Iskanje Prekmandlca: Najvišja vrhova levo in desno nad Črnim Vrhom povezuje označena Idrijsko-Cerkljanska planinska pot.
Le streljaj od Vipavske doline pa brez trt! Le kako? Mogoče zato, ker jo Vipavci tako pridno vsako leto obrezujejo – sebičneži! Seveda to ni res. Topli primorski sapi, ki jo grozdje potrebuje, se nekaj postavlja na pot. 
Nad Vipavsko dolino nam »taljanski« škorenj, ki sili pod evropsko ploščo, dviguje gubo, pregrado. »Gora nad deželo« je to, s Trnovskim gozdom vse od Trnovega do Javornika, ter še naprej. Čez to goro, čez prelaz Vrh Gore (860 m), vodi starodaven prehod iz notranjosti Slovenije na Primorsko. Ko še nismo imeli avtocestnega križa, je bila to najkrajša pot iz Ljubljane v Gorico. In pred spustom proti Vipavski dolini je bila dobra oštarija. Koliko prometa bi imela ob današnjih brezmejnih masah kotaleče se pločevine. Ta prehod je tudi glavni nastopajoči v slovenskih obvestilih o zimskih razmerah: »Godovič – Črni Vrh – Col – Ajdovščina; prepoved vožnje za priklopnike in polpriklopnike ...« mnogokrat na dan, dan na dan od novembra do marca.
Svet, ki ga bomo danes obiskali je vzhodno in zahodno od tega prelaza, ki ga varuje Kampeljcova kapelica. Cesti kaže hrbet, nenamenoma, stari, starodavni poti ga ni. Severneje pod njim se razprostira zakrasela črnovrška planota z mnogimi ponikalnicami, vrtačami, jamami in brezni. Na robu polja je največje naselje – Črni Vrh. Nam mogoče bolje poznan po Trnovskem maratonu, 42 in 21 km dolgi smučarski tekaški prireditvi, najstarejši in najmnožičnejši v nekdanji Jugoslaviji ter danes po tradicionalnem Bloudkovem kolesarskem maratonu. Okoliška naselja so Predgriže, Lome, Zadlog, Idrijski Log ... vsako si je poiskalo svojo ravnino (log).
Med Zadlogom in Zgornjo Vipavsko dolino se proti osrčju Trnovskega gozda širi greben. Na strani, ki visi proti severu, so med mnogimi vzpetinami in vrtačami raztresene hiše Mrzlega Loga (razumljivo), na južni, vipavski strani pa Križne Gore. Zaselka, danes že okrnjena, sta nekdaj premogla vsak do 16 hišnih številk. Med blagimi prijaznimi gozdnatimi vrhovi je prvi nad kapelico Špik (1069 m), najvišji pa Špičasti vrh (1128 m). Da sta ošiljena, nam govorita njuna imena, a slednji se kiti še s pravim razglednim stolpom. Z njegovega vrha imamo kaj videti. Boča in Pece ne, ostalo pa skoraj vse.
Na drugo stran, proti vzhodu pa iz pobočja nad Črnim Vrhom štrlita dva skalna čoka – Mala in Velika peč (1052 m). Njunih imen žal ne boste našli na nobenem zemljevidu. Nad in za njima pa je še neporaščen Čelkov vrh (1106 m), tudi z lepim razgledom. Greben se proti Javorniku širi v raztresena naselja Strmca in Kanjega Dola.
Levi in desni breg gube, ter levi in desni najvišji vrh povezuje označena Idrijsko-Cerkljanska planinska pot. Povezuje vrhova in mnoge raztresene žive in manj žive, nekdaj trdne, danes mogoče že izginjajoče kmetije. Povezuje zgodbe življenja, ki se izteka. Ne izteka se, spreminja se v drugačnega ... tako kot že mnogo, mnogo let, že več stoletij.
Črni Vrh se je omenjal že v 16. stoletju. Bila je to najbolj raztresena župnija na Kranjskem, kjer so se prebivalci največ preživljali z živinorejo. V zemljepisnem in zgodovinskem opisu Logaškega okrajnega glavarstva, kamor je območje pripadalo leta 1889, kronist nadučitelj Ivan Pipan piše: ...//Ljudstvo črnovrške župnije je jako nadarjeno in bistrega uma ter se nahaja mnogo ljudi, ki znajo brati, akoravno v sled oddaljenosti niso nikoli šole obiskovali, pisati ne znajo taki, ker jih doma le brati nauče.//...
Da je temu tako priča dejstva, da imajo prav črnovrški rojaki zasluge za prvi prevod občega državljanskega in kazenskega zakonika, zakonskega prava in rudniškega zakona v slovenski jezik, ter prvo izdajo nemško-slovenskega slovarja v dveh delih s skupnim obsegom 2000 strani, že leta 1860. Poleg zgoraj naštetega je bil Matej Cigale (bogoslovec in pravnik rojen leta 1819), urednik prvega političnega lista Slovenija, stalni dopisnik v Novice in še marsikaj.
Drugi najbolj poznan učenjak je bil dr. Frančišek Lampe rojen leta 1859, teolog in filozof. Bil je vodja Marijanišča in predsednik Čebelarskega društva. Ustanovil je Cirilsko društvo, ki vzgaja mlade pesnike in pisatelje in literarno revijo Dom in svet, ki je izhajala do leta 1944.
Že dolgo v vaškem parku stojita spomenika njima v spomin, vendar so sledi pustili in jih še puščajo tudi mnogi drugi. Izmed živečih naj omenim le pisatelja, pedagoga, založnika in očeta nam vsem zanane Vesele šole in Bevkove bralne značke, Ivana Bizjaka, ter Marka Ivana Rupnika, mozaičarja in teologa.
Obiskati kakšnega izmed teh logov, naj bo mrzli, zali, zadnji ali idrijski, bo blagodejno, tako v poletni vročini, kot v zimski debeli belini.
Anka Vončina