Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

In še na koncu poti

četrtek, 31. julij 1986, ob 19:29, Boris Štupar, ogledov: 1057

Tednik (1986) - Samo Brbre: Vsaka pot se mora nekje končati, tako je imela svoj konec tudi pot bistriških alpinistov Milana Romiha in Danila Tiča, o katerima smo že precej pisali.

Kaj tudi ne bi, saj sta fanta, člana AO Impol Slovenska Bistrica, v zadnjih mesecih v Južni Ameriki v Andih osvojila 18 vrhov, višjih od 6000 metrov. S tem sta postavila rekord, ker še toliko vrhov v eni sezoni nihče ni preplezal. Prav zato sem ju povprašal za nekatere podrobnosti.

Vrnitev sta predvidevala šele ob koncu juliju. Zakaj sta se vrnila prej?
»Prej sva se vrnila predvsem zaradi slabega vremena, zmanjkovalo nama je že tudi časa. Bila sva že dokaj izčrpana in ob slabi hrani si telo nikakor ni moglo opomoči. Imela sva še srečo s prevozom, saj so nama prijatelji uredili cenejši letalski prevoz, ki je v Peruju izredno drag.«

Zakaj sta se sploh odločila za takšno pot?
»V Peruju sva bila že pred štirimi leti, kjer sva se spoznala s to neznano deželo, njenimi lepotami in vrhovi, pod katerimi človek enostavno izgubi občutek za čas in sploh popolnoma pozabi na vsakodnevne norme, ki nas oklepajo v normalnem življenju. Želja marsikaterega alpinista je, da bi prečil Ande. Midva nisva ostala le pri besedah, ampak sva odšla na pot.«

Kako je potekala vajina pot?
»Z ladjo reške Jugolinije sva izplula iz Kopra. Po štirih postankih sva se izkrcala v Buenos Airesu. Od tod sva odpotovala v Mendozo in sva na področju Aconcague plezala dva meseca. Pot naju je vodila v Santiago. Naslednji daljši postanek sva imela na severu Čila v okolici mesta Arice. Iz Arice sva odšla v Areqipe, ki leži na jugu Peruja. Tu sva plezala v regiji vulkanov. Zadnji postanek sva imela v Huarazu, kjer je v Andih alpinistično najbolj obiskano področje in kjer sva plezala zadnja dva meseca.«

Na poti so vaju zagotovo doletele razne nevšečnosti. Med njimi je morda kakšna, ki vama je posebej zagrenila potovanja?
»Eden takih neprijetnih dogodkov j e bil vsekakor ta, ki se nama je pripetil v Čilu, kjer nama anglo-ameriška družba za izkoriščanje rud ni dovolila prehoda prek njihovih rudnikov do pod Osoja de Salade, kjer se dviguje 14 šesttisočakov, ki alpinistično niso zahtevni.«

Sta bila velikokrat v nevarnosti?
»Nevarnosti je bilo vedno veliko, vendar jih nisva nikoli podcenjevala in nekajkrat sva se raje že povsem pod vrhom obrnila in se odpovedala zastavljenemu cilju.«

Kakšni so vajini nadaljnji alpinistični načrti?
»Tudi v alpinizmu je prišlo do specializacije — prosto plezanje v skali, ekstremno plezanje v ledu in plezanje v najvišje vrhove sveta. Ciljev še imava veliko, bila sva že tudi na Himalaji in misliva, da jo bova naslednje leto spet obiskala.«

Seznam vseh vrhov, ki sta jih Danilo Tič in Milan Romih osvojila:
1. El Plata, 6150 m, Argentina, na vrhu oba 25. januarja
2. Tupongato, 6550 m, Argentina, na vrhu oba 2. februarja ,
3. Anconcagua, 6959 m, Argentina, na vrhu oba 18.—23. februarja
4. Grad Pillar, 6100 m, Argentina, na vrhu oba 9. marca
5. Pomorata, 6250 m, Chile, na vrhu oba 31. maja
6. Parinacota, 6350 m, Chile, na vrhu oba 1. aprila
7. Coropuna (central), 6450 m, Peru, na vrhu Milan Romih 13. aprila
8. Zahodna Coropuna, 6140 m, Peru, na vrhu oba 14. aprila
9. Severo-zahodna Coropuna, 6030 m, Peru, na vrhu oba 14. aprila
10. Hualca-Huolca, 6025 m, Peru, na vrhu oba 21. aprila
11. Chachani, 6075 m, Peru, na vrhu oba 24. aprila
12. Kitaraju, 6035 m, Peru, na vrhu oba 11. maja
13. Zahodni Huandov, 6356 m, na vrhu oba 29. maja, Peru
14. Severni Huandoy, 6395 m, na vrhu oba 29. maja
15. Caras I, 6025 m Peru, na vrhu oba 5. junija
16. Artesoraju, 6025 m Peru, na vrhu oba 7. junija
17. Južni Huascaran, 6768 m, Peru, na vrhu oba 14. junija
18. Ronrapalca, 6162 m, Peru, na vrhu oba 23. junija
19. Chinchey, 6222 m, Peru, 27. junija na vrhu Milan Romih
28. junija na vrhu Danilo Tič

Milan Romih in Danilo Tič se zahvaljujeta vsem, ki so jima pomagali na tak ali drugačen način pri izvedbi odprave, kakor tudi rojakom v Argentini, članom Slovenskega kluba v Mendozi in jugoslovanskega kluba Dubrovnik iz Lime, ki so ju povsod toplo sprejeli in jima nudili kakršnekoli dobrine.
Sama sta si zaslužila 80 % denarja, ostalo so jima finančno pomagali Arhitekt Beograd, Tozd Montal-Impol, TKS Slovenska Bistrica, Hidromontaža Maribor, GG Maribor Tozd Oplotnica, LIP Slovenske Konjice in reška Jugolinija z brezplačnim prevozom do Buenos Airesa.
Na potovanju sta uporabljala opremo in izdelke: Mont Metka, adidaske TRX Runner, Koflach ultra extrem, veterni kompleti Jassa, trenirke in puloverja Rašica, Termo nogavice MTČ, hlače Kors in izdelke iz Medeksa (čebelji izdelki) ter Leka (Olimpic in vitergin).

Samo Brbre
Tednik 31. julija 1986

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker