo zavetišče v Planici je v Zelju pod vznožjem Nadiže postavil Josip Lavtižar, župnik v Ratečah, skladatelj, zgodovinar in potopisec, davnega 3. septembra 1899. leta pod okriljem Slovenskega planinskega društva, skupaj z gospodarskim odborom rateške agrarne skupnosti, ki je bil lastnik zemljišča in je tudi v celoti zagotovil material za gradnjo. Zavetišče pod izvirom Nadiže - Save Dolinke ni imelo dolge življenjske dobe. Močan snežni plaz z zadnje Ponce ga je porušil v zimi 1903/1904. Novega zavetišča v tistem delu Zelja niso več postavili.
2. V nadaljevanju avtor članka izpostavlja, da v Tamarju na koncu alpske doline Planica izgubljajo planinci sodne boje za svojo kočo ... za kar si Agrarna skupnost Rateče Planica na sodiščih prizadeva že od leta 1992, in nadaljuje, »kot piše v vseh izdajah Vodnika po planinskih kočah v Sloveniji, je Rateško-planinska podružnica SPD 15. novembra 1936 kupila od agrarne skupnosti pastirsko planinsko kočo Tamar in jo uredila za potrebe planincev«.
Ta javna informacija o konkretni zadevi je zavajajoča in netočna. Avtor članka bi moral poiskati in preveriti informacijo pri PZS, pri prizadeti agrarni skupnosti ali na pristojni UE, ki vodi postopek. Agrarna skupnost je leta 1992 vložila zahtevek za denacionalizacijo in v konkretni zadevi je bila izdana upravna odločba 1.12.2009. Na to odločbo se je pritožila PZS in ne AS in je vlagala pritožbe do vrhovnega sodišča, s tem da pa nikoli ni navedla konkretnega dokaza za svoje navedbe. Namreč, navedba avtorja, ki naj bi jo povzel po Vodnikih planinskih koč, je neresnična. Zakaj je temu tako in kdo je posredoval avtorju tako informacijo, za agrarno skupnost niti ni pomembno, je pa izrednega pomena za planince, člane PZS, ki so jih s takimi informacijami leta in leta zavajali. Rateška agrarna skupnost tudi nikoli do sedaj niti z eno samo besedo ni omenila, da bi katerega koli planinca izgnali iz Tamarja ali iz koče Tamar. Vsa taka podtikanja vzbujajo sovraštvo in nestrpnost tako pri 184 članih agrarne skupnosti kot pri 50.000 planincih, zato take poskuse odločno zavračamo.
Sedaj pa k bistvu.
3. Iz poročila komisarja za agrarne operacije iz leta 1926 (dr. Fran Spiller -Muys, Ljubljana 1926) je razvidno, da je gorenjski kmet z lastnimi močmi in delom ustvaril že naravnost vzorne naprave. Tu posebno omenja sledeče planine in srenje: »V Planici je zgradila rateška srenja veliko ovčjo sirarno.«
Iz te ovčje sirarne, kar v naravi predstavlja prednji, nižji del sedanjega planinskega doma Tamar, je rateška agrarna skupnost skozi daljše obdobje dograjevala zadnji, višji del doma. Da je pri tem sodelovalo PD Rateče Planica, je zagotovo samoumevno, saj mu je rateška agrarna skupnost 15.11.1936 oddala v najem kočo Tamar in ne prodala, kot zavajajoče navajajo viri PZS. Avtorjeva namigovanja o overjenih kupo-prodajnih pogodbah, ki jih očitno ni, in o nakupu parcele v Tamarju, ki je ravno tako ni, so zagotovo še zadnji poskus zavajanja planincev in s tem diskreditacije rateške agrarne skupnosti in njenega javnega blatenja. To jasno dokazuje tudi original zapisnika skupne seje Planinskega društva Rateče Planica in Agrarne skupnosti Rateče Planica z dne 13.9.1948, ki so ga soglasno podpisali vsi navzoči. Iz zapisnika je jasno razvidno, da je rateška agrarna skupnost dala kočo Tamar v najem PD Rateče Planica in da v pogodbi z dne 15.11.1936 navedeni pogoji od točke 1 - 14 ostanejo v veljavi tudi na dan 13.9.1948. Še ne leto pozneje, to je 13. maja 1949, je bilo vse premično in nepremično premoženje rateške agrarne skupnosti podržavljeno. Tudi koča Tamar z vso opremo in taka, kot je še danes, pred takratno roko države ni bila izjema. Prvotnim lastnikom je bila koča vrnjena 1.12. 2009, z vsem zunanjim bliščem, a hudo notranjo bedo. Glede na potek aktivnosti in nekorektna dejanja v zadnjih 20 letih glede denacionalizacije koče Tamar upravičeno sklepamo, da ima planinska zveza hude probleme otresti se težkih časov po drugi svetovni vojni.
Agrarna skupnost Rateče Planica