RadioDur – Dušan Škodič. 14. oddaja: Posledic krušljivosti je kar nekaj
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 14.
Danes bom nekaj besed namenil tisti zoprniji v gorah, ki se ji reče krušljivost. Posledic krušljivosti je kar nekaj. Zaradi nje se naše gore dolgoročno nižajo, pod stenami pa nastajajo večja ali manjša melišča. Žal se zaradi tega soočamo v gorah tudi z nekaterimi objektivnimi nevarnostmi. Sama hoja po zagruščenih policah je lahko zelo nevarna za zdrs, velika pa je tudi nevarnost, da nas zadene padli kamen, ki so ga sprožili planinci nad nami, bežeči gamsi ali kozorogi, ali pa se je to zaradi naravnih dejavnikov kar zgodilo. Vsaj pred manjšimi, nas lahko uspešno zaščiti čelada, ki se je pametni gorniki vedno pogosteje poslužujejo. Časi, ko so se smejali človeku, ki je pri vzponu na Triglav, ali kakšno drugo, množično obiskano goro, na glavo poveznil takšno hvaležno pokrovko, so minili. Lastna varnost naj bo vedno pred nepomembnim imidžem. O njeni uporabi na zelo zahtevnih zavarovanih poteh, oziroma popularnih feratah, pa naj sploh ne bo dileme.
Krušljivost je seveda zgolj posledica pisane geološke sestave naših gora. Če bomo na svojih potepanjih nekoliko bolj odprli oči, se bomo lahko čudili, da marsikje kaj sploh še stoji pokonci. Nekoč so šli naši alpinisti starejše generacije plezat v tujino, in so že doma v plezalnem vodničku prebrali, da so smeri, ki se jih bodo lotili, izredno krušljive. Ko so prišli nazaj, pa so pravili, da če naj bi bilo tisto tam zelo krušljivo, po tem bi se morale naše gore že zdavnaj podreti. Meni ob pojmu krušljivost najprej pade na pamet stena Rzenika v Kamniških Alpah, ki se je drži zloglasni sloves. Iz neke skupne ture z alpinisti, ko smo šli v sosednje Vršiče, se je spomnim kot odurne prispodobe, ki sem se je kasneje vedno izogibal. Kot pripravnika me je verjetno preveč prestrašil naš inštruktor, ki sem ga vprašal za mnenje o njej. Na vprašanje, če je res tako krušljiva, mi je rekel, da res, saj ti skoraj vse kar primeš, ostane v roki. »Kako pa je po tem sploh možno čez?«, me je zanimalo. »Saj ni problema«, me je masiral, »če se ti oprimek izpuli, pa hitro z drugo roko zagrabiš za naslednjega. In tako naprej, vse dokler nisi čez. Saj kakšen vmes pa tudi drži, veš!« me je podučil. Nisem mu vsega verjel, ampak za Rzenik nisem hotel nikoli več niti slišati.
O različnih vzrokih, zaradi katerih lahko pride do padajočega kamenja, bom navedel dva primera, ki sem ju sam doživel. Konec oktobra smo se iz Vršiča vzpenjali na Prisojnik po zelo zahtevni poti skozi veliko naravno okno. Ponoči je že zmrzovalo, in sredi dopoldneva smo prišli pod samo okno. Tedaj pa je sonce že toliko segrelo zrak, da je gora začela sproščati kamnite projektile vseh velikosti. Naravno okno je že samo po sebi znak razpadajoče kamnine, odjuga in zmrzal pa k temu še pripomoreta. Čelad tedaj še nismo nosili na nealpinistične vzpone, zato smo si morali glave zaščititi kar z nahrbtniki in se umakniti v sosednjo Hanzovo pot. Pri tem je šlo torej za objektivno nevarnost. Drugič pa je bilo konec pomladi, ko sem se neko lepo nedeljo podal na Grintovec. Bil sem med bolj zgodnjimi, spredaj je bilo le nekaj ljudi, za menoj pa že kar nekaj skupin. Nekaj minut pod vrhom sem dohitel nekega možakarja in ga pozdravil. Ta je bil zaradi hoje precej zadihan, z menoj pa je hotel spregovoriti še kakšen stavek, zato se je, da bi lažje zajel sapo, naslonil na ogromno skalo, ki je stala tik ob poti. Le sekundo za tem se je ta premaknila kot na kakšnem počasnem posnetku in se brez pozdrava namenila v dolino. Začudeni mož je le debelo pogledal in odskočil, več ton težka gromada, ki jo je zaradi ravno minule zime, podpiral še ne povsem poseden grušč, pa se je kot valjar brez zavor odpeljala po Grintovčevi strehi. Na srečo je nato odvila proti Kokri, tako da med gorniki pod nama, razen nekaj strahu, ni pustila nobenih posledic. No, čelad za takšne primere, pa verjetno ne bodo nikoli uspeli izdelati.
Nestabilna geološka sestava ima lahko za posledico tudi zelo velike skalne podore. Ob naravnih nesrečah, predvsem potresih, lahko pride do podrtja celo večjih delov gora. Na bovškem in tolminskem je nastalo v zadnjih desetletjih veliko novih podorov, ki so jim botrovali potresni sunki. Znana sta tudi velika, s potresi direktno nepovezana podora v Trenti, kjer je utripajoči semafor po nekaj letih končno zamenjala varovalna galerija. Daleč najbolj znan podor, ki ga pomni ljudska pamet, pa je podor na gori Dobrač, nad Ziljsko dolino. To je tista gora z ogromnim oddajnikom na vrhu, ki jo najbolje vidimo iz Tromeje. Povzročil ga je zelo močan potres, ki se je zgodil na včerajšnji dan, 25. januarja 1348, popoldan. Med sezmiologi je danes poznan kot Beljaški potres. Valvazor je pisal, da se je tega dne na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, podrlo štirideset gradov. Najgroznejša pa je pripoved, da je ob podnožju gore zasulo sedemnajst vasi in devet cerkva, podornina pa je zajezila reko Ziljo, tako da je nastalo veliko jezero, ki je uničilo še tisto, kar je ostalo, skupaj z vsemi prebivalci. Ocene o žrtvah, so govorile celo o številki štirideset tisoč.
Novejše raziskave so pokazale, da je bilo v omembi Dobračeve katastrofe precej pretiravanja in nelogičnosti. Velikokrat je tako, da nekdo povzame neke nepreverjene informacije ali še celo doda kaj iz svojega zelnika. Dejstvo je, da so bile praktično vse knjige, ki so opisovale zgodovino nekega naroda, še vsaj do časa pred drugo svetovno vojno, pisane zelo poljudno. Današnje ekspertize se zelo razlikujejo od starih virov. Na Dobraču naj se v resnici ne bi podrlo celotno južno ostenje, ki ga lahko opazujemo iz avtoceste mimo Podkloštra. Šlo je za šest, med seboj ločenih velikih podorov na desetih dolžinskih kilometrih. Njihova skupna površina znaša dobrih šest kvadratnih kilometrov, prostornina podornih gmot pa skoraj 150 milijonov kubičnih metrov. Samo za primerjavo naj omenim Log pod Mangartom, kjer je bilo v znanih dogodkih, tega materiala milijon in pol kubičnih metrov, torej stokrat manj. Višinska razlika pri najvišjem podoru je znašala do sedemsto višinskih metrov, skale pa so se prikotalile celo tri kilometre daleč v dolino. Ti podatki uvrščajo Dobrač v sam evropski vrh. Zaradi podorov je res prišlo do zajezitve Zilje in jezero je tudi v resnici počasi zalilo dve naselji, ki ju je v naslednjih stoletjih akumulacijsko gradivo povsem prekrilo. Drugače pa je s številom žrtev, ki je nastalo le na podlagi govoric in domišljije. Štirideset tisoč je absolutno preveč, podori so se sprožili na praktično neposeljenem območju, samo mesto Beljak z okoliškimi vasmi, pa je še pred stoletjem štelo le šest tisoč prebivalcev. Po današnjih ocenah naj bi bilo žrtev med nekaj deset in tristo.
Ugotavljal sem torej tisto, na kar opozarjajo tudi strokovnjaki. V vsakem ljudskem pripovedovanju je vedno zrno resnice, le da je tisto kar iz njega pozneje vzklije, lahko že zelo zraslo. Zgodba o Dobraču in sedemnajstih vaseh je nastala na prav tak način, vendar to sploh ni nič v primerjavi s kasnejšimi pisanji. V devetnajstem stoletju so bila namreč poročila iz teh krajev še hujša, ker je hotelo prebivalstvo pri oblasteh na ta račun pridobiti davčne olajšave. Omenjena je bila celo eksplozija, ki je Dobrač razklala, dolino pa zasula kakor Pompeje. Krona vsega je bil članek, ki je na tej podlagi zrasel sploh ne več davnega leta 1957, objavil pa ga je ameriški častnik Omaha World Herald. Zraven je objavil tudi sliko z naslovom The most mysterious explosion in history, po naše: Najbolj skrivnostna eksplozija v zgodovini. V članku piše, kako je Mt Dobratch razdejala vulkanska eksplozija in s kamenjem pokopala okoliške vasi, gradove in cerkve, skupaj z nesrečnimi prebivalci. Sicer pa, če ste spremljali mojo lansko oddajo o Šmarni gori, se boste morda spomnili, da sem omenil, kako so tudi med velikim ljubljanskim potresom nastale govorice, da se je Šmarna gora spremenila v vulkan. Ampak kdo ve, če se nam tik pod tlemi res ne pretaka kakšna lava. Temperature za januar so nenavadno visoke, sneg pa se tal le s težavo prijemlje!