Alenka Goričan: Start Vižmarje! Jutro se mi začne kot vedno. Malo še, pa še malo, ura pa hiti dalje. Od doma se odpravim ob pol sedmih. Prižgane imam lučke. Tišina in nikjer nikogar.

Pred Vikrškim lesenim mostom, ki je samo za pešce in kolesarje je neka ograja. Res ne vem ali so jo prinesli mulci, ali bi pa bil most zaprt. Nič ne piše. Pa vseeno grem peš čez. Za vsak slučaj. Če je kaj narobe, da bi čofnila v mrzlo Savo zjutraj? O, to pa ne. Počasi in previdno grem čez. Nič ni narobe. Bolje tako. Na Šmarno še niso šli, ni avtomobilov. Tudi pri golf igrišču so samo uslužbenci. Megleno je. Od trepalnic mi kaplja. Pa saj mi ne prvič. Se ne sekiram. Hitim proti Kranju. Bližje ko sem Kranju, lepše je vreme. Med potjo gledam srnice, ki se pasejo na njivah. Pri eni hiši se pasejo ovčke. Trave že skoraj ni. Ena je iznajdljiva in je porinila glavo skozi luknjo na ograji in si je privoščila travo na drugi strani. Kranj pa je že v soncu. Pripravljajo stojnice za prodajo domačih izdelkov. Hitim naprej. Pokažejo se mi hribi v daljavi. Zelo sem jih vesela. Super, obeta se mi čudovit dan. Peljem se proti Tržiču. Na desni imam Udin boršt. Nekaj sem že stikala tam, a v jamo še nisem nobeno šla. To bi bilo za jesen, ali pomlad. Mora bit zelo zanimivo. V Dupljah naredim posnetek cerkvice, zadaj pa je Tolsti vrh in Storžič. Žal hribi niso najbolje vidni. Malo naprej naredim posnetek spet enega lepega kozolca. Na strehi sedi ena ujeda. Malo naprej naredim posnetek Košute, spredaj pa je lepo zeleno drevo.

Prispem v Tržič. Tu je sotočje rek Tržiške Bistrice in Mošenika. Tržič je stisnjen med strma gozdnata pobočja Dobrče, Kriške in Kamnika. Privoščim si velik marmeladni buhtel. Pojem ga kar na ulici. Potem pa se začne zares. Začnejo se klanci. Prve zvozim brez problema. Med prvo letošnjo vožnjo tu in sedaj je velika razlika. Vidim, da sem veliko napredovala v kondiciji. A do stare forme bo še dolga pot. Cesta se mi sedaj vedno bolj vzpenja. Sem v dolini Mošenika, ki se izliva v Tržiško Bistrico. Peljem se po stari cesti. Malo gor, malo dol. Razgibano in avtomobilov se izognem. Glavni cilj mi je Grlovec. Rezerva je bila še Kriška ali Veliki vrh, če mi ne bo dobro šlo. No, Kriška je že za mano. Sedaj pa ali Veliki vrh ali Grlovec. Počutim se dobro in že vem, da bo Grlovec. Prvič. Nisem še nikoli bila tam. Drevesa dobivajo pisane barve. Lepo je. Na levi imam lepo Begunjščico. Na desni so moje sanje Zajmenove peči. Na tem koncu so mi še samo te ostale. Spomladi sem govorila z lastnikom in mi je povedal, da gredo na leto le dva do trije gor. Poti ni. Mene pa že dolgo, dolgo mikajo. Sploh ne morem povedat kako zelo si želim zlest gor. O, pa še bom, bom. Divje so in nevarne, prav zaradi tega me še posebej mikajo.

Sem v Šentanski dolini. Razmišljala sem od kod to ime, pa sem potem prebrala, da je ime po cerkvici sv. Ane na Ljubelju. Po tej dolini je šla stara tovorniška pot. Leta 1560 je nadvojvoda Karel dal zgraditi cesto. 1728. leta so na prelazu postavili obelisk v spomin na cesarja Karla Vl. 1963 pa je bil odprt predor skozi Karavanke. Na Ljubelju je bil tudi hospic. V dolini je bil tudi rudnik živega srebra. Obratoval je vse do leta 1902. Iz rudnika so pridobili 110.000 ton rude, iz nje pa 360 ton živega srebra. Podljubelj pa je majhna alpska vasica z mnogimi vikendi , ki so posejani okoli. Tu je bilo pomembno postajališče na poti iz Kranjske na Koroško.

Gledam okoli in uživam. Dobro mi gre. Zadovoljna sem. Pridem do malega tunela. Skozi se peljat s kolesom je nekaj posebnega, še posebej, če se istočasno pripelje še avto. Vedno me navdajajo nenavadni občutki. Pa mi uspe prit skozi. Tu pa se sedaj začne najbolj strmi del. Vidi se že koča na starem Ljubelju. Tu pa že gledam kdaj bom na vrhu. Najprej pridem do odcepa za planino Korošco. Še malo pa sem pri spominskem parku koncentracijskega taborišča. Tam stoji avtobus. Peljem naprej do parkirišča, od koder se tudi gre na Korošco, ali planino Korošico in na Babo. Dva para se ravno odpravljata. Še malo pa bom pri predoru. Uspe mi brez problema. Tam počakam in malo pojem. Oblečem vetrovko in se spustim skozi predor. Lepo je osvetljen in se ni problem peljat skozi. Na drugi strani se pripelje kolesar s torbami. Pozdraviva se. Bil je tujec. Jaz v Avstrijo, on pa v Slovenijo. Zanimivo. Pridem iz predora. Dolg je 1570 m. Odprt je bil 1963. leta, takrat je bila stara cesta čez prelaz opuščena. Spustim se navzdol. Moram dobro gledati, da se ne zapeljem mimo odcepa. Fotografiram leseno skulpturo ob poti, potem znamenje in cerkvico sv. Lenarta v Brodih. Pred tremi leti sem se tu vozila. En gospod z Obirskega mi je vedno poročal kako je na cestah, kakšno vreme bo …Takrat mi je povedal, da je to cesto zasul plaz in da jo popravljajo. Ko sem se pripeljala do tistega dela, je policist javil policistu spodaj, da je ustavil avtomobile. Lepo mi je zaželel dobro jutro in srečno vožnjo. Potem sem se kot velika gospa mirno peljala navzdol, medtem, ko so me morali avtomobili počakat. Kako se mi je fino zdelo. Bil je oktober in mrzlo, da sem morala tri krat počakat in si pogret roke. Ob pol devetih sem že bila v Borovljah.

Potem prispem do odcepa. Tam sta dve hiši. Na tabli piše, da je na Grlovec 3 ure hoje. Kolovoz navzgor je zelo blaten. Kam pa sedaj kolo? Pri mali hiški sedi en moški in boža mačka. Vprašam ga, kje lahko pustim kolo. Odkimava mi z glavo. Pravi, da nič ne razume slovensko in hoče oditi. Potem ga pa lepo povprašam v nemščini. Pa mi je pokazal kje ga naj pustim, naj ga zaklenem in mi še povedal, da moram it levo. Zaželel mi je srečno pot. Preobujem se, zaklenem kolo in se zapodim navzgor ob potočku, ki se je izkazal za zelo zanimivega. Spet je šumelo, vodica je poskakovala po skalah, v meni pa je vzbujala občutek neizmerne sreče. Hodila sem in hodila in pozabila gledat, če je kje že odcep v levo. Bilo je tako romantično, da mi je bilo vseeno kam bom prišla. Voda se prekopicava preko skal in ustvarja slapiče. Po tleh je že nekaj listja v jesenskih barvah. Tu in tam se oglasi še ptiček, da poživi to prekrasno idilo. No, pa prispem do odcepa v levo. Pot me dalje vodi med vresjem. Čudovito. Čez čas pridem na cesto. Malo moram po njej. Ob njej so naloženi hlodi na katerih piše »klade«. Po domače. Grem po poseki kjer je polno jagodičja. Sladke, dišeče jagode sem žal zamudila. Mora jih pa bit zelo veliko. Pa stopim spet v gozd. Med dvema vejama se je skrivala lepa, mlada, rdeča mušnica. Malo naprej se mi pokažejo ciklame. Drugače pa se najdejo še posamezne, zapoznele cvetke različnih rožic. V glavnem je že vse odcvetelo. Pot je lepo označena. Ceste je komaj za vzorec. Potka pa je speljana ali pod cesto, ali pa nad, da ja ni treba hodit po cesti. Proti koncu se začne strmeje vzpenjat. Pridem do znamenja, ki prikazuje lovsko ali divjelovsko nesrečo. Potem se mi pokaže razgled na Dravsko dolino. Prispem do cele vrste viharnikov. Še kljubujejo vremenskim ne prilikam.

Pot je zelo lepa in dobro označena. Ne srečam pa nikogar. Družbo mi delajo le ptički s svojim žvrgolenjem. Najboljša družba. Znajdem se samo še med smrekcami in malimi macesni. Grem po robu navzgor. Navzdol se vidi razbrazdan skalni teren. Tako prispem na vrh. Grlovec je visok 1840 m. Na vrhu je križ, ki je pripet z žicami. Imenujejo ga hišni vrh Boroveljčanov. Spodaj se razprostirajo Borovlje kjer je cvetela puškarska obrt. Izdelovali so jih že leta 1551. Razcvet je obrt doživela, ko so vpadali Turki ... Za časa Marije Terezije je bila avstrijska armada oborožena s puškami iz Borovelj. Kasneje pa so izdelovali lovsko orožje.

Razgled z vrha je čudovit. Vidi se Košuta, Svačica, Kepa. Vse te že poznam. Proti severu pa je zame vse novo. Zadaj čez Koroško se vidijo Visoke in Nizke ture. Spodaj malo nižje je Borovski vrh, proti vzhodu pa Macna, Javornik in Setiče. Na Setičah sem že bila in je res lepo. Štirje planinci sedijo na vrhu. Malo se odmaknem in pomalicam. Pod mano se vije reka Drava. Z Ado, s katero sva se srečali enkrat na poti na Toško Čelo, sva jo prekolesarili. Šli sva najprej v Brunek, potem do izvira in vse do Središča ob Dravi. Bilo je res čudovito. Razočarani sva bili le nad izvirom, ker sva pričakovali nek lep slap. Pa ni bilo nič od tega. S hriba priteče čisti malo lene vodice, ki se steče v graben. Šele prvi pritok ji da pravo vodo. Gledam okoli po zelo, zelo lepi, nekoč naši Koroški. Bila sem že po celi. Videla sem njene lepote, srečala prijazne ljudi, res prave, zavedne Slovence, kakršnih v naši lepi deželici žal primanjkuje. Bila sem celo pri Miklovih. Kje je že to, ko je Miklova Zala prišla nazaj v lepo Koroško. Še danes se pišejo Mikl. Od takrat ima vsak rod na domačiji hčer z imenom Zala. Tudi sedanji jo ima. Nima pa sina. Vsaj imel ga še ni, same hčere. Bo tista, ki bo ostala doma obdržala dekliški priimek, ali bo konec z njim? To bo pokazal čas. Enkrat smo bili v eni vasi kjer je bila ohcet. Ko je harmonikar slišal, da govorimo slovensko, je takoj vprašal seveda po naše, katero naj zaigra. Naši so rekli, da Golico. Pa je povedal, da jo je igral, ko smo bili v cerkvi. Potem smo pa šli na Roblek. Trije naši pari iz skupine so zaplesali, svatje pa ploskali. Prav lepo je bilo. Nobene mržnje in sovraštva o katerem pišejo naši mediji ni bilo nikoli čutit. Jaz sem doživela prav nasprotno. Če sem šla s kolesom, sem za nagrado dobila hrano in pijačo brezplačno in še polno informacij. V Bilčovsu nam je gospod župnik v cerkvi povedal del Slomškove pridige, ko smo bili pa na kosilu, pa nam je zdeklamiral še Turjaško Rozamundo. Zelo talentiran gospod. Gostuje tudi pri nas. Zelo so prijazni ti Korošci. Pa saj so tudi naši Korošci prijazni, pa še kakšen zelo dober se najde med njimi. Poznam. Letos mi ni uspelo se nič potikat s kolesom tu okoli, čeprav imam še veliko divjih načrtov. Bo počakalo.

Na vrh prispe gospod z jadralnim padalom. U, to mu pa kar malo zavidam. Ena zelo prijazna gospa gre mimo mene navzdol. Seveda vse pozdravljam po naše. Nikogar to ne moti. Zelo težko grem dol, bi še kar ostala in uživala. Nisem se še nasitila teh lepot. Sem kar dve leti sanjala o njem, sedaj sem pa v njegovem naročju. Drugo leto, pa po drugi poti. V nekem zelo, zelo starem Planinskem vestniku sem pred mnogimi leti prebrala, da si je izbral pozicijo najstrožjega stražnika in da njegova široka pleča kljubovalno dvigajo koničasto glavo. Proti severu kaže nepristopno in navpično steno kakor jeklen ščit s svarilom, češ ne hodite mi blizu in ne dotikajte se mojega kraljestva. Je zanimiv. Kaže dva obraza. Na eno stran tisto divjo podobo in na drugo prijazno, vabljivo. Na temenu je planina Grebenica. Tu bi naj vladal strašni gromovnik. Poleti poškropi okolico, švigajo iskre in bobni, da odmeva naokoli.
Karavanke so se skrile v meglicah. Sonček me greje, vetrček pa hladi in mi kuštra lase. Spet imam frizerja iz narave. Brezplačno. Moram dol, čeprav tako ne rada. Čaka me še vzpon. Ah, pa bo že šlo. Prehitim prijazno gospo in hitim navzdol. Spet najdem lepo rdečo mušnico. Prispem do ceste, ki pripelje od gostišča Dajčpeter. Hitim proti moji vodici. Pa sem spet tu, pri tem čudovitem šumenju. Spet neznansko uživam. Potegne veter in strese zlato obarvane liste po meni in okolici. Spomnim se tiste pravljice o deklici z zlatimi tolarji. Če bi po meni padali zlati tolarji, bi me nakljuvali po glavi, zlati listi me pa nežno božajo. Uživam, uživam, potoček pa se trudi in mi igra, igra. Zelo sem srečna.

Prispem do kolesa. Pripravim se spet na vzpon na Ljubelj. Gospod mi pomaha v pozdrav, jaz pa njemu. Ko pridem na cesto, pa spet zagledam moje stare znance. Osličke seveda. Ti so črni, nimajo tetovaže. Tu so še osli normalni. Skočim na kolo in se poženem navzgor. Prispem v Brode. Ustavim se in pogledam tablo, ki prikazuje rastline, ki rastejo tam. Dvojezično. Lepo. Malo naprej najdem en slap. Še malo naprej se pasejo ovce. Še malo višje se ustavim pri lepi stari hiši kriti s skodlami. No, pa mi kar gre, čeprav sem še daleč od stare forme. Sem pričakovala, da bom težje kolesarila proti vrhu.
Če komu rečem, da ne morem prit v staro kolesarsko formo se vsujejo komentarji. Češ, da se staram, kaj sploh hočem, da se moram ustavit, to ni za moja leta ... tralalala. Na vsak način so kriva moja leta. Kaj pa oni mladeniči zadnjič? Kaj jim pomaga mladost, če nimajo kolesarske kondicije. Od njih sem bila hitrejša kljub mojim letom. Ne morem dopovedat, da leta niso pomembna, ampak treningi, kondicija. Lenuhe pa ob meni peče vest, ker sem aktivna in bi me na vsak način radi ustavili, da bi se sami bolje počutili. Kaj vse imamo ljudje v svojih glavah. Polno nekih omejitev, predsodkov in ne vem česa vsega. Saj to je nezaslišano. Privoščim si kakšno frizuro, ki se za moja leta ne spodobi. Oblačim se neprimerno mojim letom. Čez poletje sem pokurila cele štiri kilograme. Ne z dieto, ampak z gibanjem. Nezaslišano. Ne visi špeh z mene, revca imam samo 53 kg in to pri mojih letih. Namesto sala imam napete mišice, ne pa celulit. Pri mojih letih se že spodobi, da bi me kaj bolelo. Hvala Bogu, mene še ne. Da bi le bilo vedno tako. Imet bi morala kot drugi celo škatlo različnih zdravil. Jaz pa ne premorem niti Aspirina ne Lekadola. Moje telo ne pozna tablet. Pa kaj takega. Podim se okoli s kolesom in peš, pa še na kakšno potovanje skočim. Gubic se nič ne sramujem. Imam jih, pa še vedno mi prisodijo vsaj deset let manj. Preživim, čeprav nimam službe, pa še z sumljivo masažo se mi ni treba ukvarjat. Vidim stvari, ki jih drugi ne. Ne nasedam govoricam in medijem, ampak imam svoje mnenje. Pač nisem ovca. Ne sledim nikomur, ampak iščem svoje poti, ki me slej ko prej pripeljejo do mojih ciljev. Ne hodim na kavice, je niti ne pijem, raje vzamem knjigo v roke … Res sem čuden stvor.

Pa prikolesarim do tunela. Tu in tam mi kdo zatrobi v pozdrav in mi pomaha. Kdo pa lenuhom maha in jih občuduje? Oni pa iščejo pomilovanje, ker so ubogi, ker jih sedaj to sedaj ono boli, pa delajo vrste pri zdravnikih. Pa še za hrano dam malo, ker jem žgance, kaše in krompir. Košček mesa pa je ob nedeljah. Kemije na mojih jedilnikih ni. Samo domača hrana. No, a se naj ustavim in živim kot večina? NIKOLI. Naravnost mojim ciljem naproti.

Zapodim se skozi tunel. Prispem v mojo lepo izropano, obubožano deželico. Rada jo imam. Globoko zadiham ljubeljski zrak. Na parkirišču je skupina ljudi in gledajo moje napete mišice. Slišim komentarje iz moških ust. Pa hitro ena reče, češ ona je še mlada, ona lahko. Ha,ha sploh ne vem kdaj in kam mi je pobegnila mladost. Ampak srce moje je pa še mlado. Na EMŠO se ne oziram. Oči se mi spet ustavijo na Zajmenovih pečeh. Kdaj? Še letos? O, da bi le. Spustim se navzdol. Na travniku ob cesti pa me pričaka prava manekenka. Popolnoma naravna. Postojim in jo občudujem. Tako blizu si še nisva bili. Ma, sem ponosna, ker mi ne zbeži. Pusti se celo fotografirat. Nič ni zahtevala plačila kot ga danes že vsak. Malo se še obrača, da se mi ja pokaže kako je lepa. Tudi ona nima celulita. Sva že dve. Seveda, se še več giba kot jaz. Žal moram naprej. Spet fotografiram stare lepe hiške. Pa mi naenkrat pade na pamet, da bi šla še pogledat koliko vode ima Tominčev slap. Pa zavijem tja. Na potočku je veliko mlinsko kolo. Potem prispem do konjičkov in že sem pri slapu. Nima sedaj veliko vode. Videla sem že lepšega. Visok je 18 m. Na klopci je sedela ena deklica s psom in sva malo poklepetali. Povedala mi je, da poleti skačejo v tolmun, ki je globok okoli dveh metrov in se v njem kopajo. Temperatura je nekje 11-12 stopinj. Uf, me kar strese. Ne bi skočila vanj.
Vrnem se nazaj na cesto. Med potjo še poslikam ovčke na paši in še enkrat vržem oči na Zajmenove peči. Zapodim se proti Tržiču in Kranju in naprej proti domu. Hura, vsaj ena tura mi je pa le uspela letos v Avstrijo. Drugo leto jih bo več. Malo pred sedmo sem doma. Ponosna sem, da mi je uspelo brez problema. V mislih se mi pa že prikazujejo Zajmenove peči. Vem, da jih bom sanjala, dokler ne stopim nanje. Uuuu …
Joj, saj res, danes sem spet zapravila 50 centov. Zapravljivka.

Alenka Goričan