Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Paberki o Kilimandžaru


PV (1973)/G-L: Kranjčani na Kilimandžaru

PV (1973)/G-L: Vzhodna stena Mawenzija

africatravelresource.com: Kilimanjaro Introduction

nedelja, 21. oktober 1973, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 2110

PV (1973) - Franci Ekar: Kot najvišja gora v Afriki in eden najvišjih vulkanov na svetu Kilimandžaro zasluži posebno pozornost. Prvi raziskovalci so našli goro ugaslo, novejše raziskave so ugotovile, da vulkan le miruje.

     
  Franci Ekar na odpravi leta 1972.
Foto: arhiv Francija Ekarja
 

Vulkanska zgodovina Kilimandžara se je širila v več razdobjih in tako je nastalo veliko različnih tipov skale. Natančno geološko karto in obširno razpravo pripravlja univerza Sheffield.
Kilimandžaro stoji nekaj preko 82 km vzhodno od najbolj vzhodne veje doline Rift, znane kot Georg Rift. Vulkansko delovanje je bilo povezano z dolino Rift v poznih geoloških dobah, gora je izbruhala velike površine lave in nastalo je veliko število posameznih in združenih vulkanskih stožcev, globoki prelomi v zemeljski skorji so povzročili nastanek žlebov in poti, kjer je tekla magma. Kilimandžaro se nahaja v prerezu starejše tektonske črte, ki je vidna vzdolž severnega grebena gora Pare in pobočja Lelatema, in se vleče proti jugu in do črte večjih vulkanskih stožcev (vključno Meru, Monduli in Eisimigor na zahodu).
Prve raziskave Kilimandžara so bile bolj zemljepisne kot geološke narave. Meyer (l. 1900), Jaeger (1909) in Klute (1920) imajo precej geoloških podatkov. Po Klutovi odpravi I. 1922 je bilo malo geoloških raziskav vse do odkritja žveplenega in dimnega delovanja kraterja na Kibu (K. W. Tilman 1933). Tilmanova odkritja niso bila priznana do l. 1942, ko je A. H. Firmin fotografiral te pojave. J. J. Richard (1945) in P. C. Spink (1944) sta napisala več razprav o kraterju Inner in opisala dimno delovanje. Geološki pregled o kraterju Kiba je bil dovršen do l. 1950, sledilo mu je raziskovanje v kraterju Inner l. 1951 in delne raziskave žveplenih usedlin l. 1952 (Guest in Sampson), ki jih je nadaljevala odprava Sheffield 1953 s sodelovanjem tanganjiške vlade (Wilcockson, 1956). Univerza Sheffield je I. 1957 poslala drugo odpravo v mednarodnem geofizikalnem letu.

Pogorje Kilimandžara je dolgo 64 in široko okrog 38 km, razteza se v smeri vzhod jugovzhod. Sestavljeno je iz dveh glavnih vulkanskih centrov: Kibo (5820 m) v sredini, Mawenzi (5067 m) na vzhodu in Shira (3942 m) na zahodu, vmes pa je več manjših stožcev. O zgodnjem delovanju teh treh centrov je le malo znanega, ker je kasnejši material prekril starejšega. Verjetno je, da je prvi prenehal delovati Shira, nato Mawenzi in nazadnje Kibo.

Shira
Vulkan Shira je bil precej razbit, ostala sta le zahodni in južni del. Severna in vzhodna stran zrušenega kraterja je pokrita s poznejšim materialom s Kiba. Stožci so dosegli višino do 4800 m, preden so se zrušili v že podrti krater, s premerom 2550 m. Najbolj razširjeni tip kamenine v Shiri je trahibazalt. Južni del podrtega kraterja ali kaldere je trahibazaltska lava - breča. Seveda je to le delček geološkega pregleda, isto velja za geološke opombe k naslednjima dvema vrhovoma.

Mawenzi
Mawenzi je najbolj nenavaden. Zahodna stran je 600 m visoka stena, sestavljena iz mnogih čeri in stolpičev. Vzhodna stran je mnogo bolj presunljiva in je razdeljena z dvema ogromnima soteskama. Visoka je okrog 1200 m in je kompleks žlebov in stebrov, še ne preplezana in le delno raziskana. Klute (1920) je dognal, da je vzhodna stran rezultat eksplozij, ki so bile lomile vzhodni del kraterja na podoben način kakor Meru, druge raziskave pa so pokazale, da je erozija igrala glavno vlogo pri oblikovanju tega ogromnega dela gorske pokrajine.
Kamenine v Mawenziju so podobne onim na grebenu Shira. Glavni tip skale na pobočjih nad soteskami je trahibazalt. Ti bazalti so črne barve. Zgornji del gore je bil po prvotnem mnenju sestavljen iz piroklastičnih materialov (razbit lehnjak). Danes je znano, da je deloma sestavljen iz aglomeratov in lehnjaka pomešanih z brečo, ki je nastala iz plinaste trahibazaltske lave, deloma iz trdne lave. Eden najbolj presenetljivih pojavov na Mawenziju je močna žilnatost. Te žile, dolge od 0,3 do 1,8 m potekajo vzhodno jugovzhodno, toda je tudi mnogo takih, ki se razširjajo v žarkih koncentrično od izhodišča.
Na vzhodni strani sta C. Downie in P. Wilkinson, člana univerze Sheffield, ko sta plezala z A. H. Firminom, našla dva vrivka sienita v premeru 90 m.
Glede na najbolj ohranjeno in najviše ležečo lavo je Kibo po nastanku najmlajši od teh treh skupin. Zgornji del gore je ohranil stožčasto obliko, toda krater je bil razbit v kaldero premera 1900 m, njeno dno doseže na južni strani globino 180 m. Predel Inner se dviga okrog 60 m nad rob in je preko 150 m višji kakor Gillman's Point, leži pa nekoliko zunaj središča kaldere. Ta predel reže Inner ali Reusch krater, premer 820 m, potem pa je še predel Ash z osrednjim kraterjem Ash Pit (premer 340 m in globino 130 m).
Skala v zgornjem delu Kiba kaže postopno spreminjanje trahibazalta v nefelinit. Starejša lava je trahibazalt, zelo podoben tistemu na Shiri in Mawenziju. Plasti lave pravokotno seka porfir, v katerem je ploščat in pravokoten živec, ki je nastal iz rombastega porfirja. Na južni in severozahodni strani so območja fonolita.
Shiro plezalsko ni zanimiv in tam ni nobene smeri. Vzponi so razdeljeni na Kibo in Mawenzi. Septembra 1958 so A. Nelson, H. J. Cooke in D. N. Goodall prečili vse pogorje od Machane do Maranguja vključno z Mawenzijem, Kibom in vrhovi Shira.
Vsako leto na stotine ljudi doseže Gillman's Point (5792 m) in precej njih 100 m višjo - najvišjo točko Afrike. Te ture so možne vselej, razen v deževnih dobah (od marca do junija in od novembra do decembra). Na Kibo je nekaj lepih plezalnih smeri in precej možnosti novih vzponov. Naveze, ki bodo iskale nove smeri, jih lahko najdejo na ledenikih Western Breacha in na severnem ledeniku.
Na Mawenzi ni nadelane poti, vse so plezalne poti v suhi skali in semtertja v snegu in ledu. Skala Mawenzija je slaba in treba je paziti. Smeri je težko najti ter jim slediti.

Kibo
Vrhovi v skupini Mawenzi

Hans Meyer Peak (5149 m) je najvišji vrh skupine Mawenzi, originalna smer po Oehlerjevem žlebu.
Prva plezalca: E. Oehler in F. Klute 29. junija 1912.

Purtscheller Peak (5040 m) je drugi najvišji vrh Mawenzija. Prva sta ga preplezala 9. Jan. 1938 E. Eisenman in R. Hildebrand kot del prečenja vseh vrhov Mawenzija. Smer poteka verjetno iz snežišča na zahodni strani. Ocena ni znana.

Borchers Peak (5032 m) je Eisenman imenoval »Purtschellerjev dvojček«, prej je bil Brezimni vrh I. Prva sta ga brez velikih težav preplezala Hildebrand in Eisenman 9. jan. 1938 po grebenu s Purtscheller Peaka.

Klute Peak (5013.m): Ta vrh sta dosegla H. Meyer in L. Purtscheller 15. okt. 1889. Najprej so ga imenovali Purtscheller Peak in nato Brezimni vrh II. Smer ni znana, verjetno poteka po dobro vidnih počeh s severne veje zahodne Corrije. Greben je lahko doseči po ozebniku.
Vrh sta prečila tudi Eisenman in Hildebrand, ki sta opravila težji vzpon s SZ. Na vrhu je nekaj magnetnih skal.

Latham Peak (4986 m): Prvi se je povzpel nanj D. V. Latham z afriškim vodnikom Oforom l. 1926. Lahko ga je doseči s severa ali jugozahoda. Z nekaterih mest blizu koče Mawenzi je južna rama videti kot več ločenih vrhov, toda to ni res.

Pinnacles (Igle): Ležijo med vrhom Latham in južnim vrhom in se imenujejo s severa proti jugu: Cortina d'Ampezzo, Gorizia, Udine in Scoiattoli di Cortina (po sekciji CAI). Prva plezalca: Tremonti in M. Bianchi, 6. sept. 1958. Ocena: IV-V.

Južni ali Londt Peak (4895 m): vrh sta prva preplezala z zahoda G. Londt in afriški vodnik Oforo z nosačem dec. 1924. Preplezala sta ga tudi R. Hildebrand in K. von Wiest jan. 1938, z Igel, sestopila sta po JZ grebenu. Z Igel se je nanj povzpel M. Tremonti sept. 1958, ki pa se je težavam izognil s prečenjem desno in na greben Londt. Peak A in Peak B: Dvojčka v vzhodnem grebenu južnega vrha je preplezal N. R. Rice sam, 23. januarja 1932. Peak A (vzhodni) je lahko dosegljiv z JV. Na Peak B prideš po kuloarju v SZ kotu (krušljivo). Z njegovega vrha je lep razgled na vzhodno steno Mawenzija.
Wissman Peak (4725 m): Vrh v SV grebenu Nordecka sta prva preplezala J. Keith in Slingerjeva 5. febr. 1954.

Vzhodna stena Mawenzija
Teren na tej strani je zelo težak in malo raziskan. Če je vreme lepo, so lepi pogledi v vzhodno steno in Great Barranco iz obeh sedel med Latham in South Peakom. Najlaže se je povzpeti od koče Mawenzi na tistega, ki leži južno od Igel. Dve zelo globoki soteski imenovano Great in Little (ali Lesser) Barranco se pričneta na vzhodni strani Mawenzija in potekata proti SV vse do gozda. Prečila sta ju A. H. Firmin in J. W. Howard, z dvema bivakoma. Pristop do Great Barranca je od koče Mandara ali Horombo. S strani Lesser Barranca je dosegljiva s prečenjem s Saddla pod Wissman Peakom ali po poti Njara. Prvi poskus in pogled v l. 1953 so Dawnine, Firman in Wilkinson prečili v vzhodno steno iz Doline treh kraljev (Three Kinng's Walley) do JV roba. Prečili so glavni žleb in plezali nekaj časa po steni pod Latham Peakom.
Vzhodna stena Mawenzija je še deviška in zaradi težkih pristopov je verjetno ne bodo veliko obiskovali.

Vzponi v Kilimandžaru
1862-1889
Od tedaj, ko je misijonar John Rebmann 11. maja 1848 zagledal snežišča Kilimandžara iz vzhodnih ravnin, je preteklo 14 let do prvega poskusa. Novembra 1862 je raziskovalec Baron von Decken z Ottom Kerstenom dosegel višino 4200 m. Misijonar Charles New (iz misijonarske postaje v Ribi blizu Mombase) je 28. avgusta 1867 prvi dosegel snežišče na Saddlu. Drugi obiskovalci Kilimandžara so bili: dr. Fischer (1883), H. H. Johnston (1884), Teleki in von Hohnel (1887). Ta raziskovalna doba se konča z vzponi geografa Hansa Meyerja iz Leipziga in vodnika Ludwiga Purtschellerja iz Salzburga. L. 1889. Mayer je dosegel na Kibu višino 4600 m. Dve leti kasneje je organiziral odpravo in s Purtschellerjem opravil naslednje vzpone:
3. okt. je dosegel rob kraterja po ledeniku Ratzel.
5. okt. — prvi vzpon na najvišjo točko Kiba 5802 m, prav tako po ledeniku Ratzel.
15. okt. — vzpon na Klute Peak v Mawenziju.
18. okt. — zopet je dosegel rob kraterja na Kibu na sedlu H. Meyerja.
Uradno potrdilo o vzponu na vrh Kiba. Dokument smo dobili s potrdilom, ki ga je podpisal vodja nosačev Iringa A. Mtu (gl. str. 65).

1890-1918
Okt. 1892 sta Johannes in Körner odkrila pot iz Moshija in dosegla rob kraterja na sedlu Johannes in se povzpela še na skalno vzpetino južno od sedla Gillman's Point. Drugi, ki so v začetku 20. stol. dosegli sedlo Johannes, so: dr. Uhling, ki je raziskoval ledenike, Mühlhäuser, Gunzert, dr. F. Jaeger, W. Methner, dr. E. Forster in H. Rohrbeck.
6. jul. 1909 sta M. Lange in Weigele opravila najvišji vzpon na najvišjo točko Kiba, takrat imenovano Kaiser Wilhelm Spitze, iz sedla Johannes po današnji turistični poti in nadaljevala po robu kraterja do kote Furtwangler, od koder sta se razgledala po Great Western Brachu. 29. julija 1912 sta se E. Oehler in F. Klute kot prva povzpela na H. Meyer Peak, najvišji vrh Mawenzija. Prva sta se povzpela na Kibo z zahoda po ledeniku Drygalski in sestopila v Western Breach.
Dostopi do spodnjih pobočij gora so postali lažji, ko je bila narejena pot iz Maranguja, Bismarckova (Mandara) in Petrova koča (Horombo). Izbruh 1. svetovne vojne je preprečil gradnjo koče Kibo. Do takrat so vsi plezalci kot zadnji bivak uporabljali nekoliko niže ležečo votlino H. Meyerja. L. 1914 so se na Kibo povzpeli W. von Ruckteschell z ženo (povzpela se je do roba kraterja - 1. ženski vzpon) in C. von Salis, nekaj mesecev za tem pa W. C. West sam.

1919-1963
Po vojni je Kilimandžaro ležal v britanski koloniji. L. 1921 je bila organizirana velika odprava. C. Gillman in P. Nason sta razvila na sedlu Johannes zvezno zastavo in se povzpela na skalno vzpetino, ki danes nosi Gillmanovo ime. Poskušala sta prečiti na vrh Kiba. Od l. 1925-1927 je bilo opravljenih več vzponov na Kibo: G. Londt, dr. Reusch W. C. West z Mc Donaldovo (prvi ženski vzpon na vrh, opravila je tudi vzpon v Mawenziju) in C. Zeidler. Večino teh navez je spremljal eden od obeh afriških vodnikov, Jonathan ali Oforo.
L. 1927 je tudi pričetek znanstvenih raziskav na Kilimandžaru. Mosterz, Nilson, Cotton, Jaeger, Moroeau in Geilinger so obiskali pogorje. L. 1930 je švicarski pilot Mitelholzer preletel Kibo in ga fotografiral.
Pomemben dogodek tistega časa je bila ustanovitev Gorskega kluba vzhodne Afrike, ki se je kasneje preimenoval v Gorski klub Kilimandžaro. Najvidnejši ustanovitelji so bili Gillman, Rice, Ungerer in dr. Reusch. L. 1932 je bila zgrajena koča Kibo, hotel je začel organizirati vodnike in nosače (več od njih se je povzpelo na goro preko stokrat). Od tega časa je Kilimandžaro postajal bolj in bolj znan, vse več ljudi je doseglo Gillman's Point. Naraščalo je tudi število plezalcev, ki so opravljali vse težje vzpone (po ledeniku Heim in Kersten na Kibo), zgrajena je bila koča Mawenzi. L. 1938 je Eisenmanova odprava opravila prečenje vseh vrhov Mawenzija in več novih smeri je bilo preplezanih na H. Meyer Peak.
L. 1953 je univerza Sheffield poslala odpravo, ki je opravila natančne geološke študije o gorovju in 2. odpravo l. 1957. L. 1960 so šole v Nairobiju poslale na goro skupine dečkov, ki so se masovno povzpeli na Gillman's Point. V Loitokitoku je bila ustanovljena planinska šola, najhitrejši vzpon na Uhuru Peak in nazaj so opravili inštruktorji te šole (13 ur in 20 min. - ponoči). L. 1955 se je v JV pobočjih Mawenzija pripetila huda letalska nesreča, mrtvi so bili vsi potniki in vsa posadka. V krater so skakali padalci.
Ko je Tanganjika postala samostojna, so se odločili, da bo na najvišjem vrhu Afrike plapolala narodna zastava, na nesrečo pa so jo morali razviti na Gillman's Pointu, ker zaradi slabih snežnih in vremenskih razmer niso mogli prečiti na glavni vrh. Leto kasneje, 9. dec. 1962, na Dan republike, so ponesli zastavo po novi poti Umbwe, ki jo je klub Kilimandžaro pravkar odprl in jo razvili na najvišji točki Kiba, preimenovani v Uhuru Peak.

Krajevna imena Kilimandžara
Rebmann je razlagal, da Kilimandžaro v jeziku suahili pomeni gora moči, a pomeni lahko tudi gora karavan, toda dokazov za take razlage ni. Razlagal je tudi, da Kibo v jeziku plemena Chagga pomeni sneg.
Tri vulkanske skupine imajo afriška imena: Kibo (Ki), Mawenzi in Shira. Pomen teh besed je nejasen, zato je Dutton dejal, da Kibo pomeni slon, Mawenzi pa lovca Masuja. Z vidika njihovega vulkanskega nastajanja je zanimiva stara legenda plemena Wačagi, ki jo je objavil dr. Reusch v knjigi Ice Cap 1.
»V starih časih, ko sta še oba kadila svoji pipi, je Mawenziju pričela ugašati. Šel je k svojemu večjemu, a mlajšemu bratu Kibu, in si sposodil ogenj. Nekaj časa je kadil, nato pa mu je pipa spet ugasnila. Zopet je šel na posodo h Kibu. Toda ta se je zelo razjezil in ga tako močno premlatil s palico, da vsakdo lahko še danes vidi Mawenzijev razbiti obraz kako trpko se drži.« Wacaggi verjamejo, da se je osramočeni Mawenzi takrat obdal z oblaki in res le redkokdaj vidiš Mawenzi brez oblakov.
Dr. Reusch je prav tako objavil abesinsko legendo o kralju Meneliku I., sinu kralja Salomona in kraljice iz Saabe. Ko je kralj osvojil V Afriko je na svojem povratku taboril na Saddlu. Začutil je bližino smrti, splezal v krater Kiba in izginil v njem s svojimi sužnji, ki so nosili dragulje in zaklade. Tu spi za vedno. Toda vstal bo potomec njegovega rodu in obnovil nekdanjo slavo Etiopije z osvojitvijo pokrajine vse do reke Rufuji. Splezal bo na Kibo, našel Menelikove dragulje, med katerimi bo Salomonov pečatni prstan. V trenutku, ko si ga bo nataknil, bo postal moder in junaški, kot je bil Salomon. Tako pravi legenda.

Večina imen na Kilimandžaru je nemškega izvora. Najvišji vrh Kiba je H. Meyer imenoval po Wilhelmu II., 1962 pa je bil preimenovan v Uhuru Peak. Prva koča ob turistični poti, ki se je imenovala po Bismarcku, železnem kanclerju, je bila preimenovana v Mandaro, druga po Karlu Petersu pa v Horombo. Po Nemcu Wissmanu se imenuje vrh v Mawenziju.

Ledeniki na Kilimandžaru se kot na Mt. Kenyi večinoma imenujejo po znanstvenikih in geografih: Ratzel je bil nemški geograf, E. von Drygalski polarni raziskovalec, geograf in glaciolog, W. Credner geolog, A. Penck geolog in glaciolog, A. Heim švicarski geolog in glaciolog. Ti niso nikdar obiskali gorovja. Ledenik Rebmann se imenuje po prvem Evropejcu, ki je videl Kilimandžaro, podobno Decken in Kersten. Vrhovi nosijo imena plezalcev. Najvišji vrh Mawenzija sta Oehler in Klute imenovala po Hansu Meyerju, drugega pa po njegovem tovarišu Purtschellerju. Eisenmann je imenoval Oehlerjev žleb, Klute in Borchers Peak (Borchers je bil eden od podpornikov njegove odprave). Po Lentu, ki je obiskal gorovje l. 1890, se imenuje nekaj manjših vrhov na SZ strani Kiba. Sedlo Johannes se imenuje po okrajnem oficirju iz Moshija, ki je prvi dosegel to točko l. 1898 in se povzpel na manjši vrh imenovan po Gillmanu, pomembnem članu Gorskega kluba vzhodne Afrike. Ledenik v notranjosti kraterja se imenuje po W. Furtwanglerju, ki se je povzpel na goro l. 1912. Stella Point se imenuje po gospe Latham, ki je z možem K. Lathamom dosegla to koto l. 1925. Po njegovem sorodniku dr. D. V. Lathamu, enem od ustanoviteljev Gorskega kluba V Afrike, se imenuje vrh v Mawenziju. Dr. Resch je poimenoval koto Elveda (sijoč) in Leopardovo koto po zmrznjenem leopardu, ki ga je l. 1926 našel tam. Po Reuschu se često imenuje notranjost kraterja Kibo (Ash Pit).

Franci Ekar
Planinski vestnik 1973/2
 

Oznake: PV, VTG, ZGO
eXTReMe Tracker