Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gora in Trnovski gozd

 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 29. oktober 2012, ob 05:35, Matija Turk, ogledov: 6529

Matija Turk: Visoka kraška planota Trnovski gozd se razsteza nad Vipavsko dolino med Novo Gorico in Colom. Hriboviti gozdnati svet je na jugu omejen s strmim robom nad Vipavsko dolino.

Na najbolj ravnem in poseljenem delu planote nad Ajdovščino, imenovanem Gora, ležijo vasi Predmeja, Otlica, Kovk in Gozd. Na Trnovskem gozdu se mešajo vplivi mediteranske in alpske klime. Sončna južna pobočja nad Vipavsko dolino poraščajo  borovci, ki jih na planoti zamenja bukov gozd s sestoji jelke in smreke. Hladen zrak s severa se tukaj meša s toplim, kar ima za posledico nastanek burje. Zaradi močnega vetra so vsa  izpostavljena drevesa in njihove krošnje ukrivljene proti Vipavski dolini.  Pozno pozimi se sneg  višje v gozdu še dolgo obdrži, na odprtem pa ga sproti odnaša burja, ki gradi velike zamete. V nižjih predelih, pod robom Gore, ga toplo primorsko sonce hitro pobere.

Da bi pridobili življenski prostor, pašnike in borne njive, so skozi stoletja ljudje na Gori izsekali velike gozdne površine in jih očistili kamenja. Širne senožeti in nekdanji pašniki, prepredeni s kamnitimi zidovi, dajejo danes pokrajini svojevrsten pečat. Nad razstresenimi domačijami se dvigujejo Golaki z najvišjim vrhom Trnovskega gozda, ki doseže višino 1495 m. Zaradi ostrih klimatskih razmer je gozdna meja tu nižja kot drugod v Sloveniji. To lahko opazimo na Golakih, ki so na vrhu že poraščeni z rušjem. Površje zaznamujejo  kraški pojavi kot so vrtače, konte, škraplje, jame in brezna. V večjih vrtačah, je pogosto prisoten vegetacijski obrat, kjer na dnu vrtače raste rušje, nad njim iglavci in na vrhu listavci. Vegetacijska inverzija nastane predvsem zaradi hladnega zraka, ki se zadržuje v vrtači. Največja vrtača z vegetacijsko inverzijo je Smrekova draga na severni strani Golakov, ob cesti Lokve-Tisovec. Geološka pestrost planote se odraža v številnih nahajališčih fosilov, kjer so bile odkrite nekatere še povsem neznane vrste.

Arheološki sledovi o prvih ljudeh na Trnovskem gozdu so skopi. Skromne najdbe kamnitih orodij iz srednje kamene dobe (mezolitik, 8000-5000 let pr. Kr.) kažejo, da so na to področje zahajali že prazgodovinski lovci, ki so iz doline občasno prihajali na lov. Zgodovinski podatki o prvih stalnih naseljencih na Gori segajo v 17. stoletje. To so bili živinorejci, lovci in drvarji. Da so lahko preživeli, so se ljudje kasneje ukvarjali tudi z ogljarstvom, apneničarstvom in nabiranjem ledu v kraških jamah –ledenicah. Jame ledenice so ena izmed posebnosti Trnovskega gozda. Najbolj znana je Velika ledena jama v Paradani, nedaleč stran od Smrekove drage. Led so sprva nabirali za lastno uporabo, ob koncu 19. stoletja pa so ga začeli načrtno lomiti in voziti v Gorico in Trst. Iz Trsta so ga v posebnih sodih uvažali dalje na Dunaj, v Budimpešto in celo v Aleksandrijo. Po drugi svetovni vojni je ta dejavnost s pojavom hladilnikov počasi zamrla. Največje bogastvo Trnovskega gozda, ki ga je človek najtemeljiteje izkoriščal, je les. Verjetno so ga izkoriščali že Rimljani, saj je bil v Ajdovščini odkrit nagrobnik Publia Publicia Ursa, ki je bil magister silvae. O izkoriščanju gozda nam pisni viri govorijo od 16. stoletja dalje. Velik potrošnik lesa je bil Idrijski rudnik živega srebra, kjer so rabili les za opornike v rovih in predvsem kot gorivo za pridobivanje živega srebra iz rude, ki so jo žgali v kopah. Les so sekali tudi za jamborje in za gradnjo ladij.

V zvezi z gozdarstvom so bile zgrajene ceste, brez katerih bi bil gozd še danes popolnoma neprehoden. Prvo cesto na Goro, ki je potekala iz Ajdovščine, je leta 1838 projektiral znani izumitelj češkega rodu, Josef Ressel. Vsestransko izobraženi Ressel, predvsem znan kot izumitelj ladijskega vijaka, je za Trnovski gozd izdelal tudi gozdarsko karto, ureditveni načrt in načrt cestnega omrežja.  Ressleva cesta je kmalu postala preozka za vse večje potrebe lesne industrije in ob prelomu stoletja so v bližini zgradili novo, ki je v uporabi še danes. Razvejano cestno omrežje je po italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski leta 1915 postalo pomembna povezava med zaledjem in fronto. Neskončno število avstro-ogrskih vojakov je po prašnih cestah korakalo negotovi usodi naproti. Ker ceste niso zadoščale za oskrbo, je vojska zgradila tovorno žičnico, ki je potekala od Ajdovščine do Predmeje in od tu dalje čez Lokve na Lokovec. Poleg  vojaškega materiala so po žičnici prevažali tudi hrano. Ta vse prevečkrat ni prišla na cilj, saj so si jo, na mestih kjer se je tovor najbolj približal tlom, vsled hudega pomanjkanja prilaščali domačini.

Že tako trde življenske razmere na Gori je zaostrovalo tudi pomanjkanje vode. Celotno območje Trnovskega gozda je brez površinskih voda, ki kljub visoki količini padavin vsa ponikne v kraška tla in ponovno priteče na plan nad Ajdovščino kot kraški izvir Hubelj. Zato so bili domačini primorani loviti kapnico, ki so jo zbirali v kamnitih vodnjakih –»štirnah«, ki še danes stojijo pred vsako starejšo hišo. Živina se je na pašnikih napajala v kalih, umetno izkopanih plitvih jamah, ki so jih obložili z neprepustno ilovico. V zadnjih sto letih so se zamenjale tri države in vsaka je gradila svoj vodovod. Kljub temu je bil problem oskrbe z vodo v celoti rešen šele z vodovodom, ki ga je Slovenija zgradila s pomočjo Evropske unije. O pomembnosti vode za prebivalce kaže tudi spomenik vodi in graditeljem vodovoda na Goro, ki stoji na križišču cest na Predmeji.

Pozimi, ko je zapadlo veliko snega, so ljudje za lažje gibanje uporabljali krplje. Leta 1888 so iz Norveške na Goro prišle prve smuči. »Snežke« so pri svojem delu hitro prevzeli lovci in gozdarji. Leta 1895 so organizirali smučarsko tekmovanje, prvo v Srednji Evropi. Ta letnica pomeni tudi začetek športnega smučanja na Slovenskem.

Gorjani so bili vedno močno navezani na svojo zemljo in pred izgradnjo ceste jih je z Deželo, kot imenujejo Vipavsko dolino, povezovalo le nekaj poti. Na mestu, kjer se je pot z roba prevesila v dolino je ponavadi stalo božje znamenje, kot zadnji ali prvi pozdrav popotniku. Ena izmed teh poti nas iz Vipavske doline vodi na Goro mimo Otliškega okna, velikega naravnega oknav skalnati steni. Zapuščene gozdne ceste in urejene planinske poti nudijo danes izletnikom in ljubiteljem narave obilo možnosti. Po robu Gore je speljana planinska pot od Cola do Predmeje. Napisne table nam ob poti pripovedujejo o naravnih in kulturnih znamenitostih krajev. Med priljubljene planinske cilje sodijo razgledni Golaki, Kucelj, Čaven in Špičasti vrh. Manj obiskan je Poldanovec, najvišji vrh v Govcih. Govce tvori več vrhov na severnem robu Trnovskega gozda, ki se z divjimi skalnatimi pobočji strmo dvigujejo nad dolino Trebuše. Z Gorenje Trebuše vodi na Poldanovec markirana lovska pot. Ozka stezica nas iz globoke grape preko strmin varno vodi na njegov vrh. Lažji dostop na Poldanovec vodi iz Lokev po gozdni cesti. Pozimi so iz Lokev speljane urejene tekaške proge proti Mali Lazni in naprej pod Golake. Še več možnosti kot za pohodnike predstavlja Trnovski gozd za gorske kolesarje. Ko ga prevozimo po dolgem in počez se lahko odpravimo še naprej na Banjško ali Vojskarsko planoto.

Trnovski gozd se ti v vsakem letnem času kaže v drugačni luči in težko bi se odločil, katera je najlepša. Če boš imel srečo, boš mogoče ujel enega tistih jasnih oktobrskih dni, ko rdečkasto listje na drevju šumi v zadnjih toplih sapicah odhajajoče jeseni. S Poldanovca boš preko doline Trebuše globoko pod sabo zrl na zasnežene vrhove Julijcev ali pa na Golakih zaobjel vse lepote naše deželice, od Triglava do Jadrana.

 

Besedilo in fotografije: Matija Turk


Članek je bil objavljen februarja 2004 v reviji Svet & ljudje, št. 64.

 

 

eXTReMe Tracker