Iz časa/PV (1973) - Franci Ekar: Naše odpravarstvo iz leta v leto raste. Čim več je alpinistov, tem več je odprav. Nekatere odhajajo v tuja gorstva, ker se zanje žene kak posameznik. + fotografije iz arhiva Francija Ekarja

Centralne zvezne odprave se seveda sistematično pripravljajo in imajo večje zaledje, zajamejo pa le manjše število alpinistov. Realizacija odprave v okviru PD rešuje tudi ta problem. Poleg tega pa taka društvena odprava pridobiva izkušnje in spretnosti, ki jih bomo lahko koristno uporabili. Istočasno poskrbi za večji ugled domačega društva, AO in našega alpinizma sploh, če le doseže cilj. Prav je, da tako odpravo potrdi komisija za odprave PZS.

Predlog za samostojno odpravo PD Kranj je prišel na dan leta 1972 v počastitev 25 let obstoja kranjskega AO in postaje GRS. Izbrali smo pogorje Kilimandžaro. PD je predlog AO sprejel in začele so se priprave in vsemogoče neprijetnosti. Ko smo vse razčistili in oskrbeli, smo obvestili o naši nameri PZS. V zadregi smo bili, ker smo imeli 29 prijav iz AO in GRS, poleg tega pa še dva pripadnika JLA. V pripravljalnem času smo za vse kandidate odprave organizirali prostovoljno delo za nošnjo v Dom Kokrskega odreda in pomagali pri izletih, ki jih organizira društvo. To je bil selekcijski kriterij, seveda smo upoštevali še alpinistične kvalitete in aktivno delo v AO ali GRS. Od letalske družbe smo dobili tudi pogoj za popust pri vozovnicah, biti nas je moralo več kot 15, torej nas je moralo biti najmanj 16. Stroški so spričo takega števila zrasli, nekoliko pa znižali, ker sta bila v ekipo odbrana dva oficirja JLA, za katera je plačala vojska. Posebna komisija, ki jo je imenoval UO PD, je izbrala udeležence. S tem smo olajšali odgovornost vodji. Dosedanja zgodovina odprav kaže, da še tako izbrana prijateljska druščina ni končala odprave brez prepirov.

Izbrani kandidati so poleg samoprispevka 1000 din ter stroškov za cepljenje in vize morali preskrbeti še celotno osebno plezalno opremo.
Veliko pozornost smo posvetili vremenskim raziskavam. Imeli smo za 50 let nazaj podatke, ki so potrjevali uspešne vzpone. Po tej analizi smo določili čas odhoda. Zdravnika sta poskrbela in uredila splošno preventivo. Pred odhodom smo opremo pregledali, če ustreza zahtevam. Posebno pozornost smo namenili pokrivalom in posodam za vodo. S tako preskrbljeno opremo smo se izognili velikim stroškom, vsak pa je odpravo jemal zelo resno, saj je imel v njej tudi materialni delež. Iz svojega žepa pa je težje odšteti kot jemati iz skladišča.

Po trimesečnih trdih pripravah smo 29. septembra 1972 zapustili Kranj in se odpeljali proti cilju.
30. 9. 1972 smo zapustili evropska tla in še istega dne po osmih urah vožnje pristali na črnem kontinentu v glavnem mestu Kenije v Nairobiju. V Keniji nam je pomagala naša ambasada pri urejanju formalnosti in ureditvi nadaljnjega transporta v Tanzanijo.
1. 10. 1972 smo zapustili Kenijo in še istega dne prispeli do drugega največjega mesta v Tanzaniji Arusho, kjer smo prenočili.
2. 10. se je potovanje z avtomobili končalo. Prispeli smo v izhodišče za pogorje Kilimandžaro, v Marangu. Precej časa smo porabili za študij nadaljnjega načrta, za nosače, predvsem pa za razpored. Odločili smo se, da gre glavnina takoj naprej do zavetišča Mandara, štirje člani pa počakajo v Maranguju pri opremi in naslednji dan.
3. 10. krene vseh 18 nosačev do zavetišča Mandara in naprej do naše baze v naslednjem zavetišču Horombo. Dvodnevna tura se nosačem ob doplačilu posreči v enem dnevu. Tako smo pridobili en dan. Zvečer smo bili v bazi vsi z vsemi tovori. Kljub utrujajoči dolgi hoji in močni sončni pripeki prejšnji dan elan še ni popustil. Na željo najboljših navez in izredno dobrega vremena spremenimo načrt. Prvotno smo mislili najprej na Kibo zaradi aklimatizacije in šele nato na Mawenzi. Želja vseh je bila, da se čimprej razkrije, kaj je z vzhodno steno Mawenzija. 1200 m visoka vertikalna stena je bila videti trd alpinistični oreh. Nenadoma smo se znašli v pogorju Kilimandžara in na pragu Jugoslovanom še nepoznanega sveta v Mawenziju.

Naši vzponi, dnevnik odprave
4. 10. smo se razdelili v dve skupini, ena je odšla proti bivaku Mawenzi, druga proti zavetišču Kibo (4500 m). Obe skupini sta v snežnem viharju dosegli izhodišča naslednjega dne.
5. 10. Vzpon na najvišji vrh Mawenzija Hans Meyer Peak 5149 m in sicer:
dva člana po smeri Oehler Gully (III), sestop vseh petih članov po smeri Oehler Buttres varianta (IV).
Vzpon na Kilimandžaro mimo votline Hans Meyer, dva člana na Uhuru Peak 5895 m, šest članov na Gilman's Point 5685 m, en član je od vzpona odstopil in sestopil v bazo, v bazo so sestopili vsi s Kilimandžara in en član z Mawenzija.
6. 10. Štirje člani se napotijo do zavetišča Kibo, trije iz zavetišča Mawenzi, eden iz baze Horombo, trije sestopijo v bazo iz zavetišča Mawenzi.
Smer naše naveze je šla precej bolj levo od smeri prvopristopnikov.
7. 10. Dva člana sta preplezala ledenik Ratzel in se povzpela na Uhuru Peak, dva člana na Gilman's Point, dva člana SZ greben Hans Meyer Peaka v Mawenziju po varianti O (II, IV), sedem članov gre iz baze do zavetišča Mawenzi, dva nadaljujeta pot v V ostenje Mawenzija. Planira se prvenstvena smer. Dva člana gresta iz zavetišča Mawenzi v zavetišče Kibo.
8. 10. Člana, ki sta v vzhodno steno vstopila prejšnji dan, sta v steni bivakirala in ta dan izstopila v neposredni bližini Hans Meyer Peaka. S tem je bilo prvič preplezano ostenje Hans Meyer Peaka.
Trije člani so povzpno na Gilman's Point, 2 člana se iz zavetišča Mawenzi napotita pod SV steno, da se ugotovi, kje sta plezalca, oziroma, če sta v vzhodnem ostenju. En član je obolel za višinsko boleznijo, pospremimo ga v bazo, trije člani pridejo na Mawenzi zavetišče zaradi zamenjave in nadaljnje zveze s članoma, ki sta odšla v vzhodno steno, in morebitne intervencije. Ker je vzpon v vzhodni steni uspešen, zavetišče Mawenzi zapustimo. Dva člana gresta iz zavetišča Mawenzi v zavetišče Kibo.
9. 10. Vzpon dveh članov na Uhuru Peak in sestop v bazo. Priprave in sestop vseh članov v Marangu. Načrti na gori izvršeni srečno in uspešno.
10. 10. Urejanje opreme, čiščenje, umivanje, menjava denarja v Moshiju, izplačilo nosačev in podobno.
11. 10. Odhod, Moshi, Arusha, narodni park Manyara, vstopnino za park je plačal vsak sam. Vrnemo se v Arusho, kjer prespimo.
12. 10. Kontakti s tanzanijskimi organi zunanjega ministrstva in Mount kluba. Povratek v Kenijo v Nairobi.
13. 10. Vrnemo avtomobila, s katerima smo prevozili po 1400 km. Uredimo prevoz na letališče. Vsak mora prispevati po 7,5 dolarjev, ker so stroški narasli.
14. 10. Ureditev formalnosti na ambasadi. Pakiranje prtljage in ob 19.40 odhod na nairobijsko letališče.
15. 10. Ob dveh polet iz Nairobija z vmesnim postankom v Atenah. Ob 10.20 pristanek v Frankfurtu. Ob 15.30 dalje z vlakom Stuttgart-München-Jesenice.
16. 10. Ob 5.10 Jesenice. Ob 6.45 doma.

Odpravo so financirale največ delovne organizacije, PD Kranj in člani odprave sami. Uporabljali smo Guide Book to Mt. Kenya and Kilimanjaro 1963. Dan pred odhodom smo dobili popravljeno izdajo iz leta 1971. To izdajo je uredil in dopolnil Mr. John Mitchell v oktobru 1971. Za vzhodno ostenje Mawenzija, ki se razprostira v dolžino več kot 6 km, še pišejo, da je skoraj povsem deviško. Prvi obisk do pod stene je bil 250 m visoko. V letu 1968 se omenja vzpon I. F. Howellani Higginsa, češ da se o njem le pripoveduje. V letu 1970 je bil v steni Latham Peaka opravljen vzpon Fritza Lortscherja. V letu 1971 govore o spustu po grapi med Nordeckom in H. Mayerjem. Ne v registru vzponov v Tanzaniji in ne v že izdelanem vodiču omenjene smeri niso vrisane, čeprav skica obstaja in so v drugih ostenjih Mawenzija vse obstoječe smeri
Prepričani smo, da je naša smer prva v vzhodnem ostenju vrhov H. Mayerja in Nordecka, saj plezalca nista naletela na nobene sledi, noben klin. Plezalca, ki sta opravila ta podvig, sta odlična in izkušena alpinista, ki vsekakor spadata v naš alpinistični vrh.

Zaključek
Prvič v zgodovini našega odpravarstva se je uresničilo sodelovanje predstavnikov JLA v alpinistični odpravi. Odpravo so sestavljali:
Stane Bergant, Franci Ekar, Emil Herlec, dr. Matija Horvat, Brane Jaklič, ing. Tomaž Jamnik, kapetan Živko Juroš, Nande Kern, Franjo Kreačič, poročnik Slobodan Lončar, Tone Perčič, Stane Rotar, Marjan Ručigaj, Franci Šter, Nejc Zaplotnik, dr. Gorazd Zavrnik.
Naloge posameznih članov so bile razdeljene na naslednja področja: transport, finance, zdravstvo, prehrana, literatura, vodja je skrbel za neposredno koordinacijo. Vodilo nam je bila skromnost in hkrati čim večji uspeh.
Zdravstvena preventiva je dosegla nadpovprečen uspeh, na poti ni bilo nobenega znaka kakršnega koli obolenja ali drugih motenj, kar je rezultat temeljite strokovne priprave in takojšnjega ukrepanja na kraju samem.
90 % hrane smo vzeli s seboj, ostalo pa smo dokupili na poti. Uporabljali smo samo domače izdelke, ki so se odlično obnesli. Alkoholnim pijačam smo se izognili. Vsekakor je končni izid pokazal, da je bila hrana odlično in preračunljivo izbrana. Največji problem je bil prevoz do Nairobija. To je rešila nemška potovalna agencija, vozovnice od Ljubljane do Nairobija in obratno smo plačali v naših dinarjih. Za prevoz iz Kenije v Tanzanijo smo najeli terenski vozili. Za voznika sta bila izbrana samo dva izkušena voznika tudi za levo stran, kajti nezanesljivega šofiranja si v takih okoliščinah nismo upali privoščiti.

Spoznali smo mikavno pogorje Kilimandžara, letošnji jubilejni cilj prve samostojne kranjske alpinistične odprave. Mislimo, da ni neskromno, če trdimo, da je to hkrati prva jugoslovanska odprava v to pogorje, ki se je sistematično spoprijela z alpinistično pomembnimi in zahtevnimi cilji.
Ko sem bil določen za vodjo odprave, sem se počutil neprijetno kljub izkušnjam v prejšnjih odpravah. Imel sem točno predstavo, kako naj celotna odprava poteka, vendar pa nobenega jamstva, da se bo to res tako godilo. Pokazalo se je, da je bil strah odveč. Vsak član odprave je z veliko odgovornostjo in požrtvovalnostjo izpolnjeval svoje naloge. Pri takem kolektivu je uspeh neizogiben. Pomembno je bilo morda tudi to, da smo bili zbrani na istem mestu.
1. jugoslovanska afriška alpinistična odprava opravičuje izdatke. Kljub težavam s prevozom nismo prekoračili planiranih stroškov. Upam, da nam nekateri sosednji alpinistični krogi ne bodo očitali lokalizma, ker smo na pot odšli sami. Spomnil bi jih, da je Kranj do sedaj vedno v veliki meri podpiral alpinistične akcije, v katerih so sodelovali kranjski alpinisti ali pa tudi ne.
Vsem delovnim organizacijam in posameznikom, ki so nam nesebično stali ob strani, se iskreno zahvaljujem; prav posebno pa upravnemu odboru PD Kranj s predsednikom Cirilom Hudovernikom na čelu.

Franci Ekar
Planinski vestnik 1973/2