Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vzhodna stena Mawenzija

Iz časa/PV (1973) - Nejc Zaplotnik: ... prvenstvena slovenska smer v Afriki.
Pravkar sva prisopihala s 5149 m visokega Mawenzija. + fotografije iz arhiva Francija Ekarja

Glava je zaradi višine čudno polna, v ušesih brni, usta so suha in grlo vneto od puščavskega prahu in vročega sonca. Doživetja današnjega dne so nama pokvarila navdušenje, prav nič nama ni do plezanja. Dolga hoja sredi oblakov prahu, žgoče sonce nad glavo, pomanjkanje vode, mrzle noči, vsak večer snežne nevihte, višina in izredno krušljive stene razbitega vulkanskega vrha, vse to otopi duha in pobije moralo. Z vrha sva se razgledovala v vzhodno steno, vso razbito od zemeljskih sil in erozije, visoko prek 1000 m. Ko si enkrat tu notri, si odtrgan od sveta kakor vesoljci, kadar zavijejo okrog lune, prepuščen sam sebi, svoji volji in moči, odvisen od milosti narave. Vendar je vzhodna stena cilj naše odprave in zato ne smeva zatajiti. Vodja Franci naju mora prav trdo prijeti, da se zopet pripraviva za vzpon.

Popoldne počivava, jeva, kar le moreva zbasati skozi vneto grlo; ko odpirava konzerve, so misli pri sočni pečenki, zeleni solati in pivu. Zvečer odideva zgodaj v posteljo, vendar zaspati ne morem. Tone smrči kakor za stavo in trdno sklenem, da ga bom prebudil, ko me zmoti skupina belcev in črnih nosačev. Med njimi je petinosemdeset-letni misijonar, ki se misli povzpeti na vrh Kiba, da bi na strehi črne celine bral mašo. Kakšna volja! Do koče Horombo je hodil ves dan. Živahno gledajo njegove oči izpod dolgih, sivih las, pogled na njegovo belo brado mi vlije nove volje in moči. Ko se prišleki umirijo, zadovoljno zaspim.

Zjutraj naju vzdramijo prvi sončni žarki. Zopet se baševa z vsemi dobrotami, ki so na razpolago, tokrat je apetit že mnogo večji. Skrbno pripraviva opremo in hrano ter jo zloživa v transportni vreči. Nosača jo bosta donesla do koče Mawenzi, da nama olajšata dolgo pot. Na glavo si povezneva širokokrajne klobuke, ki nas odlično ščitijo pred sončno pripeko, in se posloviva od tovarišev. Nekateri gredo do koče z nama, da nama bodo v pomoč in zaščito, če bi bilo kaj narobe. Počasi in tiho stopava po prašni poti, pri zadnjem studencu se še napijeva vode, nato pa naju zajame skoraj popolna puščava. Le še tu in tam rastejo redki šopi ostre orumenele trave. Ob velikem možicu zavijeva desno s poti proti zahodni steni Mawenzija. Tik pred zavetiščem se pase veliki kravi podobna volovska antilopa, to je največji primerek antilope na svetu. Ko sopihava mimo nje, naju leno opazuje in se niti ne premakne. V majhni pločevinasti kočici si skuhava mleko in počakava nosača. Krama iz dveh transportnih vreč roma v nahrbtnika, ki jo požrešno požirata. K sreči sva vso pot do koče Horombo nosila težke tovore in sva se privadila. Kakor veva iz izkušnje, klinov skoraj ne moreš zabijati, zato jih vzameva le za vzorec, več pa pomožnih vrvic in lesenih zagozd, nekaj hrane, največ tekoče, in piškotov, opremo za bivak, rezervno obleko in dvojno vrv, pri bližnjem studencu si nalijeva še tri čutare vode in nared sva. Takoj se odpraviva naprej, kajti še danes morava priti pod steno. Prične se romanje, ki je verjetno ubilo voljo že marsikateremu alpinistu, ki se je hotel povzpeti preko vzhodne stene. Prečiti morava vsa melišča pod zahodno steno, povzpneva se preko SZ grebena in se spustiva v severni amfiteater. Melišča te gore niso kakor pod našimi stenami, kjer se kljub drobnemu kamenju le še nekako vzpenjaš. Tu je pesek v zgornjem delu droben in sipek kakor mivka, ob vsakih dveh korakih zdrsneš za korak nazaj, veter pa ti polni oči s pekočimi iglicami. Grlo postaja vse bolj suho in beseda se le težko skotali z jezika. Vendar pa je v nama volja in prepričanje, da bova dosegla cilj, in to naju žene naprej. Pod S razom prečiva stalno v levo proti škrbini v SV grebenu, desno od Wissman Peaka. Pod škrbino se šele začnejo prave muke. Sonce žge v kotlu severnega amfiteatra kot v peklu. Gaziva droben pesek, ki se strmo vzpenja proti škrbini, daleč pod nama pa se sredi zelene oaze blešči drobno jezerce. Sizifovo delo in Tantalove muke obenem.

Končno le prikopljeva do prvih skal, ki pa so drobljive kakor strjen pepel. Po njih se vzpneva v škrbino. Odpre se nama veličasten pogled v kraljestvo vzhodne stene. Svet kakor na neobljudenem planetu, razbit in pust. Povsod sami stebri in stolpiči, med njimi pa globoke grape, ki se spodaj združujejo v prostrana melišča Lesser in Great Barranca. To sta globoki soteski, ki padata od V stene vse do ravnine tanzanijske visoke planote. Takoj nama je jasno, da se je naravnost z ravnine nemogoče povzpeti pod steno, brani jo neprehodni pas džungle in strašni kaos sotesk. Pod skalo opaziva škatlico s podpisi plezalcev, ki so plezali SV greben. Ker nimava svinčnika, raztrgava ovitek FK filma in vstaviva v škatlico stran, kjer piše made in Yugoslavia. Naj vedo, da so tudi tu hodili Jugoslovani.

Z očmi iščeva prehodov skozi neizprosni blodnjak stebrov in melišč. Da bi se prebila v osrednji ali levi del stene, bi rabila vsaj še en dan, zato morava najti pot v desnem delu. Tu se dvigajo iz melišč Lesser Barranca velikanski stebri, ki dosežejo višek v mogočnem rdečem stolpu, ki se tik pod vrhom združi s SV grebenom. Po ozki grapi se spustiva na vzhodno stran in nad melišči prečiva v sredino stebrov. Že samo ta del stene je svet zase, razsežen vsaj toliko kot zahodni del triglavske stene, le da je višji. Sence grebenov postajajo vse daljše, kar kaže na skorajšnjo noč. Hitro se naveževa in porazdeliva opremo, najti morava primeren prostor za bivak. Ura je štiri, ob šestih tu že ugasnejo luč. Po ozkih poličkah in kar po odprti steni prečiva še dalje v levo, da doseževa strm, krušljiv žleb. Skala je tu drobljiva kakor v kamnolomu, rdeča, vijoličasta, rumena, oranžna in vseh drugih sumljivih barv, po katerih alpinist že od daleč spozna krušljivost. Žleb je večkrat pretrgan z gladkimi skoki in plezati morava po strmi levi steni. Izsiljevati ne moreva ničesar. Kjer gre popolnoma prosto, gre, drugače se sploh ne da preko, kajti razpok za kline ni. Tudi na varovališčih si morava pomagati s pomožnimi vrvicami, največkrat pa je varovanje le imitacija. Razmišljava, da bi se bilo najbolje razvezati, naj pleza vsak na lastno odgovornost. Največkrat nama omogočijo napredovanje velikim jajcem podobni vulkanski izstrelki, ki so sprijeti s pepelom v skalo, podobno konglomeratu. Vendar velikokrat tudi ti zatajijo in se pulijo, kadar bi bilo najmanj treba. Včasih le za las ostaneva gospodarja položaja. Žleb nad nama postane popolnoma gladek in previsen, spodaj na levi pa opaziva drobno zajedo, ki se nadaljuje mimo skoka v žlebu. Spustiva se do nje. Tone se požene vanjo, vendar mu kmalu pokaže zobe. V sredini je previsna in že tako majavi oprimki izginejo, nad njim se boči pepelnato siva gladka skala. Nekaj krepkih kletvic pa mu pomaga tudi čez to prekleto mesto. Še raztežaj po ozkem, krušljivem razu in pristaneva na široki, navzdol viseči polici. Bivak!

Mrak je zelo kratek in še preden se kolikor toliko udobno namestiva, naju zajame noč. Opremo obesiva na vrvice, zlezeva v puhovke in bivak vreče ter si pripraviva večerjo: čaj s piškoti in gobova juha s prepečencem je edina stvar, ki jo spraviva po suhem grlu. Vroča tekočina nama razlije prijetno toploto po telesu. Prižgem si cigareto in med pihanjem in puhanjem počasi zadremljem. Prebudi naju mrzel veter, ki prepiha celo neprepustno bivak vrečo. Pogledava na uro. Osem. Ob tej uri bi pri nas šele pričela bivakirati. Opazujeva južno nebo in si krajšava čas z ugibanjem ozvezdij. Južni križ, Sirius - najsvetlejša zvezda na nebu, Dvojčka, potem pa se najino znanje počasi izčrpa. Ob pol enajstih vzide Orion, ki ga spremljava skoraj vso noč, dokler nama ne izgine nad glavama v temnih silhuetah ostrih stolpičev. Čas se pomika prav po polžje. Če ne bi bila le nekaj stopinj pod ekvatorjem, bi mislila, da naju je zajela polarna noč. Temperatura je krepko pod ničlo, v posodi z vodo ropotajo kocke ledu. Ko že obupava, da bi še kdaj videla sonce, se končno na vzhodu obzorju prikaže medel sij. Zvezde bledijo, pripravljava se na odhod. Kuhava čaj, pospravljava opremo in si drgneva premrle ude. Sonce vzide, kakor da bi ga nekdo brcnil izza obzorja.

Nadaljujeva zopet po žlebu, ki se močno položi in nama omogoči hitro napredovanje. Nad nama se ostro riše greben in trdno sva prepričana, da se bližava vrhu. Toda kakšno razočaranje! Po nekaj raztežajih opaziva, da se nahajava pod velikanskim rdečim stebrom, ki sva čisto pozabila nanj. Visok je prav gotovo preko štiristo metrov in v spodnjem delu popolnoma nerazčlenjen. Tod torej ne bo šlo. Iščeva prehod v centralno grapo, vendar ga ne najdeva. Skoki vanjo so previsni, svet pa tako krušljiv, da niti trdnega roglja za spust ne najdeva, kaj da bi šele klin zabila. Prečiti morava desno na SV greben. Z njega se po vrvi spustiva v severno steno, kjer najdeva sistem polic in kaminov, ki naju privede na vrh rdečega stebra. Skala postane tako krušljiva, da se res razveževa in plezava vsak zase. Nekaj preglavic nama povzroča ozek kamin.
Preklinjava težka nahrbtnika, a se le nekako prebaševa skozi. Police nad njima naju privedejo nazaj na vzhodni greben in se nadaljujejo naprej v centralno grapo. V njej naju čaka še zadnje presenečenje: strm led, midva pa brez derez. Tone si z lednim kladivom seka stopinje, da doseže levi kopni breg grape. Po njej točno ob dveh popoldne doseževa rob stene v škrbini med glavnima vrhovoma: 5149 m visokim Hans Mayer Peakom in nekaj metrov nižjim Nordeckom.

Napetost v trenutku izgine. Oprema, ki v steni pomeni vse, izgubi vso vrednost, kakor stare cunje popada z naju. Stisk roke in pozabljeni so vsi napori, ostane le še ponosna zavest o uspehu, zaupanje vase in vera v življenje.

Zdirjava še na Hans Mayer Peak, kjer s ponosom vpiševa novo smer. Težka utrujenost nama leze v kosti, šele sedaj občutiva višino in strašno žejo. Jezik se lepi na ustnice kakor polž. Izstreliva zeleno raketo - znamenje za tovariše, da je vse O. K. Počasi se odzibljeva po Oehlerjevem žlebu na Z stran. Kakor dva oropana kavboja se v široko-krajnih klobukih vlečeva preko vročih melišč proti zavetišču in misliva na vrček dobrega piva Union.

Prva plezalca Nejc Zaplotnik in Tone Perčič. Plezala od 7. do 8. oktobra 1972. Čas plezanja deset ur, ocena IV (spodaj deloma V, zgoraj III). Smer smo ob 25. jubileju AO in GRS Kranj krstili za Kranjsko smer.

Nejc Zaplotnik
Planinski vestnik 1973/2
Fotografije iz arhiva Francija Ekarja
 


PV (1973)/G-L: Kranjčani na Kilimandžaru


MAWENZI, East face (PDF). The first ascent of this 5,ooo ft. face by two R.A.F. climbers, Flight Lieutenant J. Edwards and Corporal W. Thomson, is reported. No details have been received, but according to press reports the climb began at 6.30 a.m. on october 24, 1964, and took more than fifty hours. Two bivouacs were involved, both said to have been spent standing up and tied to pitons.

Alpine journal: The 'Eiger of Africa' (PDF)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti