Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trije vrhovi Mont Blanca

nedelja, 30. oktober 1932, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1075

Jutro (1932) - Andrino Kopinšek: Prijeten doživljal v Švici

Mogočno bobni divja planinska reka Arve skozi Chamonix, belo peneča se vsled neprestanih slapov. Voda ji priteka z lednika d´Argentiere in Mer de Glace. V polukrogu stojijo štiri tisočaki, kakor garda njegovega veličanstva Mont Blanca. V hermelinastem odelu prekaša vse svoje vazale, in večerna zarja osvetljuje njegov ledeni vrh rožnato rdeče. Strme gledajo tujci gori in občudujejo to edinstveno panoramo Alp. Celo hladni Angleži zrejo z odobravanjem preko svojih časopisov prekrasno sliko.

Moj prijatelj in jaz sva trudna koračila po asfaltiranih cestah malega, elegantnega planinskega mesta. Poželjivo sva gledala v izložbe delikatesnih trgovin in skromno vsrkavala vonje, ki so prihajali iz hotelskih kuhinj. Pogovori v vseh jezikih so nam doneli na uho, ko sva čakala na Albina. On je bil namreč naš kuhar, ki nas je vedno oskrboval poceni in točno.
šele pred eno uro smo prišli sem doli, po štiridnevni, naporni turi. Tudi naša zunanjost je bila temu primerna: obleka je bila razcefrana in raztrgana kakor zeleno lesketajoči se bossonski ledenik pod Aiguille du Midi. Pet dni se gotovo nismo umili. Ostri višinski zrak in žgoči sončni žarki so zapustili sledove na naših obrazih. Zavedali smo se, da nismo v okras naša elegantni okolici, — toda v Chamonixu so vajeni takšnih planinskih ciganov. Vedo tudi, da jo takšni tipi kaj hitro pobrišejo nazaj v višje cone.

Stala sva pred velikim hotelom »Majestic« in čakala na tovariša. Opazovala sva rdeče oblake, ki so se vlekli od Švice, se nekoliko pomudili na belih orjakih in nato odjadrali dalje proti Italiji. Za nami je škripajoče zavrl avto. Prijatelj se je uzrl in odšel pogledati okoli ogla. Čez nekaj časa, ko sem ravno hotel pogledati kje je, se je vrnil nekoliko razburjen.
»Poslušaj! tik za hotelom sedi »Madona« v avtomobilu in — misli si, vprašala me je, če ji hočem očistiti avto ... ?«
»Umij se raje sam!«
»Pojdi prosim hitro — jaz sem ji že obljubil!«

In vse ostalo je prišlo samo po sebi — kakor v filmski opereti: Madona nas je zapeljala k reki, dala nam je dve veliki gobi in kopico malih cunj. Jaz sem prinesel iz bližnje hiše velik škaf in začela sva donašati vodo. Kot obsedena sva se trudila okoli elegantne Cadillacove limuzine. Ker ima oče mojega prijatelja avto, se on spozna dobro pri takih zadevah.
Medtem se je sprehajala naša »delodajalka« spodaj ob reki. Njena ozka, fino oblikovana usta so me spominjala na male angelje na trgu sv. Marka. Lepo se je prilegala njena športna obleka njenim vitkim mladim udom, in okoli njenega nežnega vratu se je ovijala verižica iz biserov. Sami pravi biseri. Odkod je neki, nam je šlo po glavi. In njene noge? Ko je prišla za trenutek pogledat napredek našega dela, sem ležal ravno pod avtom. Priznam odkritosrčno takoj, iz te skrite »žabje perspektive« se ne dado take čudovite noge samo opazovati, ampak celo študirati — potek prekrasnih linij! Zaradi teh nog bi bil skoro pozabil na svoje delo, če ne bi ... da — če ne bi bilo še drugih nog, ki so me z brcami spomnile dolžnosti ...
Delala sva ob ozki cesti, ki drži v smeri od Mont Blanca v Chamonix. In tako je prišlo tudi, da so nas večkrat prihajajoči turisti radovedno obkolili. Med njimi tudi nekateri, s katerimi smo prenočevali na Grand Mulets. Ti dragi tovariši so nas tudi takoj spoznali. Ogledovali so si naš modri luksuzni voz in — najbrže občudovali naše bogastvo. Spoštljivo so pozdravili in utrujeno odšli.
Samo mala Dunajčanka, ki je že na Velikem platoju vzbujala občo pozornost, ni izgubila svojega humorja.
»No — kaj takega!? Če bi le jaz to vedela že gori v koči, bi se gotovo kar sama povabila na avtomobilsko partijo skozi Francijo!«
»Takele besede rad slišim«, je odgovor moj kolega »prav rad bi Vam ustregel gospodična! A — moja zaročenka hoče jutri domov.« Pri tem je pokazal ta lopov doli k reki, kjer je naša gracija nič hudega sluteč — čitala neko knjigo.
»Oh! škoda!!«
»Res škoda!« sem iz dna srca zavzdihnil. Seveda sem si bil na jasnem, da resno mislim. In tedaj se je začelo izpraševanje in odgovarjanje. Nikoli si nisem predstavljali, da se lahko človek v komaj treh minutah toliko nalaže. Zona me še sedaj spreletava, če se domislim, kaj vse si je prijatelj izmislil. Jaz sem zopet zlezel pod avto. Tam skrit, sem se krohotal tako dolgo, da mi je začelo kapati v usta olje iz motorja.
Izpod avta sem ji podal roko v slovo. Dolgo sem še videl premikati se njene noge in cepin proti Chamonixu.

Ko sva bila gotova, nas je zapeljala naša mala šoferka v lesketajočem se avtu v mesto. Spotoma smo došli malo Dunajčanko in še dolgo smo ji mahali z oljnatimi rokami v pozdrav. Nato smo srečali pred »Bureau des Guides« Albina, ki nas je pričakoval nestrpno z polnim nahrbtnikom jedil. Poklicali smo ga po imenu — komaj nas je spoznal. Glasno sva se smejala, kajti — tako neumnega obraza še nisva videla v nobenem kinu.
Na kolodvoru sva izstopila. Na noben način nisva hotela sprejeti ponujenega denarja. Za nas je bilo vse to samo šala — obenem pa nepozaben spominček! Ko smo vitki športnici to dopovedala — je lahno zardela. Vprašujoče nas je gledala, — oči in usta odprta — trije brezhibni krogi.
»Mersi bien mesisieurs ... merci beaucoup!!« Njene plave oči so se zasmejale. »Ampak — to le morate vzeti!« In iz velikega usnjatega kovčka je potegnila dve steklenici šampanjca, — pristne francoske znamke! Prisrčno sva se zahvalila, in najmanj osemkrat globoko priklonila.

V ostrem ritmu rumbe nam je udarjal jazz na ušesa — ko sva stopila v kavarno. Prerivala sva se skozi pestro množico in škilila za kakšno prazno mizo. Tamle ... ali ni to ... ? Ni da bi govoril. Bila je naša Dunajčanka in Albin jo je zabaval. Baš on!
»No! kje pa je Vaša zaročenka?« se je poredno smejala.
»In Cadillacova limuzina!« se je norčeval Albin.
Najprej je prišla spoved, nato šampanjec — in končno smo imeli vsi glave, kakor rdeče lampijone. Veselo smo dvignili čaše na zdravje nepoznane darovateljice — in vedno na novo zdravje naše nove prijateljice z Dunaja.
Ko smo se pozno po noči kotalili skozi mesto proti našemu hotelu, se je bleščal vrh Mont Blanca mistično v mesečini.
In — čudno: V tej noči je imel kralj Alp prav za prav tri vrhove.

A. Kopinšek
Jutro, 30. oktober 1932
 

eXTReMe Tracker